Pozdravljeni!

Stara sem 20 let, končala sem srednjo šolo, letos pa hodim na enoletni maturitetni tečaj, da naredim maturo. Na zunaj vse lepo in prav. A v meni se dogaja marsikaj in mislim, da je potrebna pomoč, zato se obračam na Vas.

Velikokrat me kar na enkrat premrazi, v lica »zagorim«, po telesu me spreleti srh in vem, da se mi telesna temperatura poviša (ponavadi na 37°C, več ne, ampak to je zame dovolj, da me »vrže«). Čutim napetost v sebi, srce mi bije hitreje, oči me pečejo, postanejo solzne in izgledajo kot steklene, počutim se popolnoma zanič, brez moči, energije. Ne zanimajo me stvari, za katere sem vedno imela pozitiven odnos in voljo (znaki depresije?). Pred očmi se mi zamegli, v glavi me tišči in kdaj tudi vrti. To lahko traja kakšno uro, dan, teden.., potem pa je spet za par dni vse v redu, nakar se spet vse ponovi. Ne morem se spravit k nobeni stvari, kaj šele, da bi kaj naredila za šolo, matura je pa čez 2 meseca, jaz pa do zdaj nisem naredila nič. To življenje je prevelik pritisk name, ves ta hiter ritem me ubija. Naj povem, da ta povišana temperatura nima pravega vzroka (da bi res zbolela- npr. gripa, prehlad..) in se pojavi kjerkoli in kadarkoli. Nikoli ne vem kako se bom počutila jutri, ne morem narediti načrtov, saj bi mi jih tako stanje takoj preprečilo.
Sama sem prišla do možne rešitve, da je to najverjetneje stres, zato sem se vključila k vajam joge 1x tedensko, kar me malo odklopi in sprosti, vsak drugi dan pa tudi telovadim, vsaj pol ure na dan. Jem zdravo, veliko sadja in zelenjave, tako da tukaj ne more biti nič narobe. Seveda pa če se počutim slabo, tudi telovadim ne, ker res nimam volje.
Naj povem, da se stvar vse bolj pogosto ponavlja, začelo se je sicer v 3. letniku srednje šole- bolj poredko, zdaj pa je vročina kar pogosto prisotna. Res pa je, da je ponavadi čez poletje bolje (vzrok: čas brez skrbi?), čeprav je bilo lansko prav tako mučno.
Sklepam, da mi boste svetovali, naj grem do zdravnika na krvne preiskave, ampak to odpade, kajti do igel nimam le strahu, ampak že fobijo. Sicer se ne spomnim kako je bilo (povedala mi je mama), ampak ko sem zadnjič dala kri (v 2. razredu), mi zdravnica ni dobila žile in najprej štirikrat zbodla v eno, nato pa še dvakrat poskusila v drugo roko. Takrat sem se zelo ustrašila in verjetno je to posledica tega, da sem danes tako panična glede tega. Ampak ni nujno, da je kaj narobe v krvi, saj moji sosedi s to preiskavo niso dobili nič (šla pa je zaradi vsakodnevnega glavobola).
Res ne vem kaj mi je, razpoloženje se mi neprestano spreminja. Kakšen dan najraje ne bi živela, svet mi je tako tuj, zjočem se, umaknem na samo, napišem kakšno pesem, rišem.. Pogosto imam občutek, da nisem naredila nič koristnega- ne zase ne za druge. To me uničuje. Hočem biti »nekdo«! Hočem, da me nekdo pohvali. In hočem biti na nekem področju uspešna.
