Moja zadeva je taka..Ze tako ali tako imam malo samozavest..vcasih imam obcutek da mojim starsem nikoli ni prav ce kaj naredim(vcasih imam obcutek da se tisto zavest ki jo imam mi zbijejo).Naprimer zadnjic sem sla v laboratorij in pozabila dati se dodatne liste za preizkave..mami me je nato klicala in se mi na telefonu zjokala(!!)čes da sem pozabila se druge liste nest..da mi ne bo vec nic rihtala..(mene je to prizadelo posebaj to ker se je zjokala(?)..Nevem ucasih imam obcutek da enostavno nikoli ne naredim prav..Naj omenim da me pohvalijo mogoce enkrat na let(ce me pohvalijo mi to veliko pomeni ker imam nov zagon)..Pohvalijo me pa ne zato..ker ze stari starsi niso tega poceli..!..Sem pa oseba,ki me ze sama beseda lahko prizadane..takrat se enostavno zjokam!Po joku je bolje..!Vcasih ko do tega pride(da imam obcutek da nikoli ni prav karkoli naredim)se poglobim vase in zacnem razmislati..ce sem res “Povrsna oseba”..Nazalost mi ni vec jano..Rada bi bila mocna oseba..rada bi da me ne prizadanejo kaksne besede..

V druzbi sem znana kot vesela punca..vedno nasmejana in dobre volje,ki rada pomaga drugim..Saj to tudi sem..samo kdaj me premagajo odzivi starsev..

Kako naj bo močna oseba?!Mogoče se slisi smesno,vendar…nevem res ne vem..Drugace lahko recem da se z družino razumem..vendar useeno me kdaj prizadanejo take reci..lahko bi rekli dostkrat..Obremenjujem se s tem ..kako sem po slabem incidentu sedaj zapisana npr pr mami..in da jaz nisem taka oseba(npr povrsna)..da sem taka itd..nevem ce me razumete..Vglavnem lahko bi rekli da se se dodatno obremenjujem..

Pozdravljeni,

Povsem normalno je, da nam je naša primarna družina izredno pomembna, sploh v času, ko jih še potrebujemo. Predvidevam, da ste še zelo mladi in živite doma.
Vendar vsak človek pride v obdobje, ko se počasi začne zavedati, da jih ta družina, ki jo ima tako rad in verjame vanjo, velikokrat povzroča tudi bolečine in je krivična do njega. Naši starši žal niso popolni in ne vedo vedno kaj je najbolje za nas.
V tem času (času osamosvajanja) postajamo tudi kritični in ne vzamemo vsega kar tako na lepe oči. Začenjamo gledati globje in seveda vidimo tudi svari, ki nas bolijo (eno obdobje pa lahko samo te).
Pomembno je, da staršev ne obsojamo, vendar pa to ne pomeni, da nismo kritični in da se ne postavimo zase, ko čutimo, da nam delajo krivico. Najtežje se je postaviti zase prav pri starših, saj so nam bili toliko časa vzor in v njih pač nismo dvomili. Menim, da ste sedaj tudi vi v takem obdobju in moram priznati, da vam prav nič ne zavidam, lahko rečem, da je bilo to obdobje eno najbolj čustveno napornih za mene. Verjamete pa mi lahko, da tudi to obdobje mine in v večini primerov, odidemo od doma močnejši kot smo si sploh kdaj predstavljali, da smo lahko.

Želim vam, da boste našla način, ko se boste lahko čim bolj uspešno postavila zase.

Tanja