stara sem 26 let, univerzitetno izobražena, delam magisterij, sem zaposlena, imam ambicije..a v meni še biva en velik otrok…starši imajo ogromen vpliv name, pa ne da bi samo hoteli, vedno sem bila tako sugestibilna, v času študija izgubila vso samozavest in trdnost prepričanja v svoje odločitve. starši so zame vedno imeli vse prav, tako sem vsaj mislila in njihove sugestije o mojem življenju sem sprejela za svoje in tako živela lepo in mirno…dokler se v meni (letos) ni rodil upornik..
najprej sem mislila, da proti mojim staršem “ne boste mi več govorili, kako naj živim, ne boste mi več govorili, kaj je prav zame, kakšen je primeren partner zame, ne boste več imeli vpliva name”. začela sem ju obtoževati za prav vse, od ranega otroštva naprej, pa tudi za en dan nazaj, kar naenkrat sta bila za vse kriva..moja sugestibilnost me je pripeljala tako daleč, da sem vsako njuno besedo vzela za smrtno resno in se npr. ob vprašanju, zakaj še nimam partnerja, počutila kot popolna poraženka, zguba, slabič. če sta me vprašala, zakaj nisem našminkana, sem se počutila grdo, če sta me vprašala, zakaj sem padla izpit, sem se počutila neumno, leno….v sebi sem začela oblikovati mnenje, da v ničemer nisem dobra, da nikoli ne bom dovolj dobra, da sem z razliko od vseh ljudi na tem svetu navaden “poden”, sploh pa, da moja starša od mene pričakujeta popolnost, da me nikoli ne bosta sprejela tako kot sem. res sta kot vsaka starša zahtevna in imata določena pričakovanja, da se ne strinjata z vsako mojo potezo in da mi tudi nasprotujeta. zame pa je tako nasprotovanje pekel, ne znam se spoprijeti s tem, bežim od njiju..vsakič, ko prihajam domov, se obremenjujem s tem, ali sem dovolj lepo oblečena, namazana, pred njima skrivam svoje življenje in kadar naredim kaj proti njihovi volji (tudi če gre samo za kino s prijatelji, ki njima pač niso všeč) oz pričakovanjem, mi to ponoči ne da spati, izmučim se od živciranja, izgubljam na teži, predvsem pa me je zelo, zelo strah..mojih staršev…
odselila sem se v času študija in v novem okolju vsaj delno zgradila svojo osebnost, za katero pa se je izkazalo, da doma ne funkcionira. ko pridem domov je spet vse po starem – zopet strah, da delam kaj narobe, da nisem dovolj dobra, da ne bom dobila ododbravanja svojih staršev…in zopet se vrnem vsa izmučena in izčrpana..in spet na začetku. nimam moči upreti se vplivu mojih staršev..če pa tega ne naredim, nikoli ne bom živela, kot si želim, temveč tako, kot od mene pričakujeta..in ne vem, če bom srečna…

O bog. Mam podobne težave.
Jst, živim še vedno pri starših (čeprav sta ločena) in enkrat hodim h enemu enkrat k drugemu.
Tudi jaz sm bil čisto na koncu. Povn jeze do obeh in celo všeč jima je bilo zgleda to. Ko sem bil vesel sta bla ona jezna, sitna, žalosta, ko pa sem bil jezen, obupan pa sta nekak bla zadovoljna. Al pa bi me rada spramenila v neke frajarije pa nevm kaj še po nekem svojem okusu.
No v glavnem (sicer ne vem če je prav) z njimi zdej nekaj časa nazaj nism bil pripravljen na noben pogovor razen diskusije. Pa se dejmo pogovarjat z argumenti sm si reku. In vsako stvar sm hotel belo na črnem.
Sedaj pa mislim da je bolje, včasih že rečemo kako normalno lepo in zanimivo besedo. No ne trdim da je to prav in vredu, vendar tako sem jaz naredil.
LP

