Pozdravljeni.
Nekaj časa že prebiram te forume in sem našla kar nekaj nasvetov tudi zase. Tudi odločitev, ki sem jo izpeljala. Vendar pa sem trenutno psihično čisto na tleh. Zato se obračam na vas, ker me je sram oditi na pogovor h kakšnemu psihiatru..
Dvanajst let sem hodila z moškim, v katerega sem se zaljubila na prvi pogled. Zadnja štiri leta sva živela tudi skupaj. Dokončala sem študij in po nekaj neuspešnih zaposlitvah sem prišla do moje prave zaposlitve. Rada opravljam to delo, čeprav imam veliko odgovornost… Problem pri nama je bil od vsega začetka znan. Partner je bil nenormalno ljubosumen. Nisem smela plesat niti z možem od tete, ker kao ni moj stric…nisem smela tega, onega, v vsem kar sem naredila je videl en strah. Ker sem uvidela da se ne bo spremenil ne zlepa in ne zgrda sem hotela tudi sama igrati na karto ljubosumja. Pa ni uspelo. V glavnem pričakoval je, da bom vedno in povsod samo z njim. Da bom delala samo stvari, ki so dobre za naju in njegove starše. Da si nisem smela sama kupovat oblačil, da sem k frizerju lahko hodila samo v petek, pred prazniki…. in takšne stvari. Tudi s taščo se nisva razumeli, ker se je vtikala v stvari, ki naj bi jih opustila pri miru. Komandirala in nadzirala me je na vsakem koraku. Pomagati sem ji morala takrat, ko je ona zahtevala in ne takrat ko sem jaz bila pripravljena. Dolgo sem se odločevala in potem sem odšla. Ne morem opisat kaj vse sem preživljala. Lahko bi napisala roman. Zdaj se je sprijaznil da ne bova skupaj, pa so se začele zbirati v moji glavi misli, ki bi se jih rada znebila. Nočem razmišljat o njih. In sicer se venomer sprašujem ali sem bila res tako slaba, kaj bi bila lahko naredila da ne bi bilo konec razmerja. Zavedam sem, da ga kljub vsemu še vedno ljubim. Samo preprosto nisem mogla dopustiti kar je delal z menoj. Zmerjal me je s kom sem se vlačila, da sem ga srala s tem, onim….čez pol ure pa je hotel spat z mano. Res ne vem. Zdaj me zanima kako bo lahko z drugo srečen, bo imel družino, otroke, z mano pa ne? Ubadam se s tem, da bo druga živela tam, kjer sem jaz, da bo uporabljala moje stvari, da bo tam lahko srečna, kjer jaz nisem mogla biti. Da jo bodo vzljubili, mene niso. Da bosta lahko skupaj delala, ustvarjala, kar bi morala midva, pa nisva bila sposobna. Kako preprosto naj neham s takim mišljenjem? Zakaj me to tako zelo prizadene? Želim mu srečo, tudi zase upam, da bo prišel nekdo, s katerim bom srečna. Toda zakaj nama ni uspelo? Imela sva se rada. Ali bom sploh kdaj nehala misliti nanj? Zakaj se počutim krivo, čeprav vem da sva oba zavozila, on še precej bolj kot jaz? Enostavno mu nisem mogla obljubit da bom samo doma z njim, družino, da nikamor ne bom šla. O tem razmišljam zdaj, pa nočem. Čakam na njegov klic, pa ga ni, ker sem mu prepovedala, da me kliče. Sama ga nočem poklicat. Nočem se zlomiti, nočem se vrniti, ker vem da bi bilo še slabše. Ampak bila sem kriva sama, ker sem to dopustila in dopuščala. Kaj menite se mi že meša, da se ubadam s tem?

Pozdravljena Valerija

Mislim, da ste zelo pogumna ženska. Ne uspe vsaki, da bi se odselila in pretrgala tako zvezo.
Vaš bivši partner je bolestno ljubosumen ter psihično nasilen in za to nikakor niste krivi. To je njegov problem. Verjetno ima nizko samopodobo in samozavest. Je sebičen in misli zgolj na svoje potrebe in želje. Takšen človek ni zmožen zrelega partnerskega razmerja. Po vsej verjetnosti se bo tudi v naslednji njegovi vezi ponovi isti vzorec kot z vami.
Zapomnite si, da ni vaša krivda, da se je on tako obnašal. Vsak ima pravico do svobodnih odločitev kaj bo oblekel, s kom s bo družil, kam bo šel….itd. In on ni imel pravice, da bi odločal o tem.
Občutki, ki vas spremljajo so normalni. Poskusite narediti čimveč dobrega zase. Obnovite stara prijateljstva, sklenite nova in sprejmite preteklo vezo kot dragoceno izkušnjo, iz katere ste se veliko naučili.
Če se vam bo zdelo, da ne zmorete sami, vam predlagam, da se obrnete na Žensko svetovalnico:[email protected].

Želim vam vse dobro.
Tanja