Tega pa ne doživljam vedno. Kdaj sem zelo zadovoljna sama s sabo, s svojim izgledom skoraj nimam problemov, sem pozitivna in nasmejana. Dala bi vse, da bi bila vedno tako židane volje! A kaj ko za tem spet sledi stanje, ki me potisne k tlom, prisili k pesimističnemu razmišljanju in tako se velikokrat zbudim skoraj s še solznimi očmi in podočnjaki. Sem zelo občutljiv človek, čeprav ne kažem in ljudje tega ne vedo. Ampak to je druga zgodba.
Naj povem, da kdaj pa kdaj tudi kadim travo s prijatelji in takrat se res počutim lepo, umirjeno, brez tolikih skrbi vse mi je bolj ravno, a nikakor ne vseeno (!). Nisem pa psihično odvisna. Sicer pa nočem, da bi to postala moja redna navada (ker vem, da bi bila potem non stop zadeta), ker me še vedno skrbi za svoje zdravje in nočem vsakega dneva preživeti nekje nad oblaki, kajti sicer bi bila resnica o realnem svetu vedno hujša, težje dostopna in iz dneva v dan bolj boleča.
Kaj ne bi morala biti mladost polna energije, volje, norosti in smeha, predvsem pa uživanja? Pri meni ni tako. Vem, da nisem povprečna, navadna najstnica, ki nori za fanti, živi le za nore zabave in zajema to življenjsko obdobje s polno žlico. Jaz preveč razmišljam, se poglabljam vase, iščem svoj jaz. Mogoče to ni prav. Ne vem. Niti ne razmišljam, ker to enostavno moram. Mogoče sem pa jaz v takem obdobju, ko se spoznavam, preizkušam in iščem svojo identiteto. Je tako?
Preveč se tudi obremenjujem s šolo, ker vem, da še nič ne znam in tako ne naredim res nič. Najraje bi pavzirala, saj to leto res ni pravo šolsko leto zame in tako bi si mogoče opomogla, toda starši nad to idejo ne bi bili navdušeni. Žalostno je, da delam šolo letos z muko in skoraj le za njih, zato sem za vso snov še bolj nemotivirana, čeprav vem, da je življenje moje in si sama krojim svojo usodo, da delam vse le v svoj prid. Ne štejejo leta, ampak življenje v njih, pravijo. Potem pa začnem razmišljat…
Najraje bi živela nekje stran od tod (nekaj dni nazaj sem gledala dokumentarec o Indiji in me je kar prevzelo), kjer ljudje sicer trdo delajo, ampak se ne toliko obremenjujejo, saj meditirajo, molijo in fanatično verjamejo v svojo vero in prepričanja, pojejo, plešejo, se popolnoma vživijo v glasbo in pri tem pozabijo na to, da so revni in na marsikateri problem, saj se imajo med sabo zelo radi in si pomagajo. Duhovno so ti ljudje tako lepi! Tam živijo za mir. Tam ni tega mestnega življenja, tam nihče ne hiti, ni takega pritiska na vsakem koraku, kot pri nas. Sanje.. Posledica razvitega, zahodnega sveta pa je stres, tekmovanje »kdo bo koga« in to me vrže iz tira.
Kaj mi Vi svetujete? Lahko na podlagi napisanega poveste kaj o meni- o moji osebnosti? Kakšna sem? Kako sem se razpisala- dovolj razumljivo in zrelo za 20-letnico? Preveč? Veste, zanima me veliko stvari o meni in iščem nekoga, ki mi zna povedati kaj več. Mogoče pa potrebujem pomoč?

