Pozdravljeni!
Pred časom sem vam pisala o svojih težavah s partnerjem. Moram povedat, da sem hotela komunicirati z njim, reševati probleme, vendar kot kaže vse zaman. On ostaja nedostopen. Morala bi čakat na njegove lepe in vesele dni. Med tem časom sem delala tudi na sebi. Nikoli v 12 letih si nisem posvetila toliko časa, kot sedaj. Ugotovila sem, da ne želim biti z njim, preprosto ne zmorem več. Sprašujem se, kako ga lahko imam kljub vsemu rada? Kako lahko kljub vsemu še vedno skrbim zanj, mu pomagam, ga bodrim? On pa mi tega ne vrača. Sama sebi sem rekla da bom poskusila še enkrat…. ampak tokrat se mi zdi, da je šel predaleč. Opisala vam bom primer, zaradi česar ne govoriva. Problem je v tem, da je pretirano ljubosumen in ima fiksne vizije o tem kako imam druge itd… Pred tednom dni sem mu rekla, da se mi ja *zluštalo* jagod za večerjo. Šla sva v trgovino, kjer je bil tudi sodelavec in me je pozdravil, sem mu pozdrav vrnila. Potem me je še vprašal, kako da kupujeva tako pozno. Seveda sem mu odgovorila itd… Od tistega trenutka fant ni govoril z mano. Rekel je, da je skoraj skočil name, kako se dobro poznava, kje dela, kaj dela… Ko sem mu povedala določene stvari je bil kašen dan mir. Potem smo se sodelavke zmenile, da gremo enkrat po službi obiskati sodelavko na dom, ker je pred časom prišla iz bolnice. Seveda sem mu povedala in je bil kar užaljen, ker ne bom mogla kosilat z njim, on pa tako rad je z mano. Ko sem prišla ob 6-ih domiov z obiska, ga ni bilo nikjer. Prišel je malo čez 12 uro. Ni povedal kje je bil, s kom je bil. Pustila sem ga pri miru, ker sem mislila, da mi bo pač naslednji dan povedal. Naj povem, da sem ga klicala po telefonu in se ni javljal. Potem sem se zakopala v delo doma in v službi in nisem drezala vanj. Ampak on je nadaljeval. V soboto je šel ven, v nedeljo in včeraj. Vrnil se je pol 12-ih. Ko sem lepo vprašala zakaj se ni javil na telefon, zakaj ni poklical da bo bolj pozen ni odgovoril. Rekla sem, da ga bom samo enkrat vprašala, kje je bil. In je rekel malo tu malo tam. Na obisku. Bila sem neverjetno mirna, kar pred pol leta bi verjetno prosila, kričala, jokala. Tokrat pa ni bilo niti ene solze. Vem, kaj moram narediti. Zanima me, ali je to normalno, kar počne? V bistvu opažam, da me hoče kaznovati kot majhnega otroka in ko mu omenim, da naj ne bo trmast in neha mi odgovori, da sploh ne trmari… Do tu lepo prav. Vendar ko bi odšla bi on imel čas za pogovor, sem jaz kriva, klicari, grozi. Zakaj vem? Ker sem to že doživela. Nekako me ne pusti vstran. Ne morem preprosto spakirat in oditi. On mora narediti scenarij. Ko sem enkrat (pred leti) spakirala mi je pomagal in sem šla. Potem je vozil za mano in trobil in klical itd. ni pustil, da bi nesla stvari iz avta in me pod prisilo odpeljal domov k njemu. Čez čas je bilo po starem. Pred kratkim pa me je presenetila njegova izjava, da bom že videla hudiča, ko bomo živeli skupaj z njegvimi starši. Da dobro poznam njegovo mamo in vem kakšna je. Da ne bo gledala, kako on gara doma, jez pa bi rada hodila na kosila, večerje. Le kako ko pa me ves čas kontrolira? Skratka sem v dilemi kako vse izpeljati. Ali sem bolana jaz ali on ali kar oba? Ali še res kaj čutim ali je to samo strah pred samoto, da bom sama, da bom ostala sama? Ker sem ga klicala po telefonu in se ni javil, sem lepo telefon pospravila in mu rekla, da ga ne rabim, ker se on tako ne javi itd… Odjavila sem številko. Nameravam oditi, ampak rabim pomoč, nasvet. V bistvu me vedno naredui ven, kot da sem manj vredna, da nisem nič. Sestra je rekla da sem prej dekla na kmetiji kot pa ta mlada. Žal opažam, da je to res. Svarijo me, kako sem neumna, da to prenašam, da se mi vsi smejijo, da sem rabila 12 let, da sem prišla do tega spoznanja, ko bi mi moralo biti jasno že v enem tednu. Da sem zapravila svoje življenje…. Drugi spet, da ne more biti tako hudo….. Gre mi že na bruhanje. On pa lepo po svoje. Nikoli nisem vračevala stvari ali delala kaj zanalašč in tudi tokrat ne bom. Rada bi bila samo trdna, da ne bi popustila. Ali mi bo uspelo?

