Pozdravljeni!
niti sama dobro ne vem kako naj to opišem, vendar pa opažam pri sebi vsake toliko časa popolnom neosnovane strahove in se bojim stvari, za katere vem, da ni nic na tem. za primer recimo – v srednji šoli smo s prijateljicami malo ekperimentirale (samo poljubljale smo se enkrat za foro), pa me je potem bilo kar strah in to še par let občasno) kaj če sem lezbijka. Pa vem da nisem, ker nikoli nisem razmišljala o nobeni ženski, nikoli se nisem počutila, da bi me katera privlačila, od kar pomnim sem se videla z moškim, hišo in otroci. ampak ta beden strah je bil kar prisoten vsake toliko časa in nisem se ga mogla znebiti, pa čeprav razumsko vem, da ni nič na tem.
ali pa me je recimo strah, kaj če bom tepla svoje otroke? vem da jih ne bi nikoli, vendar so mene tepli in tega ne privoščim nikomur, pa vendarle mi kar nekaj šine čez možgane in potem me je kar strah, kaj če bom to naredila? Pa vem da ne bi nikoli!!!!
to je kar tako – karkoli si zmislim (strašnega jasno) tega me je potem kar nerazumsko strah… ker razumsko vse vem, ampka se kar ne znebim tega strahu!
ampak to je tako, nekaj gledam po televitziji ali pa se kaj pogovarjamo, pa pride v podzavest in potem me kar nekaj muči, pa čeprav vem,. da to ni res!!!
ali je to sploh smiselno, kar vam pišem?
potem je tu še strah – kaj če se mi kar naenkrat utrga in začnem vpiti recimo…na kakšnih predavanjih? kaj če kar znorim… no vidite, kar nekaj mi šine v glavo in potem si moji možgani naredijo opcijo in si vse to prikažejo, jaz pa norim ob teh mislih, ob katerih vem, da so le prazen zrak…
strah me je strašnih stvari in tega, da bi se to lahko uresničilo! Čeprav nočem!
hočem le živeti normalno življenje, brez vseh teh razmišljanj, strahov…
ker vem, da zmorem in ker vem, da takšna nisem bila nikoli prej!
mogoče imam pa preveč časa, da razmišljam o vsem tem…
ne vem.
hočem le nehati tako razmišljati!
najlepša hvala za kakršen koli nasvet in se vam že v naprej zahvaljujem!

Pozdravljena! Zanimivo se mi zdi, da ste si na vsa vprašanja že sama odgovorila. Glede na to, da vas še vedno mučijo te misli, menim da si ne zaupate dovolj. Zaupanje vase pa pride z leti in z izkušnjami: omenim vam lahko, da imam sama izkušnjo, ki je nekoliko podobna vaši. Tudi jaz si nisem zaupala, kakor da sta v meni dve osebi, dobra in slaba in da delujeta vsaka po svoje. Čez čas sem videla, da sem vse to jaz in da ju ni moč ločiti, lahko jih le sprejem. Pomemben korak pri sprejemanju sebe se mi zdi, da se soočimo z lastnimi napakami. Zardi njih se ne obsojajmo, zgolj si jih ogledaš in si priznaš, da ti niso všeč, vsekakor te obšinejo zoprni občutki, vsak bi želel biti že popoln. Pa to nismo in gotovo nikoli ne bomo, zato je pomembno kako se soočamo z občutki krivde, kako sprejemamo sebe kot nepopolno osebo, ki dela napake, pa je kljub vsemu vredna ljubezni. Vem, da govorenje in pisanje o tekšni težavi to naredi bolj obljadjivo in jasno. Zato vam svetujem, v primeru, da rada pišete, da o tem pišete oz. da podelite svoje strahove z drugimi, ki so vam blizu, gotovo niste sama s takimi mislimi. Lep pozdrav Tanja