Hvala, ker ste si vzeli čas zame! Lep pozdrav, Seni

Spoštovana Seni,

si razmišljala, kaj o tem, zakaj je, kot sama praviš, to življenje prevelik pritisk zate! Kaj si s tem mislila? Pritiske življenja čutimo vsi, drugo pa je, kako jih prenašamo. Gre pa v tvojem priemru zato, da težje sprejemaš odločitve in odgovornost za svoje življenje. V tvojem priemru pomeni, prevzeti odgovornost za šolo, učenje in to, da opraviš maturo. To je v tem trenutku pot, ki te bo, v kolikor se boš potrudila, vodila naprej v življenju, sicer se boš še težje soočala z vsem.

Fiziološke spremembe, ki jih doživljaš, so predvsem posledica tvojega načinanesoočanja z življenjem. V kolikor bi se rada prepričala, da je fizično s teboj vse v redu, opravi preiskave, ki so potrebne (tu boš morala iti preko sebe in dati kri), da se bo lahko izločil tvojh sum, da nekaj s teboj ni v redu v fizičnmem smislu. Ob vsem tem, kar si napisala, je majhna možnost, da bi bilo kaj na tem.

Načrtov predvsem ne moreš narediti zato, ker si se sama tako odločila in ker je lažje sprejeti dejstvo, da ti ne bo ničesar potrebno spremeniti pri sebi, kot pa, da bi morala kaj narediti. Če so načrti, je za tem tudi delo. Svojih načrtov ne uresničimo, če se zato ne trudimo in ne vlagamo sebe, za kar pa je potreben napor. Kaj misliš, da bi se zgodilo, če bi poskusila strukturirati svoj čas in si postaviti cilje (najbolj preproste)? Reciva, da si vzameš letošnji maturitetni katalog, najprej za tisti predmet, ki ga imaš najraje in pogledaš, kaj vse moraš znati za maturo. Skušaj se povezati s kakšno prijateljico, sošolko, ali pa naveži stik z nekom, ki ti bo lahko pri tem pomagal. Če ne gre drugače, si pridobi inštruktorico, da se bo skupaj s teboj učila in te spremljala (vsaj nekaj časa), nato pa bi bilo dobro, da to pričneš dlati samostojno in s tem prevzameš odgovornost v svoje roke. Saj gre vendar za tvojo maturo in tvoje življenje, mar ne? Le zakaj bi se prepuščala melanholiji, pasivnosti, smiljenju sama sebi in kar je še tega? Je to v tvojem življenju res potrebno? Imam občutek, da bi rada prišla ven iz tega stanja.

To, da je stres drži, da pa si se vključila k jogi, pa je še dodatna oblika bežanja pred odgovornostjo, življenjem, skratka je beg pred resničnostjo in beg v drug svet, ki ni realen. Lahko bi se vključila v kakšno skupino za samopomoč, si poiskala učno pomoč. Odločila si se za jogo, ker je to odklop od sveta in ni potrebno veliko naporov, da se odklopiš, mar ne?

Tista zdravnica ti prav gotovo ne bo več vzela krvi in ti si bila takrat stara 8 ali 9 let, danes jih imaš pa 20. In laborantje prav lepo jemljejo kri, na tebi pa je, da sedaj dobiš drugačno izkušnjo in premagaš svoj strah pred odvzemom krvi, to pa bo uspelo le, če boš dala kri, tako se boš soočila in pokazala odgovornost in odnos do sebe in svojega telesa ter izključila možnost organske bolezni. V kolikor ta je, boš čisto sama odgovorna za to, da nisi ničesar naredila. Ne vem, če se tega zavedaš, vendar dokler ne boš dala krvi, pomeni, da še ni tako hudo in da ne misliš resno, temveč se samo poigravaš, predvsem sama s seboj in s svojimi bližnjimi. To je podobno kot pri ljudeh, ki se drogirajo in bi za vstop v neko terapevtsko skupnost morali dati pregledat kri, da se s tem pri njih opravijo potrebne preiskave, pa je ne dajo, ker, ker, ker………..teh ker je na tisoče (teh izgovorov), v ozadju tega pa je samo to, da ne mislijo resno in da jim ni do zdravljenja, tako da…………..

Trava je droga in je zopet beg iz realnosti in nesoočanje z življenjem, dokler s tem ne boš prenehala, ne boš s svojim življenjem ničesar naredila in prav tako ne s seboj, tako da……….Seveda si od tega kajenja tudi psihično odvisna, če ne bi bila, potem tega ne bi več počela.

Tvoja mladost je trenutno polna izgubljanja energije, norosti, uživanja, vendar pa – ali je to res smisel življenja in v tem primeru smisel tvojega življenja? Kljub vsemu temu doživljaš padce in depresijo. Torej s tvojim smislom za uživanje življenja nekaj ni v redu! Očitno boš morala svoje življenje osmisliti in odgovornost zanj prevzeti v svoje roke, ti namreč živiš to življenje in ga boš živela, tako da………….