Se opravičujem, ker je pismo dolgo in verjetno malo zmedeno. Toda v resnici sem tudi glede čustev do njega takšna.

Spoštovana Vanja,

ne glede na vse, ste še enkrat (večkrat) poskusili v tem času vzpostaviti stik z vašim partnerjem (če ga lahko še tako imenujem). Vendar kot pravite, ni šlo. Vse kaže, da ste že 12 let čakali na njegove lepe, vesele dni, sedaj pa ne zmorete več. Kaj se je zgodilo? Očitno vam je dovolj, dovolj vsega. Življenje je prekratko, da bi čakali na to, kdaj bo naš partner dobre volje in nam bo posvetil nekaj lepih trenutkov, oziroma vsaj takšnih, da mu bomo zmogli vsaj nekaj povedat, nekaj tistega, kar je nam pomembno, v upanju, da nas bo slišal, razumel in nenazadnje tudi sprejel. Vi ste v tem času razmišljali, razmišljali ste o sebi, svojem življenju in prišli do spoznanja, da vam je dovolj, da ne zmorete več in še več – da tudi nočete več tako živeti.

Probleme, neprijetene situacije in vse ostalo s partnerjem ne moremo reševati, če tudi on ni zato. Vi si tega želite, vaš partner pa tega ne zmore. Takorekoč nimate od njega nič, nič takega, kar bi vas potrjevalo v vaši osebnosti in nič takega, kar bi zadovoljevalo vaše potrebe – gradilo vajin odnos.

Pravite, da se sprašujete, kako ga lahko imate po vsem tem še radi? Jaz vas sprašujem, koliko imate v resnici radi sami sebe, da se pustite tako poniževati, zanemarjati, ustrahovati in kar je še tega, s strani partnerja? Sprašujem vas, ali lahko imamo radi nekoga, ki se ga bojimo, ki nas zanemarja,…..? Pravite, da lahko kljub vsemu še vedno skrbite zanj, sprašujte se, kako je to mogoče? Za koga ste vi Vanja že v življenju tako skrbeli? Ali za koga poleg partnerja še skrbite?

Razmislite o tem, kako to, da morate kar skrbeti za nekoga? In tudi o tem, kaj bi se zgodilo, če vi ne bi več skrbeli za druge, temveč bi pričeli skrbeti zase? Ali vas ne bi morebiti preplavili občutki krivde? Mar ta vaša skrb ne izhaja iz neke dolžnosti ali zapovedi – morati za nekoga skrbeti? Te zapovedi prejmemo v otroštvu, od svojih staršev. Prenašamo jih naprej, v svoje partnersko življenje. Partnerstva sicer delujejo po principu skrbstvenega odnosa, vendar je vprašanje, če si vi tega še želite in kakšno ceno plačujete za to? Zdrav odnos med partnerjema sicer delno zajema tudi – poskrbeti za drugega, vendar so tu neke meje in druge stvari. Vsi od časa do časa potrebujemo, da nekdo poskrbi za nas, recimo nam prinese sok, nam ne vem kaj že,……………..Kako pa vaš partner poskrbi za vas? Zgleda, da vam vrača ravno tiso, česar si vi ne bi želeli in si tudi ne želite!!!

Ne govorita, kdo sedaj ne govori? Vi ali vaš partner? Zdi se, da vas on na ta način psihološko terorizira, zganja nad vami psihološko nasilje in vas tako kaznuje. Iz tega, kar ste opisali, je čutiti, da bi si vi želeli, da bi on govoril “normalno” in da bi vas prenehal mučiti, mar ne?

Kaj za vas pomeni pretirano ljubosumen? Ste vi pripravljeni prenašati celo življenje to “njegovo ljubosumnost”, njegove očitke, da imate druge, da ste to in to? Ljubosumnost izvira iz strahu pred izgubo. O tem sem vam pisala zadnjič.

Da ga ni bilo doma, ko ste prišli iz obiska sodelavke in da je prišel ob 6ih pomeni, da ni zdržal tega, da vi greste. Očitno tega ne more sprejeti in vas poseduje v celoti. Hoče vas imeti v svoji oblasti, vedeti za vsak vaš trenutek, kje ste in vas imeti pod nadzorom. Za to, ker vas ni bilo, vas je kaznoval še nekajkrat s poznimi prihodi brez pojasnil in vas kaznuje še sedaj in vas bo še naprej.

Zanima vas, če je to normalno, kar počne? Sprašujem vas, če se vam zdi to normalno, kar počnete vi – da kljub vsemu temu še vedno vztrajate? Kako gledate na svoje početje? In zakaj mislite, da vi to potrebujete?

Pravite, da ste bili neverjetno mirni, to je znak tega, da ste pripravljeni na spremembe v svojem življenju, da ste se delno že spremenili in se pričeli drugače odzivati. To je prvi znak vaše pripravljenosti na spremembe in tudi odraz vaše osebne zrelosti.

