Pozdravljeni!

Tudi jaz sem se odločila da vam bom pisala!1.namreč stara sem 18 let in sem včasih ko se doma kaj “sporečemo” zelo zmedena…včasih sploh nevem kaj naj si mislim glede kakšne stvari(npr zaradi katere smo se sprli)…vsak dan si dajem upanje in tolazbo(saj mogoče zgleda smesno)sam tako dejansko je! 2.Zelo sem občutljiva oseba, iz tira me vrže že najmanjša malenkost(in vedno padem v jok)…Vcasih se mi zazdi, da imam 2 obraza..ko gremo ven zurat sem vedno nasmejana in pouna energije, tako da me ljudje občudujejo,ko pa sem doma sem popolnoma druga oseba(vcasih nastopi agresivno obnasanje,zaradi katerega mi je kasneje zal), občutljiva sem ze na to če oče povdzigne glas nad mano, moti me tudi to, da ko ima oče slabe dneve se spravlja nad menoj(ze to mi je dovolj da povzdigne glas, jaz se vcasih delam kot da mi je “vseeno” in to ga razjezi potem pa začne da kok sem jezikava,nc ne mislim in to..)ze tako imam malo samozavesti!3. Kadar nastopi slab trenutek oz. slabi dnevi se spomnim ene “boleče preteklosti”, vedno ob slabem trenutku privre na dan in me skominja…sploh ne morem to zbrisati..!nevem..kaj bi sploh lahko to bilo!

Pozdravljeni,

Ne vem natanko kaj je vaše vprašanje. Kot sem lahko razbrala iz napisanega se počutite zelo ranljiva in intenzivno doživljate vsa nesoglasja, ki se dogajajo doma. Omenila ste tudi bolečo preteklost in da ne veste točno kaj je za to bolečino.
Menim, da ste v letih, ko se razvijate kot osebnost in da vam je kar nekaj stvari zelo težko sprejeti. Velikokrat je svet odraslih krivičen in krut in obrambo ter predvsem razumevanje situacij in ljudi, pridobimo ljudje predvsem z leti in z izkušnjami.
Pomembno se mi zdi, da imate v tem obdobju sogovornika, ki mu zaupate. Glede boleče preteklosti pa menim, da jo ima vsak, saj nihče ni imel idealnega otroštva. Pomembno pa je, da vemo kaj nas je v preteklosti prizadelo, si to priznamo, saj šele takrat smo na poti zdravljenja ran iz otroštva.

Želim vam pogum na vaši poti v odraslost,

Tanja