Pozdravljeni!

Imam tezave z mojo mamo. Te tezave se vedno bolj stopnjujejo. Moja mami je navajena, da sem bila vedno poslusna in ubogljiva.

Pri devetnajstih sem se odelila od doma v najemnisko stanovanje. Pri tem me je zelo podpirala, vendar si je zato vzela dolocene pravice (pride na obisk kadar ona zeli… To zgleda nekako takole, prisla bova danes po kosilu – jaz previdevam nekje po cetrti oz. peti uri – ona pa po koslilu se zlika vse cunje, oci ima se popoldanski spanec, ali pa gre na kolo, tako da se nekje do sedmih mogoce primajeta na obisk, seveda ce si se ne ogledata porocil pred tem… ne zanima je kaksne plane imam). Tega sploh nisem opazila,ko pa se je k meni priselil fant, me je zacel opozarjati na te stvari, ker so taki obiski moteci. Potem, ko sem hotela vzeti stavri malo v svoje roke, pa me je klicala in mi govorila, da je oci uzaljen, ker sem se grdo obnasala in da ne bo hotel pridit na obisk.

Zdaj sem stara 26 let. S fantom, sva si ustvarila druzino in s pomocjo njegovih in mojih starsev sva si uredila stanovanje. Odnos moje mame, do mene in moje druzine pa se je se bolj zapletel. Ne bi rada dajala vtisa, da ne maram njunih obiskov, vse kar si zelim, je da bi rada postavila mejo, da nismo trgovina, ki je odprta do osmih in da ima najin otrok dolocene potrebe in dolocen urnik…katerega se je potrebno drzati, ker imava potem probleme pri spanju itn. Nazdenje mi je rekla, da v primeru, da ne bom sla zvecer na neko zabavo z njima, da smo opravili…tako sem pustila otoka doma v varstvu njegovega oceta in sla za eno uro in pol, da ne bi bilo ognja v strehi. Vem, da s tem nisem cisto nic pripomogla s postavljanjem meje. Poleg tega pa mi vedno govori vidis, kaj te se caka tako bos nastradala itn. Ti si kriva, da je tvoj otrok tako navezan nate … Naslednji dan pa sem namesto mojo mamo poklicala oceta kako so se imeli se potem naprej, pa je bila moja mami uzaljena, ker sem ze vecino vedela, ne glede na to, da sem njo tudi poslusala, ko mi je pripovedovala. Rekla je, da sem jo na hitro odpravila….imela sem drug telefonski klic, ona pa je ze zacela ponavljati stavke.
Nevem kaj naj naredim, moj moz mi stoji ob strani in me podpira, vendar me moja mami sploh ne poslusa, da je vse kar bi rada to, da poklice in vprasasa, ce lahko pride na obisk in da ce recem ne, da to ni nic slabega oz. da se takrat ne obnasam grdo in da sprejme da imam sedaj svojo druzino in da bom svoj cas namenila predvsem mojima najlubsima fantoma na svetu.

Obcutek imam kot da stojim na prepihu in ne vem kaj naj naredim. Rada bi ugodila moji druzinici, da se bosta prijetno pocutila, rada bi pa tudi razlozila moji mami, da naj malo stopi nazaj in mi pusti dihati in naj ne pometa z menoj.
Moj oci je namrec, ko sem mu povedala kaj me moti, rekel, ok, ce te to moti bova poskusala spremeniti nacin…ona pa se ne da. Vedno pravi saj smo druzina….a ji je zato ker je moja mama res vse dovoljeno???

Verjetno je tole moje pisemce bolj zmedeno, vendar sem tako zelo zalostna in ne vem kaj naj naredim, da sem se obrnila na vas. Mogoce, mi boste lahko pomagali s kaksnim nasvetom.