Res je, da se do vas vede kot do majhnega otroka. O grožnjah, klicih in ne vem še čem, sva spregovorili že zadnjič. Na vas pa je, da to realizirate, v kolikor se boste tako odločili. Če menite, da mora narediti scenarij, potem se pač na to ne ozirajte, glede na to, kaj vse ste že prenesli, en scenarij več ali manj, ne bi smel biti problem.

Trenutno sta oba v takšnem stanju, ki se mu reče patološka zveza, v prihodnje pa se predvsem vam obeta, v kolikor boste to zvezo nadaljevali, da boste še na slabšem. Vašu partnerju bo dobro, saj bo ob sebi imel nekoga, ki mu bo omogočal, da ga bo lahko zatiral in se nad njim izživljal.

Strah, da ostanete sami! Mar niste že sedaj sami? Ljudje lahko živijo skupaj, so poročeni, pa se čutijo tako same, osamljene, da je kar groza. Patologija vas zbližuje in ko vas partner nadzoruje in kar je še tega, čutite, da takrat niste sami, saj nenehno čuitite pritisk, ki pa vas je že pričel dušiti. Sicer pa ste v tej zvezi močno osamljeni in sami. Kot vse kaže nimate veliko skupnega, kot nenehen nadzor z njegove strani in “prijateljsko prepričevanje” z vaše, da tako pa ni bilo, da vi nimate ničesar s tem in tem. Vendar vam vaš sedanji partner tega ne bo verjel nikoli v življenu (če mu boste še ne vem kako pojasnevali), ker je takšna njegova psihična struktura. Imate dve možnosti ali se boste s tem sprijaznili in to sprejeli, ter tako živeli do konca življenja (glede na vse, kar ste do sedaj napisali, vaš partner ni pripravljen na terapijo in na delo na sebi, saj sta že poskusila) ali pa boste skušali doseči spremembe pri sebi in živeti drugače, najprej sami, potem pa, v kolikor se boste tako odločili, z drugim partnerjem.

Poniževal in kar je še tega vas bo nenehno, vendar ste vi tega vajeni že od nekje drugod (od doma), sicer ne bi tega prenašali že toliko časa. In to morate razčistiti.

Svojega življenja še niste zapravili, se vam pa to lahko zgodi, v kolikor ne boste sledili svojim notranjim ciljem (osvoboditi se te zveze). 12 let ste upali in potrebovali, da ste prišli do spoznanja, da vam je tega dovolj, zato ste se tudi obrnili po pomoč. Sedaj imate možnost, da iz tega nekaj naredite in da pričnete živeti drugače, saj si zaslužite boljše življenje. Uspelo vam bo, v kolikor se boste za to trudili. Noben uspeh ne pride čez noč. Sami veste, da tudi rastlina, ki jo posadimo, potrebuje svoj čas, da zraste, da dozori,……

Na to, kaj vam govorijo drugi, da ni tako hudo, se ne morete ozirati, ker nihče ni v vaši koži in ne živi vašega življenja, da bi lahko o tem presojal, tako da………

Seveda ste zmedeni, saj ne veste, kaj bi. Po eni strani vas vleče daleč stran od njega, po drugi pa se sprašujete, če je to prav? Pomembno je slediti svojim notranjim željam, potrebam in ciljem.

Ker ste v naslovu zapisali, kako naprej in ker vaš partner ni pripravljen naprej skupaj z vami, na način kot bi želeli vi, predlagam, da najprej poskrbite zase in sicer, da razčistite pri sebi, zakaj ste vztrajali toliko časa pri nasilnežu in zakaj še vedno, ter zakaj oditi iz takega odnosa in še veliko tega. Vedeti morate, zakaj iz te zveze odhajate – ne samo zato, ker ne morete več, ker se boste vrnili vanjo ali pa v drugo podobno, po nekem času, ko si boste delno nabrali novih moči, temveč kaj je tistega, kar tako uničujoče z obeh strai vpliva na vašo zvezo in na vas samo? Potem vam bo lažje potegniti črto in pobrati kovčke. To človek v takšnih situacijah sam težje naredi. Predlagam vam, da mi sporočite svojo mobitel številko.

Spoštovana Vanja,

ne glede na vse, ste še enkrat (večkrat) poskusili v tem času vzpostaviti stik z vašim partnerjem (če ga lahko še tako imenujem). Vendar kot pravite, ni šlo. Vse kaže, da ste že 12 let čakali na njegove lepe, vesele dni, sedaj pa ne zmorete več. Kaj se je zgodilo? Očitno vam je dovolj, dovolj vsega. Življenje je prekratko, da bi čakali na to, kdaj bo naš partner dobre volje in nam bo posvetil nekaj lepih trenutkov, oziroma vsaj takšnih, da mu bomo zmogli vsaj nekaj povedat, nekaj tistega, kar je nam pomembno, v upanju, da nas bo slišal, razumel in nenazadnje tudi sprejel. Vi ste v tem času razmišljali, razmišljali ste o sebi, svojem življenju in prišli do spoznanja, da vam je dovolj, da ne zmorete več in še več – da tudi nočete več tako živeti.

