rabim pomoč, ker nemorem več tako naprej živeti…stara sem 21…že od kar pomnim sm nesrečna/razočarana v ljubezni…nikoli še nisem imela fanta…in zadnja leta se moje življenje vrti le še okoli tega kdaj bo prišel…zaradi tega imam hude notranje boje sama s seboj…a tega nihče ne ve…vendar ne morem več tako naprej…moja tesnoba/skrbi/bolečina…so povzročili da sem se začela nepravilno prehranjevati…začela sem se basati z hrano….včasih sm bila največja žurerka, ni bilo zabave da me ni bilo zraven…vsi so me poznali in želei biti v moji družbi pravili so da sm faca…a sedaj mineva že skoraj leto od kar me ni na spregled med ljudmi…ven več ne hodim, če pa že grem se pa ne morem več sprostiti…in pred odhodom se ure in ure pripravljam…tako psihično kakor tudi vizualno…
ponoči velikokrat jočem…sprašujem se kaj se je zgodilo z mano da sm ratala takšna čisto nasprotje od nekoč…včasih me zajame panika/strah kaj če ostanem sama….vsi moji prijatelji/prijateljice imajo že “boljšo polovico” samo jaz sm še ostala samo jaz sm še sama…kaj če nikoli ne spoznam sebi sorodno dušo in pristanem z nekom le zato ker sm se bala da ne ostanem sama….??????????????????????
včasih se sprijaznim da se da zgodit da ostanem sama in da to niti ni tako kritično…vendar se takrat pojavi neko upanje nova priložnost…in nato zopet razočaranje ali zavrnitev in zopet padem še nižje kakor prej…
vse skupaj se mi včasih tako upre da iščem smisel življenja (ko se zamislim kako živim)….včasih se mi zdi vse to tako neumno otočje smešno in poskušam pozabiti in ignorirati …
a nekatere stvari se ne da ignorirati težave z prehrano so že tu, problemi v šoli trkajo na moj indeks….bančni izpisek me opozori da me nenehno nakupovanje ne bo moglo večno tolažiti….
kje najdem odgovore, pomoč…????

Pozdravljena. Mislim, da je pri 21 letih vaša bojazen, da boste ostala sama odveč. Glede na to, da ste se zaprli pred svetom, menim da vas je strah soočanja z vašo stisko. Vsi imamo namreč obdobja, ko smo bolj aktivni in se več družimo in obdobja, ko je tega manj (razlogi so lahko od obveznosti pa do slabega počutja). Strinjam se, da je natežje narediti tisti prvi korak, ko se želiš vrniti oz. sprmeniti življenje, ki ti ne ustreza več. Pri temu ti vsekakor ne pomagajo razočaranja oz. zavrnitve, vendar to ne pomeni, da se pred njimi ustavimo. Želim vam, da zberete dovolj poguma, da se pogovorite z osebo, ki ji zaupate ali pa z strokovnjakom, ki se ukvarja z odnosi. Omenila ste težave oz. motnje hranjenja. Glede tega vam svetujem, da se obrnete še na forum z naslovom: motnje hranjenja oz. da pokličete v Žensko svetovalnico 01/434-72-61. Lep pozdrav, Tanja

Neli pozdravljena…
Naša pot je sestavljena iz različnih življenskih obdobij in tako kot se konča otroštvo, ki preide v najstništvo, tako se zaključi tudi puberteta in konča se tudi obdobje žuriranja in nenehne aktivnosti…človek vstopi v bolj mirne reke in se pripravlja na novo obdobje in tako je pri vsakem, dokler ne zapustimo tega sveta…
Torej s tabo ni nič narobe, nič narobe ni, če ti ni več do družbe in žuriranja, nič ni narobe s tvojo podobo…vse kar je “narobe” so tvoje misli…
Odženi jih, ne stoj sredi hodnika, kjer so se zaprla vrata, stopi naprej in odpri vrata, ki te čakajo, počni stvari, ki te veselijo (slikaj, poslušaj glasbo, beri, pojdi v naravo, naredi kaj dobrega drugim …tako bogatiš sebe…)
Nič ni narobe če pri 21 nimaš partnerja…prav zaprav je smešno, da se s tem obremenjuješ…prava ljubezen pride takrat kadar jo najmanj pričakujemo in ni vezana na leta…ljubezen je večna…moraš pa vedeti, da te ljubezen ne naredi srečnega, to moraš biti že sama v sebi…človek je bitje samo…umremo in rodimo se sami in v svojem telesu moramo biti srečni…edino to je smisel…

veliko lepih misli ti želim in ozri se okoli sebe…imej se rada….pomembna si!

Lala