Kako se (če se sploh lahko ) ŽRTEV STIGMATIZACIJE tej postavi po robu?

O stigmi in predsodkih sem veliko brala, a nikjer nisem zasledila, kako naj bi se tarča kakršnihkoli predsodkov drugih ubranila (kaj lahko naredi zase, kako vzpostaviti distanco, kako ne ponotranjiti od zunaj pripisanega …) … še posebno t.i. efekta URESNIČENE PREROKBE (npr.: ta je zmešan, pa se človek, ki je s tem adresiran, točno tako, namreč “zmešano” tudi začne obnašati!, ali pa so pač njegova dejanja vedno tako ocenjena, čeprav je očitno, da je to neupravičeno).

Že v naprej hvala za odgovor!

Iz napisanega nisem mogla razbrati vašo konkretno stisko. Vsekakor pa menim, da je pomembno, da se aktivno soočimo z težavami in stiskami, ki so nam na poti. Svetovala bi vam, da se vključite v kakšno skupino za samopomoč, glede na težave, ki jih imate izberete seveda temu primerno skupino. V takih skupinah imate največ možnosti, da iz “prve roke” dobite ideje, sporočila, nasvete, kako so se drugi v podobni situaciji znašli, kje so bili uspešni, kje se jim je zalomilo in zakaj. skupine za samopomoč, pa so pomembne tudi zaradi suporta in da veš, da nisi z svojo stisko sam. Lep pozdrav. Tanja

Kot žrtev spolne zlorabe v otroštvu (2. razred osnovne šole, enkraten dogodek), izsiljen je bil tudi prvi spolni odnos pri 18h, sem razvila kar nekaj drugim ljudem nenavadnih obrambnih vedenj (od tega, da ne prenesem dotika, da sem nezaupljiva, skoraj sociofobična, v specifičnih situacijah, ko se počutim ogrožena, reagiram preburno in pred 6 leti sem imela hujšo epizodo depresije zaradi vsega skupaj (o dogodkih, ki so me spremenili namreč nisem z nikomer govorila, zato se je veliko tega nabralo – nekajkrat, ko sem to poskusila, sem namreč naletela na nerazumevanje in celo nejevero, zato sem odnehala).
V zadnjih treh letih pa sem začela o vsem skupaj govoriti z ljudmi, tako da zdaj vsaj najožji krog ve in razume, za kaj je šlo … težave pa imam s širšim krogom ljudi, za katere sem mnenja, da osebnostno niso dovolj zreli, da bi stisko in iz nje izhajajoče “nenavadno” obnašanje (po mojem mnenju niti ni pretirano nenavadno, z izjemo depresivne epizode (ko več mesecev nisem govorila z nikomer in se zares nenavadno obnašala)) zares razumeli in ker sem mnenja, da se mi za svoje vedenje (ki je popolnoma normalna reakcija na nenormalne okoliščine (kar zloraba vsekakor je)) ni potrebno opravičevati. Zdaj sem v naslednjem precepu:
– ker kar z vsakim ne želim razpredati kaj, zakaj in kako, se bom verjetno morala sprijazniti s tem, da me imajo za nekoliko čudaško (kar jim glede na to, da jim manjkajo vitalne informacije za to, da bi razumeli, v bistvu niti ne morem zares zameriti – zamerim pa jim lahko vso njihovo podlost in hinavščino, o teh ljudeh namreč upravičeno nimam najboljšega mnenja),
– ali pa naj, kar šele postaja zares mogoče (25 let od prvega in 15 let od drugega dogodka namreč nisem želela govoriti), odkrito spregovorim, pa kar bo pač bo …

In verjetno ste mi že odgovorili: namreč, verjetno bi bila skupina za samopomoč dejansko (kot tretja možnost, o kateri nisem razmišljala) še najboljša rešitev.

Kakorkoli že, najlepša hvala za odgovor in lep pozdrav!

Pozdravljena, vaša izkušnja nikakor ni osamljena. Menim, da vključitev v skupino za samopomoč lahko predvsem zdravilno vpliva na vaše soočanje in predelovanje svoje travmatične izkšnje. Svetujem vam, da se obrnete še na Žensko svetovalnico, ki ima program namenjen ženskam, ki imajo podobne življenske zgodbe kot vi. Telefon: 01/434-72-61 oz. [email protected]