Probleme, neprijetene situacije in vse ostalo s partnerjem ne moremo reševati, če tudi on ni zato. Vi si tega želite, vaš partner pa tega ne zmore. Takorekoč nimate od njega nič, nič takega, kar bi vas potrjevalo v vaši osebnosti in nič takega, kar bi zadovoljevalo vaše potrebe – gradilo vajin odnos.

Pravite, da se sprašujete, kako ga lahko imate po vsem tem še radi? Jaz vas sprašujem, koliko imate v resnici radi sami sebe, da se pustite tako poniževati, zanemarjati, ustrahovati in kar je še tega, s strani partnerja? Sprašujem vas, ali lahko imamo radi nekoga, ki se ga bojimo, ki nas zanemarja,…..? Pravite, da lahko kljub vsemu še vedno skrbite zanj, sprašujte se, kako je to mogoče? Za koga ste vi Vanja že v življenju tako skrbeli? Ali za koga poleg partnerja še skrbite?

Razmislite o tem, kako to, da morate kar skrbeti za nekoga? In tudi o tem, kaj bi se zgodilo, če vi ne bi več skrbeli za druge, temveč bi pričeli skrbeti zase? Ali vas ne bi morebiti preplavili občutki krivde? Mar ta vaša skrb ne izhaja iz neke dolžnosti ali zapovedi – morati za nekoga skrbeti? Te zapovedi prejmemo v otroštvu, od svojih staršev. Prenašamo jih naprej, v svoje partnersko življenje. Partnerstva sicer delujejo po principu skrbstvenega odnosa, vendar je vprašanje, če si vi tega še želite in kakšno ceno plačujete za to? Zdrav odnos med partnerjema sicer delno zajema tudi – poskrbeti za drugega, vendar so tu neke meje in druge stvari. Vsi od časa do časa potrebujemo, da nekdo poskrbi za nas, recimo nam prinese sok, nam ne vem kaj že,……………..Kako pa vaš partner poskrbi za vas? Zgleda, da vam vrača ravno tiso, česar si vi ne bi želeli in si tudi ne želite!!!

Ne govorita, kdo sedaj ne govori? Vi ali vaš partner? Zdi se, da vas on na ta način psihološko terorizira, zganja nad vami psihološko nasilje in vas tako kaznuje. Iz tega, kar ste opisali, je čutiti, da bi si vi želeli, da bi on govoril “normalno” in da bi vas prenehal mučiti, mar ne?

Kaj za vas pomeni pretirano ljubosumen? Ste vi pripravljeni prenašati celo življenje to “njegovo ljubosumnost”, njegove očitke, da imate druge, da ste to in to? Ljubosumnost izvira iz strahu pred izgubo. O tem sem vam pisala zadnjič.

Da ga ni bilo doma, ko ste prišli iz obiska sodelavke in da je prišel ob 6ih pomeni, da ni zdržal tega, da vi greste. Očitno tega ne more sprejeti in vas poseduje v celoti. Hoče vas imeti v svoji oblasti, vedeti za vsak vaš trenutek, kje ste in vas imeti pod nadzorom. Za to, ker vas ni bilo, vas je kaznoval še nekajkrat s poznimi prihodi brez pojasnil in vas kaznuje še sedaj in vas bo še naprej.

Zanima vas, če je to normalno, kar počne? Sprašujem vas, če se vam zdi to normalno, kar počnete vi – da kljub vsemu temu še vedno vztrajate? Kako gledate na svoje početje? In zakaj mislite, da vi to potrebujete?

Pravite, da ste bili neverjetno mirni, to je znak tega, da ste pripravljeni na spremembe v svojem življenju, da ste se delno že spremenili in se pričeli drugače odzivati. To je prvi znak vaše pripravljenosti na spremembe in tudi odraz vaše osebne zrelosti.

Res je, da se do vas vede kot do majhnega otroka. O grožnjah, klicih in ne vem še čem, sva spregovorili že zadnjič. Na vas pa je, da to realizirate, v kolikor se boste tako odločili. Če menite, da mora narediti scenarij, potem se pač na to ne ozirajte, glede na to, kaj vse ste že prenesli, en scenarij več ali manj, ne bi smel biti problem.

Trenutno sta oba v takšnem stanju, ki se mu reče patološka zveza, v prihodnje pa se predvsem vam obeta, v kolikor boste to zvezo nadaljevali, da boste še na slabšem. Vašu partnerju bo dobro, saj bo ob sebi imel nekoga, ki mu bo omogočal, da ga bo lahko zatiral in se nad njim izživljal.