Nikoli ne boš dovolj dobra, nikoli popolna, kar dopovej si to, in vprašaj tudi starše, če oni so. Meni bi tudi oče vse dal, vse naredil zame, če bi ga le ubogala. Ko sem morala iti na študij po njegovi želji ne po moji, pa sem se uprla, in naredila samo prvo stopnjo. NAšel mi je tudi službo, ki sem jo pustila po dveh letih. Najraje bi mi našel tudi moža, našla sem si ga sama. Vsa ta moja dejanja mi je strašno zaneril. In mislim, da sem se poročila prekmalu, ker sem na nek način zbežala od doma v drugačne probleme. Zdaj ko gledam nazaj, skušam staršema odpustiti, ju razumeti. Vem pa, da to, kar je zlasti oče izkazoval meni, ni brezpogojna ljubezen ampak posesivna. Rad te imam, dokler me ubogaš. Na zunaj sem se na nek način očetu uprla, na znotraj pa je (bilo) težje, ker še traja po dolgih letih.
Jaz bi na tvojem mestu šla stran in omejila stike ter poiskala psihoterapevtsko pomoč ali skupino za samopomoč. (jaz imam oboje) To v današnjih časih ni nobena sramota. Mojemu shrinku sem potožila, da se mi zdi pa res smešno, da sem še pri toliko letih tak otrok, pa mi je rekel, da lahko ostanemo otroci do smrti, če tega ne razčistimo v svoji glavi. Tudi meni je težko, nisem še razčistila z mrtvim očetom. Mamo pa najraje čimmnaj vidim. In moram zelo paziti nase, da ne skočim v luft za vsako njeno besedo. Skušam jo pa razumeti, če pogledam na njeno življenje in začutiti v njej majhnega otroka. Imam jo rada, čeprav imam včasih tudi občutke krivde zaradi tega, kar povzroča v meni in zaradi mojega odziva; in bolje je, da jo čim manj vidim. Lep pozdrav in pojdi v kakšno akcijo!

Draga Daša,
Nikoli, ampak prav nikoli ne boš naredila nič prav, če boš naredila po svoji glavi.
Na žalost, sem si za življenjskega sopotnika izbrala človeka, ki je bil voden s strani svoje posesivne matere, ki je za moje pojme že psihopat, vse življenje, dokler se jaz po 20 letih zakona nisem odločila, da je vsega kompletno in preveč zadosti in odšla. Mož je seveda nekaj časa potreboval, da se samoizobrazil na tem področju in ugotovil, kaj se je pravzaprav 20 let dogajalo in celo ugotovil kam sodi ali k materi ali k ženi.
K sreči je bil razplet zgodbe tak, da sva sedaj ponovno skupaj.
Potegni iz te zgodbe nauk in zaživi svoje življenje, s svojimi odločitvami, pa četudi boš kdaj udarila mem, nič hudega, to je vzgoja človeka na poti v popolno samostojnost, samozavest in samospoštovanje. In še nekaj, menim, da bi bilo dobro, da obiščeš strokovnjaka, da bi bo vse lažje in da se boš znebila občutkov krivde. Zapomni si, da si dovolj močna, da svojo ladjo življenja pelješ v pravem toku. Pa lep božični večer in srečno v novem letu.

TUDI JAZ IMAM NENEHNE OBČUTKE KRIVDE IN STARE VZORCE,
KI JIH NIKAKOR NE MOREM SPREMENITI, PONAVLJAM VEDNO ISTO,
ZAČELA SEM DELATI NA SEBI, NO, SICER TAKO, A BEREM KNJIGE O OSEBNI RASTI, PA ZAENKRAT DRUGEGA NI KOT DA MALO DRUGAČE GLEDAM NA VSE, TODA BISTVENEGA NAPREDKA NI. KO BI MORALA RES KAJ V ODNOSU Z MOŽEM NAREDITI DRUGAČE MI KAR ZMANJKA POGUMA. NAJ POVEM, DA ON HOČE VEDNO SVOJ PRAV, OZ. JAZ NIKOLI NE BOM DOVOLJ DOBRA ZANJ, ČEPRAV VEM DA JE RAVNO NASPORTNO KO SMO ŽE PRI STROKOVNJAKIH – LEPO BI PROSILA NA KATEREGA STROKOVNJAKA KONKRETNO MISLIŠ- MISLIM,DA TUDI JAZ SAMA NE BOM ZMOGLA.

PA LEP POZDRAV.