Draga Seni, dokler je človek na drogi, ne more razmišljati o sebi in se poglabljati vase, ker nima stika s samim seboj. Vsakič, ko to naredi (da naj bi pričel razmišljati), se spet zadrogira (joga, trava, oboje in še marsikaj drugega).

Ti bi se rada spoznala in vedela, kdo si, vendar bo zato potrebno storiti kaj drugega, kot pa to, kar sedaj počnešp, oziroma nič n epočneš, tako da……..

Zakaj bi pavzirala Seni? Misliš, da bo prihodnje šolsko leto pravo zate? Še v tem nisi do sedaj naredila skoraj ničesar in je po mojem mnenju že skrajni čas, da pričneš delati. Pa ne zaradi staršev, temveč zaradi sebe, saj boš morala slej ko prej živeti od sebe in zase. Meniš, da so te starši dolžni živeti in preživljati, ter te gledati v takšnem stanju (si polnoletna). Tvoja obveznost je sedaj šola in da se pričneš trezniti, od trave in vseh drugih stvari.

Dokumentarec o Indiji in vse, kar si napisala, gre za drugo kulturo in gre zato, da ti ljudje živijo tako kot živijo. Naša kultura je druga in vse, kar si tam opisala, kako je tam in kako bi ti to sprejela in živela, vse to so sanje in je beg, stran od življenja, daleč stran. Bodi tokrat poštena sama do sebe in razmisli o sebi in o tem, kaj boš naredila in delala, da si boš pomagala.

Vsekakor iščeš sebe, rada bi bila odrasla, vendar pa tvoje trenutno stanje (ki traja že kar nekaj časa) in razmišljanje, vodi daleč stran od tega, vodi navzdol in v stagnacijo, tako da………………

Predlagam ti, da si poiščeš pomoč v Društvu “Projekt Človek” (telefon – 01 540 31 74 in popoldanski program 01 540 47 77), sedež ima v Ljubljani, na Malenškovi 9, nasproti reševalne postaje. Informativna srečanja, ki so odprta, so vsak ponedeljek ob 18.00 uri. Tu imaš možnost, da predstaviš svoj problem in da skušate skupaj najti rešitev. Priporočam ti, da se tam oglasiš in da se pogovoriš, kasneje pa vključiš v njihov program (tam boš dobila vse potrebne informacije) za eksperimentatorje z drogo (travo). Tu boš dobila strukturo in podporo, da se boš lažje učila. Čas je, da nekaj storiš zase in pogovori se s svijimi starši, ter jih prosi za podporo in pomoč. Vse to pa potrebujejo tudi oni in bodi dobili na prej omenjenem naslovu.

Vedi, da si sedaj ti tista, ki si odgovorna najprej sama do sebe, potem do staršev in nenazadnje tudi do ljudi, na katere se obračaš po pomoč in nasvet, da narediš prvi korak in poiščeš pomoč. Glede na to, da sem si vzela čas zate, pričakujem, da boš napisala, kaj si v resnici naredila (ne kaj bi rada, ali kaj nameravaš), temveč kaj si in o tem napišeš. V ponedeljek imaš možnost, da greš na Projekt Človek, nato pa napiši, kako je bilo.