Strah, da ostanete sami! Mar niste že sedaj sami? Ljudje lahko živijo skupaj, so poročeni, pa se čutijo tako same, osamljene, da je kar groza. Patologija vas zbližuje in ko vas partner nadzoruje in kar je še tega, čutite, da takrat niste sami, saj nenehno čuitite pritisk, ki pa vas je že pričel dušiti. Sicer pa ste v tej zvezi močno osamljeni in sami. Kot vse kaže nimate veliko skupnega, kot nenehen nadzor z njegove strani in “prijateljsko prepričevanje” z vaše, da tako pa ni bilo, da vi nimate ničesar s tem in tem. Vendar vam vaš sedanji partner tega ne bo verjel nikoli v življenu (če mu boste še ne vem kako pojasnevali), ker je takšna njegova psihična struktura. Imate dve možnosti ali se boste s tem sprijaznili in to sprejeli, ter tako živeli do konca življenja (glede na vse, kar ste do sedaj napisali, vaš partner ni pripravljen na terapijo in na delo na sebi, saj sta že poskusila) ali pa boste skušali doseči spremembe pri sebi in živeti drugače, najprej sami, potem pa, v kolikor se boste tako odločili, z drugim partnerjem.

Poniževal in kar je še tega vas bo nenehno, vendar ste vi tega vajeni že od nekje drugod (od doma), sicer ne bi tega prenašali že toliko časa. In to morate razčistiti.

Svojega življenja še niste zapravili, se vam pa to lahko zgodi, v kolikor ne boste sledili svojim notranjim ciljem (osvoboditi se te zveze). 12 let ste upali in potrebovali, da ste prišli do spoznanja, da vam je tega dovolj, zato ste se tudi obrnili po pomoč. Sedaj imate možnost, da iz tega nekaj naredite in da pričnete živeti drugače, saj si zaslužite boljše življenje. Uspelo vam bo, v kolikor se boste za to trudili. Noben uspeh ne pride čez noč. Sami veste, da tudi rastlina, ki jo posadimo, potrebuje svoj čas, da zraste, da dozori,……

Na to, kaj vam govorijo drugi, da ni tako hudo, se ne morete ozirati, ker nihče ni v vaši koži in ne živi vašega življenja, da bi lahko o tem presojal, tako da………

Seveda ste zmedeni, saj ne veste, kaj bi. Po eni strani vas vleče daleč stran od njega, po drugi pa se sprašujete, če je to prav? Pomembno je slediti svojim notranjim željam, potrebam in ciljem.

Ker ste v naslovu zapisali, kako naprej in ker vaš partner ni pripravljen naprej skupaj z vami, na način kot bi želeli vi, predlagam, da najprej poskrbite zase in sicer, da razčistite pri sebi, zakaj ste vztrajali toliko časa pri nasilnežu in zakaj še vedno, ter zakaj oditi iz takega odnosa in še veliko tega. Vedeti morate, zakaj iz te zveze odhajate – ne samo zato, ker ne morete več, ker se boste vrnili vanjo ali pa v drugo podobno, po nekem času, ko si boste delno nabrali novih moči, temveč kaj je tistega, kar tako uničujoče z obeh strai vpliva na vašo zvezo in na vas samo? Potem vam bo lažje potegniti črto in pobrati kovčke. To človek v takšnih situacijah sam težje naredi. Predlagam vam, da mi sporočite svojo mobitel številko.

Prav je Vanja, ostani pri svoji odlocitvi in pojdi.
In ves, niti ne potrebujes tako veliko poguma, kot mogoce zdaj
mislis, vse od tistega trenutka naprej, ko ugotovis, da si poskusila vse, da si naredila vse kar se od normalnega cloveka lahko pricakuje, da si se podrejala 12 let in da je koncno cas, da prides tudi ti enkrat na vrsto.
Srecno in pisi se kaj…

Narobe je razmišljati, kaj menijo drugi. Če enemu ustrežeš, ne boš drugemu, kaj šele tretjemu in četrtemu,…
Kaj želiš ti! Si v otroštvu poslušala kakšne so “pridne punčke” in če niso take, jih nihče ne mara. To je krutost tega sveta, ki nam pustijo velike travme.
Z ljubosumjem, podrejenjem in posesivnostjo se mož bori doseči tisto, česar je bil v otroštvu oropan. To se da odpraviti, vendar morata oba sprejet pomoč strokovnjaka.
Preberi kako knjigo Hendrixa, … ali Christiana Gostečnika in podobne.

