Pozdravljeni!

Moje ime je Simona in stara sem 23 let. Nedavno se je v naši družini zgodila nenadna smrt – umrl mi je oče. Na očeta smo bili zelo navezani in zelo dobro smo se razumeli, vse je naredil za nas, bil je gonilna sila družine.ISedaj smo ostali jaz, brat (star 18) in mami sami. In za vse je to grozen šok, da se v bistvu ne znamo z njim sploh prav spopasti. Mami je poleg tega že rahel živčen bolnik.
Ali imate kak pameten nasvet kako se naj premagovati ta stres? Tudi glede prehrane itn…

Najlepše se Vam zahvaljujem

Simona.

Pozdravljena Simona
Z izgubo ljubljene osebe se je zelo težko sprijazniti, še posebej težko je pri nenadni smrti kot v primeru vašega očeta.
Žal moram reči, da za žalujoče ni nekega posebnega recepta, kako se spopasti s tem. Vsak mora to pot prehoditi sam, vsak žaluje na svoj način.
Najbolj pomembno je, da se o vse kar vas teži z nekom lahko odkrito pogovorite. To je lahko pogovor z ljudmi, ki so vam blizu, lahko pa izmenjate izkušnje in se pogovorite z ljudmi, ki so doživeli podobno izkušnjo. Taka možnost vam je na voljo v kakšni skupini za žalujoče, ki jih organizira društvo Hospic (tel. 01 420 52 60).

Želim vam vse dobro.
Tanja ;Ozara

Hudo je spoprijeti se z izgubo. Tudi mi smo imeli v osmih mesecih tri smrti iz družine, iz iste hiše(najprej babi, nato oče potem pa še dedi). Umirali so eden za drugim na vsake 4 mesece. Še vedno iščem razlog zakaj??? Zdi se mi kot, da bi bili ukleti. Malo prideš k sebi po enem pogrebu, že te čaka druga smrt… Ampak poskušajte med seboj čimveč odprto govoriti in ne skrivati svojih občutkov pred svojimi najbližjimi. Pravijo, da čas celi vse rane. Poskušajmo čim bolj kakovostno živeti življenje, ki ga imamo,ker živimo ga smo enkrat. Težko je , vem… Človek postane čisto otopel…., nima moči ne žalovati ne živeti… Ampak saj bo…sčasoma…

Sožalje.
Sam imam še starša živa (oba nad 50). Vendar vseeno bi ti rad povedal, da z glediščem ti bo vse laže. Najprej si npr. povej, da si srečna ker si imela takega očeta. Marsikdo ima v življenju nekoga ali nekaj za kar bi moral biti hvaležen, pa nič. Zdi se jim samoumevno.
Drugič: ta izkušnja bo iz vas izvlekla vse najboljše. Smrt je del življenja in zakaj ne bi stvar poskušali obrniti kar se da vam v prid. To naj vas poveže.
Tretjič: življenje vam bo prineslo ljudi, ki bojo šli skozi to kar vi doživljate. In tej ljudje vas bojo rabili. Verjamite – s tem ko boste tem ljudem v pomoč vam bo napolnilo srca.
Četrtič: to je del odraščanja. To traja celo življenje.
Vse to so le besede. Da bi imele kaj vrednosti se morae potrudit sami.
Srečno

Pozdravljena!

Tudi meni je pri 23 letih umrl oče in smo ostale s sestro in mamo same. Bodite eden drugemu v oporo, tako pri fizičnih opravilih pa tudi ostalih odločitvah. Misli si, da bi bilo mami veliko huje, če bi bila vidva še majhna in bi ji ne mogla pomagati. Na začetku se zdi vse skupaj težko, vendar se s časom vse uredi. Pomisli na tiste matere, ki ostanejo same tudi s tremi otroci in nizkimi dohodki. In vendar morajo živeti naprej. Mogoče bo brat bolj pogrešal očeta, kot nekakšnega vzornika, zato skušajte navezati dobre odnose s kakšnim stricem ali moškim sorodnikom, ki mu bo v oporo.
Vso srečo!

Janka