Lel pozdrav in čimprej v akcijo

Pozdravljena!
Če nisi proti bi ti napisal kako te vidim jaz.
Čutim(lahko, da se tudi motim), pri tebi razklanost med dvema pogledoma na svet.
Eden ti predlaga in kaže, da moraš čimbolj študirati, da boš nekaj veljala in bila nekje v toku dogajanja med ljudmi, drugi pogled pa ti kaže nek ponoreli svet v katerega bi se s tem spustila in morala postati njen del. Hkrati ti pa kaže, da je življenje eno in da so odnosi, duševnost, umetnost, izražanje, modrost, srce, bolj pomembni, od neke poklicne karijere. Zdi se mi, da takrat, ko se spraviš učit čutiš; “Pa le kaj mi bo vse to? Rada bi imela le toliko, da lahko živim, drugače pa bi rada čas namenila preprostemu življenju v sožitju z naravo in ljudmi, da bi se skupaj veselili, peli, pripovedovali, v glavnem povdarila bi Življenje in ne praznim razspravam o raznih pravnih, ekonomskih, tehničnih problemih itd.
Mogoče je to pri tebi ali pa morda slikam sam sebe in moje želje.
Tudi jaz, ko poslušam kako Afriško pesem, do koder še ni segla Evropska ponorelost, začutim neko spokojnost, mir, in se mi odpirajo lepe podobe, ki bi lahko vladale med ljudmi.
Če se mi prav zdi, se moraš precej sama truditi, da odkrivaš lepe stvari v življenju.
Kakorkoli že, matura je že mimo. V kerokoli smer boš šla, mislim, da ne smeš pozabiti na svoj občutek, ki ti kaže svojevrstno pot v življenju. Ne, pa se prenagliti in naj ima srce in glava mesto, ki jima pripada. Saj nismo eni roboti. Pomembno je živeti življenje, ki nas veseli in osrečuje.
Vseeno pa mislim, da če izbereš šolo, ki te veseli(če te kera), da bi lahko vseeno živela, z vsem srcem, dušo in veseljem. Ja vem motiv mora biti, ki te vleče, da imaš veselje do šole. V šoli sami, pa ga je včasih tako težko najti. Res bi te bilo lepo kaj slišati. Pa še enkrat; Čutim podobno kot ti, zato ne vem morda bi moral tudi jaz v kako umobolnico.

Želim ti, da bi znala najti pot med “sanjami” in kruto včasih brezsmiselno nerealno-nasprotujočo si “realnostjo”.
Ojoj. Upam, da ne bluzim preveč.

Pozdravljena!
Če nisi proti bi ti napisal kako te vidim jaz.
Čutim(lahko, da se tudi motim), pri tebi razklanost med dvema pogledoma na svet.
Eden ti predlaga in kaže, da moraš čimbolj študirati, da boš nekaj veljala in bila nekje v toku dogajanja med ljudmi, drugi pogled pa ti kaže nek ponoreli svet v katerega bi se s tem spustila in morala postati njen del. Hkrati ti pa kaže, da je življenje eno in da so odnosi, duševnost, umetnost, izražanje, modrost, srce, bolj pomembni, od neke poklicne karijere. Zdi se mi, da takrat, ko se spraviš učit čutiš; “Pa le kaj mi bo vse to? Rada bi imela le toliko, da lahko živim, drugače pa bi rada čas namenila preprostemu življenju v sožitju z naravo in ljudmi, da bi se skupaj veselili, peli, pripovedovali, v glavnem povdarila bi Življenje in ne praznim razspravam o raznih pravnih, ekonomskih, tehničnih problemih itd.
Mogoče je to pri tebi ali pa morda slikam sam sebe in moje želje.
Tudi jaz, ko poslušam kako Afriško pesem, do koder še ni segla Evropska ponorelost, začutim neko spokojnost, mir, in se mi odpirajo lepe podobe, ki bi lahko vladale med ljudmi.
Verjetno, (če mi občutek prav govori), starši nimajo lepega odnosa do tebe. Če se mi prav zdi, se moraš precej sama truditi, da odkrivaš lepe stvari v življenju.
Kakorkoli že, matura je že mimo. V kerokoli smer boš šla, mislim, da ne smeš pozabiti na svoj občutek, ki ti kaže svojevrstno pot v življenju. Ne, pa se prenagliti in naj ima srce in glava mesto, ki jima pripada. Saj nismo eni roboti. Pomembno je živeti življenje, ki nas veseli in osrečuje.
Vseeno pa mislim, da če izbereš šolo, ki te veseli(če te kera), da bi lahko vseeno živela, z vsem srcem, dušo in veseljem. Ja vem motiv mora biti, ki te vleče, da imaš veselje do šole. V šoli sami, pa ga je včasih tako težko najti. Res bi te bilo lepo kaj slišati. Pa še enkrat; Čutim podobno kot ti, zato ne vem morda bi moral tudi jaz v kako umobolnico.

Želim ti, da bi znala najti pot med sanjami in kruto včasih brezsmiselno nerealno-nasprotujočo si realnostjo.