Vsem se prav lepo zahvaljujem za odgovore. Me kar držijo pokonci in vodijo k razmišljanju.
Mogoče bi vam res morala posredovati tel. št. ker mi v bistvu manjka še samo malo poguma, da potegnem črto. Tako lepo se sliši začeti na novo. Obenem pa me prežema strah. Strah pred tem kaj bo…..kako bom. Vendar pa si ne upam napisat št..
Vzrok da sem tako navezana nanj je namreč v tem, da nikoli v svojem življenju nisem čutila, da me ima nekdo res rad, da nekomu pripadam. In tako sem pristala tu, kjer sem sedaj. Z vztrajnostjo sem dokončala šolanje, dobila službo in mislim, da je ljubosumen tudi nato. Čeprav moram priznati da ima sam zelo dobro službo in tudi plačo. Vendar imam občutek da si želi da sem odvisna od njega. Ko sem hotela komunicirat z njim in sem pač povedala določene stvari, mi je potrdil da imam prav, vendar je v naslednjem trenutku pozabil nato in nadaljeval po starem. V bistvu ga ne morem prepričat da ni tako kot on misli. Bila sem pripravljena narediti kaj glede odnosa, vendar se je končalo tako da sem še na koncu samo jaz hodila na terapije, njemu se je zdelo, da sva z enim obiskom vse rešila. In ena terapevtka mu že ne bo solila pameti.
Ko kontaktiram z vami, mi je lažje, ker mi postavljate vprašanja na katera si lahko jasno in glasno odgovorim. Zavedam se da nimava nobenega pravega odnosa oz. zdravega. Vse gre k vragu. In večno res ne morem čakati na njegove srečne dni. V bistvu bi morala narediti konec že v samem začetku, saj mi je že takoj postavljal pogoje. Res pa me je zelo strah iti domov, saj tudi nikamor drugam ne morem. Sram in strah, čeprav vem da se ne smem ozirat na druge. Kljub vsemu vem, da tudi on trpi. Ampak trpi zaradi svoje domišljije. Hudo mi je, ko vidim da je nesrečen vendar pa ne dopusti drugačnega mišljenja. Niti ne premore več kakšne prijazne besede, gleda grdo, ne komunicira, nenehno ugotavlja koliko sem doma in koliko ne. Pa čeprav ne grem nikamor. Po službi naravnost k njemu, kaj šele na kakšen obisk. Če se uredim za službo mi očita, za koga se kaj lišpam…. nasploh slabo mi postaja, ko mi kupi kos oblačil, potem jih pa ne morem nosit kadar ni njega zraven. Kot bi bila stara 5 let. Bojim se klicev v službo in še kaj hujšega. Kajti v tistem valu ki ga prežema je povsem drugačna oseba, samo videz je enak. In takrat si ne upam kaj narediti, ker ne vem do kje bi šel. Celo grozil je že da bo koga ustrelil. To sem povedala staršem in so rekli oz tolažili njega da nima smisla se sekirat za takšne stvari. Rekel je, da mi je pomagal da sem naredila šolo da zdaj bom pa šla. Ko je toliko in toliko vložil vame. Da koliko gorja. Jaz pa namesto da bi ga poslala kam sem ga prepričevala, prosila, jokala……kot da je edini na svetu..

Ne bodi sama. Ce te je strah, so varne hise. Ali pa se mi javi na mail, lahko se pogovarjava, kaj dosti ti sicer ne morem pomagati, ampak ze to je drugacen obcutek, ce nisi sama.
Imata kaj otrok? To stvari se zaplete, ker potem ne mores povsem prekiniti stikov…to je lahko mucno.
Drugace pa…vprasaj se, kaj je cilj tvojega zivljenja. Da pleses kot ti nekdo zvizga? Da se ves cas bojis, podrejas, prosis, uklanjas?

Premisli.

Spoštovana Vanja,

pravite, da ob partnerju prvič doživljate, da nekomu pripadate in da vas ima rad.

Razmislite o tem, koliko se cenite, da ste pripravljeni prenašati partnerjevo ljubosumje in vse to, kar je s tem povezano?

In ali je to res tista ljubezen, ki si jo želite in ki ste jo vredni?

Kar se tiče pa šole in ostalega – delali ste jo sami, sami ste se učili in trudili, torej je to vaša zasluga. Poleg tega pa ste verjetno v tem času tudi (marsi)kaj nudili svojemu partnerju, prav gotovo ni bil zanemarjen, tako da…………………

Od vas je odvisno, kaj boste naredili. Razmišljanje je prvo, potem pa je potrebno tudi kaj narediti. Nekateri ljudje celo življenje razmišljajo, vse ostalo pa je isto. Če bi glede šole ostalo samo pri razmišljanju, da je morate narediti, je še do danes ne bi.

lep pozdrav,

aha

Za začetek se vam iskreno zahvaljujem in upam, da mi boste še nudili pomoč, ker jo bom še rabila.
Odločila sem se, da odidem. To bom izpeljala konec tedna. Vzela sem celo dopust. Vedno bolj trdna sem glede tega, zelo veliko pa mi pomaga tudi partner, ker se še vedno ne želi pogovarjat z menoj in nadaljuje po starem. Muči me predvsem to, ker pravi, da sem jaz kriva in da misli s tem nadaljevati, dokler bom takšna. Torej po njegovem se moram spremeniti jaz in ne on. Tako da sem bila v preteklosti večkrat ravno zaradi tega v dilemi. Kdo tu dela narobe. Jaz ali on. Ima zelo stroga načela in še vedno misli, da ženska spada za štedilnik in k otrokom. Da o drugih stvareh sploh ne govorim. Jaz moram pomagat pri vseh moških delih, on nikoli ne pomaga meni. V primeru da ni kaj naredjeno pa se znese nad menoj, po možnosti pred njegovimi starši. Še vedno je pod zelo močnim vplivom svojih staršev, čeprav tega noče priznati. Upošteva vse želje staršev, najprej oni, potem midva. Tudi tega mi je dosti. V bistvu mi vsi nalagajo vedno več dela, tako da se niti v tem bne počutim več zmožna. Nikoli ni časa za poležavanje, za branje knjig, za lenarjenje. Vedno samo delo. Če me tisti trenutek ni, mi kasneje razložijo kaj moram narediti naslednji dan. Tako da so mi odvzeli osnovno kar lahko. In to se je v meni nabiralo leta in leta. Bila sem jim pomožna delovna sila. da ne govorim o dopustu. Skoraj nikoli niso bile upoštevane moje želje. V bistvu partner sploh ne bi šel na dopust. Skratka poleg problemov, ki jih imava med seboj je tudi ta, da sva poleg njegovih staršev…..
Vem, da sem vam verjetno že dolgočasna, toda tako vsaj izražam svoja čustva, povem ven in se mi zdi, da manj boli.