ŽIVA

Pozdravljena,

Otroci se velikokrat počutimo dolžni za vse kar so storili starši za nas. Ker bi jim radi pokazali, da smo za to hvaležni velikokrat pohodimo lastne potrebe in potrebe v vašem primeru vaše nove družine, da le ne bi mislili, da jim nismo hvaležni. Pomembno je, da se zavedate, da si zaslužite biti srečna in prav tako vaša družina. Seveda so vam pomagali pri začetnih korakih (in prav je tako)vendar vas morajo sedaj pustiti, da hodite sami. To je za starše vedno težko, še posebej, če ste na nek način zelo povezani. Vedite, da morate prvi korak narediti vi, ostali vam bodo sledili. Vem, da je težko staršem povedati, da potrebujete več prostora zase in za svojo družino, vendar to še ne pomeni, da jih nimate rada. Sprva se bodo gotovo ustrašili, da so vas zgubili in bodo pritiskali na vaše občutke krivde, tu je pomembno, da vztrajate pri svojih odločitvah. Vedno znova jim ponovite isto, da jih imate rada, da ste jim hvaležna za podporo vendar vi in vaša družina potrebujete to in to in da pri tem vztrajate. Mogoče bo pomagalo, če pomislite brez koga bi lažje živela in mislim da je izbira očitna – to vam bo dalo moč, da vztrajate.

Lepo pozdravljena in pogumno na pot osamosvojitve,

Tanja

Tvoja mama ima probleme….in ne ti. To je prvo, kar si zapomni.
Mame znajo cudovito igrati na obcutke krivde, krasno znajo doseci, da
se pocutimo krive za nekaj, kar so si same vteple v glavo.
‘Dolzna’ si ji pac obicajno spostovanje in ljubezen, pa nic vec. In ce sama
ni toliko zrela, da bi se zavedala, da si odrasla in da je zate tvoja druzina
na prvem mestu, ji to pac pojasni. Lepo in prijazno.
Koliko te resnicno potrebuje se bo pokazalo takoj zatem. Ce ji ‘druzina’
toliko pomeni, potem bo stopila korak nazaj in sprejela toliko, kolikor ji lahko
nudis. Ce pa ne, potem se bo uzaljeno odmaknila, kar pomeni, da te v
resnici ne potrebuje in je vse samo izsiljevanje. In ne imej slabega obcutka,
karkoli bo naredila bo NJENA odlocitev, ne tvoja.

Živa,
povsem razumem tvojo situacijo, ker se meni dogaja podobno, le da je pri meni “problematičen” oče – ne toliko z obiski, bolj si želi imeti nadzor nad vsem, kar počnem, o pomembnih odločitvah, ipd.
jaz sem dolgo rabila, da sem spozanla, da ni problem v meni, temveč v njem: njegovih pričakovanjih, da vse naredim po njegovo- ker se je zame “toliko” žrtvoval, … užaljenost ga prime vsakokrat, ko se z njim ne strinjam (pa naj gre za še tako banalne stvari).
Ne dovoli mi odrasti in me ne sprejema take kot sem (pa sem čisto ok dekle!). Nikoli ni nič dovolj dobro…

stara sem 25 let. Odkar sem se začela upirati tej tiraniji, gredo stavri samo še na slabše (ne morem ga premaknit za milimeter). Ne pomaga ne lepa beseda, ne jok, nič.
že pred diplomo sem se odselila na 2. konec slovenije, kjer živim s fantom. to je edino, kar mi je pomagalo k duševnemu miru. a še vedno pridejo dnevi, ko je treba domov, na obisk, takrat pa gre vse po starem: vljivanje občutka krivde, poniževanja, zasliševanja, ni konca temu.
prebrala sem tudi knjii Strupeni starši, verjetno bi pomagala tudi tebi.

Želim ti vso srečo pri postavljanju mej. Nekaj moraš spremeniti, če hočeš doseči “mir”. Bodi močna, predvsem pa odločna; vesela, ker imaš fanta, ki ti stoji ob strani!

lp, pipi

Sama sem imela tudi težave z mamo. Sedaj sem se odselila, poročila in si ustvarjam družino brez nje. Stikov nimava, razen, kadar moramo kaj urediti glede skupnega premoženja.

Sprijaznila sem se, da je ne morem spremeniti in da ne morem zadostiti pričakovanjem nje in okolice. Ampak v meni vlada duševni mir.

Težko se je bilo odločiti za tak način reševanja problema, vendar z vso odgovornostjo sprejemam posledice.

Ne pišem ti tega, ker bi ti poskušala priporočiti kaj podobnega, temveč zato, da boš vedela, če se boš odločila iti v to smer, da nisi edina.