Kako
Pozdravljeni!
Znašla sem se v čudni situaciji in se obračam na, vas ker nevem kako naprej!
Od lanskega leta se je moje življenje spemenilo za 200% in nikakor več ne najdem razloga za veselje, vseskozi sem utrujena in brez volje.
Lansko poletje je oče imel nesrečo, bil operiran in dva meseca uspavan in ta dva meseca je bilo njegovo življenje na nitki. Tudi zdravniki nam niso dali dosti upanja, da se zbudi, če pa se že bodo posledice hude.
Vendar je bila sreča na naši strani oče se je zbudilin počasi okreval (1 leto) do te mere, da je lahko sam jedel govoril vendar ostal na inv. vozičku.
Po nekaj mesečni terpiji in našo pomočjo, mu je pred mesecem uspelo narediti tudi kakšen korak z berglami in vsi smo se vseselili njegovega napredka.
Tudi sama imam zdravstvene težave in bila v začetku leta na dveh operacijah vendar sva se z partnerjem odločila, da s tem ne obremenjujeva moj staršev, ker imajo že sami dovolj skrbi!
Pred tednom dni pa je oče dobil napad in so ga odpeljali v klinični center, kjer so ga preiskovali en teden in ugotovili tumor na pljučih.
Upanje, da ozdravi je zelo majhno že zaradi posegov v zadnjem letu.
Začeli bodo z zdravljenjem a nevemo, če bo prnesel, če bodo zdravila spoloh delovala, če…
Nihče neve kdaj in kako se bo situacija iztekla zato je še težje.
Sama imam probleme z zanositvijo in sem v postopku za zanositev! Oba z partnerjem si zelo želiva otročička in to bi bil najin sonček sreče. Z partnerjem se zelo lepo razumeva in mi stoji ob strani.
Ampak jaz nevem kako zdaj naprej???
Drugi teden imam planiran dopust, ki sem ga tako nestrpno čakala saj nisem bila na dopustu že od lanskega leta in zopet nevem kako!?
Moja žalost, bolečina in starh so nepopisni, sprašujem se kako naprej, kako živeti in čakati kako se bo razpletlo!?
Včasih imam občutek, da vsega tega nebom več zmogla preveč je vsega, ko se ravno življenje vsaj malo normalizira pride nov šok.
Pravijo, kar človeka ne ubije ga okrepi, jaz pa nevem z vsakim dogodkom nekaj v meni umre in to je veselje do življenja.
Mogoče je toliko težje zame ker sem bila v družini najmlajši otrok in zelo navezana na očeta. Starša imata zelo rada otroke in poleg nas pet sta posvojlia še dva. Zelo lepo smo se razumeli in bili srečna družina, otroci smo bili deležni veliko ljubezni, lepe vzgoje in nikloli kaznovani z tepežem.
Zato svoje starše občodujem jih cenim in jih imam zelo rada.
Vem, da je moje pisanje zmedeno vendar je to zato, ker so moje misli in občutki čisto pomešani.
Hvala zakakršen koli odgovor in lep pozdrav!
Glorija