Lepo bi bilo če bi enkrat kar lepo nenačrtovano, ko bo on spet lazil okrog lepo odšli. Prej bi se seveda morali odločiti za skrivno stanovanje.
LP Saša

Pozdravljena!

Ko sem prebrala tvojo težavo, sem v njej videla sebe, saj sem tudi jaz šla skozi vse to in to samo zaradi svoje neodločnosti in ker se nisem dovolj cenila. Mislila sem, da je življenje brez njega nemogoče in da bom ostala sama in izgubljena. Po 7 – ih letih se je zgodilo prav nasprotno, začela sem se družiti z drugimi, hoditi ven, spremenila sem videz in naredila konec. Vpisala sem se v šolo, kar mi je prepovedoval. Prav tako se tudi jaz nisem smela urediti in že sem bila vse najslabše. Ko sem naredila konec, mi je pretil, da me bo ustrelil in marsikaj drugega, ampak jaz sem bila vztrajna in vsi so me podpirali. Uspelo mi je. Danes sem srečna, študiram in imam drugega partnerja, ki me spoštuje. Spoznala sem, da je na koncu bila še med nama le navezanost in nič drugo. Naredi korak naprej, sigurno ne bo slabše, lahko je le boljše. Zapomni se tudi eno: VOLK DLAKO MENJA, ČUT NIKOLI.

Prosim te, da ne odnehaš, bodi hrabra.

malo za vspodbudo ,tudi jaz sem 12 let preživljala nekaj podobnega le da sva imela tudi 2 otroka ,naredila sem korak naprej danes sem srečna s človekom ,ki me ima rad in upošteva mene in moj način življenja sem pa tudi mamica štirih otrok za katere skrbiva oba ,tudi če sta prva otroka moja , saj pravi oče še vedno zanju nima časa ,tako da so se letos videli samo enkrat ,kar kaže na vso zrelost kljub letom

Zivjo Vanja!
Resda je je že skoraj en mesec odkar ste opisali svoj problem in ne vem ali ste v tem času že orgirali ali ne.
Želim Vam le povedati svojo izkušnjo, ki je bila zelo podobna Vaši. Hvalabogu je moja evforija trajali le dve leti, ampak vseeno preveč.

Prve pol leta najine zveze je bil perfekten fant. Ko pa se je pričel kazati v pravi luči, mi je po enem letu in pol počil film in sem ga nagnala. Dejansko se mi je sesulo vse kar sva gradila, ko se je za moj rojstni precej napil in ga resnično nisem mogla več prenašati v njegovem nesmiselnem provociranju in ljubosumnih izpadih. Želela sem se o stvari pogovoriti naslednji dan v treznem stanju, pa me je prijel za vrat in mi zagrozil, da če v tistem trenutku odidem, da me bo tako dolgo iskal, dokler me ne najde in si bo svoje možgane odpihnil pred mojimi očmi. Globoko v sebi sem ga tako zasovražila zaradi njegovega čistega egoizma in šibkosti, ki jo je kazal na takšen primitiven način.
…Jokal je, prosil, moledoval, naj ne grem in ker sem ga dejansko še vedno ljubila, sem ostala, ker sem upala na boljše.
Sčasoma so se njegovi ljubosumni izpadi, kontroliranje in dajanje občutka, da sem njegova last, še povečali.
Hvalabogu, da sem toliko trdna pri svojih odločitvah in ne pustim, da ljudje z mano pometajo in manipulirajo, sem ga enostavno nagnala. Strah me je bilo, resnično strah, da si bo naredil kaj hudega.
Vsa senca njegove nesreče, pa bi padla name.
Mesec dni sem bila sama s svojimi mislimi, spomini, željami. In še vedno sem ga nosila v srcu.
Spet je prosil, jokal, obljubljal, da bo bolje. Vzela sem ga nazaj. Prvi mesec je bilo, kot da sva na samem začetku: zaljubljena, pozorna eden do drugega, skratka oh in sploh.
In zdaj vem, da si druge možnosti enostavno NI zaslužil. Ponovno je pričel psihično izsiljevati in groziti s samomorom, če bom šla.
Tokrat nisem dolgo čakala! Pomagala sem mu spakirati kovčke in si mislila, da je vsak svoje sreče kovač. Če je lahko on tak egoist, bom pa še jaz. Za svojo lastno srečo, ne bom trpela zveze od katere nisem imela nič drugega kot ljubosumne izpade, nerganje in psihično izsiljevanje.
Resda sem prve tri mesce živela v strahu, vendar se je splačalo…
Na njegove klice nisem več odgovarjala, na njegova “ljubezni polna” sporočila sem postala otopela in absurdo se mi je zdelo, da sploh še z njim ohranim stik.
Ostala je črna praznina, hkrati pa sem v sebi ponovno začutila svobodo.
Počela sem vse mogoče stvari, samo da je dan hitreje minil, da sem dan kakovostno izrabila in da sem se ob koncu dneva nasmenila sama sebi.
…Medtem sem spoznala čudovito osebo, prijatelja ki je sedaj tudi moj fant.
Odnos je baziran na odkritem pogovoru in vsak morebitni problem rešiva skupaj, sproti in z nasmeškom, saj veva, da le na odkritosti in zaupanju raste iskrena ljubezen.
Lep pozdrav vsem.
In Vanja… veliko sreče Vam želim.

Draga Vanja!

Sicer je minilo že kar nekaj časa od od sporočila na forumu, vendar menim, da še kakšna pozitivna misel ne more škoditi.
Upam, da si storila pravo stvar zase in našla izhod. Vedi, da moraš najprej imeti rada sama sebe, šele nato lahko imaš rada tudi druge. Na dobri poti si, da se začneš imeti rada z vsem svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. In ne boj se samote, saj si v takšni situaciji mnogo bolj sama, kot bi bila, če bi živela sama zase.
Še nekaj, prepričana sem, da je bolje končati slabo razmerje kasneje, kot nikoli. S tem nočem reči, da še vztrajaj, temveč, da se ne obremenjuj s preteklimi leti in s tem, da bi morala vse skupaj ugotoviti že zdavnaj.

Veliko sreče!

Draga Vanja !
Globoko razumem tvoje občutke in zbeganost.Tudi sam preživljam podobno obdobje s svojo ženo, ki jo mimogrede neskončno ljubim.Kljub temu, da nikoli nisem verjel v zvezde, sem pred kratkim obiskal astrologinjo, ki mi je dala upanje.Oba z možem sta v času transformacije-osebnostnih sprememb.Razumem tudi tvoj strah pred odhodom. Poskusi se pogovoriti z njim, vendar preden to storiš ti svetujem obisk pri astrologinji.Je morda kdo od vaju Ribi ?Obstajajo obdobja, ko je komunikacija med dvema nemogoča in je potrebno dati času čas, da pride pravi trenutek za pogovor.Mož ti po mojem mnenju vrača svojo bolečino ob tvojih odhodih.Če je po znaku škorpijon, ti jo vrača krat deset.Zanimivo je, da gre običajno za iskanje krivde pri partnerju, vase pa se stežka objektivno poglobimo.Če je dovolj pameten, bosta našla skupno rešitev. Zavedati pa se moraš, da je vajin osnovni problem postavitev višjega nivoja čustev.Le ta morajo temeljiti na zaupanju in spoštovanju-čista ljubezen.Ljudje radi svetujejo “pa ga zapusti”, “bodi pametna” in podobno. Veš Vanja, čustva imajo izredno malo z razumom.Če ga resnično ljubiš, boš tudi brez njega trpela.Ko oceniš-mislim, da si ti to že storila-, da ga resnično ljubiš in da je zmožen priznati krivdo na svoji strani skupaj s krivdo na tvoji strani, si dajta čas za meditacijo, pogovor -zrelo in odraslo.
Vanja oglasi se mi, mislim da ti kot moški lahko pomagam razumeti tvojega moža. Pogumno in s svojo glavo naprej. Naj ti bodo vsi nasveti le sredstvo za iskanje lastnega cilja.
Srečno!!
Pobeg je najlažja rešitev.

Vem, kako je to, ujet si v past in se ne moreš rešiti, tudi sama sem to doživljala… Vendar, ko sem imela največje krize, sam se zatekla v knjige in so mi odprle oči in pokazale, da sem nekaj vredna. Napisala ti bom nekaj naslovov:
Zaljubljeni v sanje od avtorice Sanje Rozman
Ženske, ki preveč ljubijo od avtorice Norwood
Veliko sreče!

Pozdravljena!

Četudi po dvanajstih letih, ampak še vedno pravočasno si spoznala, da to ni tisto, pravo! Dokler boš pustila, da te bo dušil in vršil pritiske nate, absolutno ne boš imela niti prilike spoznati tistega PRAVEGA. In biti z njim zares to, kar si.

Zato: pogum v roke in odidi! Dlje, ko boš čakala, težje bo… Dovoli si, da si srečna in zares ljubljena! To si zaslužiš.

Želim ti vse lepo, Anča