Moje življenje
Sem 25-letno dekle s službo in avtomobilom, stanujem pri starših v hiši, kjer se prepirata od kar pomnim, oče je alkoholik, sedaj še je pustil službo in meni dva kredita za katere sem porok. Že od lanskega leta dobiva obvestila o neplačilih in opomine, tako da me v prihodnosti čaka še ena velika obremenitev. Skoraj vsak dan v pijanosti z mamo razpravlja stvari iz pred 20-ih let. Vedno eno in isto, vedno. Ne prenašam ga več, vedno hoče ko se jima kje zaloma, da prisostvujem kot razsodnik, nato pa če kaj povem me ozmerja, da sem ista kot mati, da sem nora … sovražim ga, hinavec!!!
Drugače se z mamo in bratom lepo razumemo, dosti se pogovarjamo, ampak me to mamino tarnanje spravlja v obup, strah me je svojega življenje v bodoče, menim, da bom nesposobna imeti svojo družino, bojim se prevar svojega bodočega moža pa čeprav še tega nisem doživela. Čisto nobene volje nimam ustvarjati si družine.
Vsega me je tako strah … Zakaj ?
Spoštovani!
V vaši družini je prisoten alkoholizem. In vi to na svoji lastni koži, tako in drugače močno čutite. Posledice alkoholizma posežejo predvsem v otrokov čustveni svet in doživljanje. In od tu izhajajo vaši strahovi. Iz negotovosti, nesprejetosti, ki ste jo bili deležni s strani vaših staršev. Verjetno nikoli niste (ali redko) dobili nobene pohvale, priznanje, spodbude, potrditve s strani staršev. Dobili ste predvsem negativno podobo vsega. Kot da za vas ni bilo prostora, niso upoštevali vas, vaših potreb in vam znali izkazovati ljubezen. Razmislite, koliko ste se čutili ljubljeno? Kje v tej družini je bil prostor za vas?
Vaša mama bi morala prekiniti to stanje alkoholizma in vašega očeta postaviti pred dejstvo: ločitev ali zdravljenje. Četudi je to morda kdaj storila ni dovolj vztrajala. Kljub temu, da zdravljenje ni uspelo, ni zmogla potegniti črte in se ločiti. Tako ste sedaj vsi ujeti v krog zasvojenosti. Nekatere posledice, ki jih čutite ste navedli.
Dobro bi bilo, da bi prekinili z očetovimi dolgovi in se jih na nek način rešili. Oče z mamo razpravlja ene in iste stvari, ker med njima ni odnosa in ga nikoli ni bilo. V pijanosti pa razpravlja, ker lahko deluje in komunicira samo v tem stanju. V treznosti se ni zmožen pogovarjati in pogovoriti. Vendar je to odnos med vašima staršema, tako da……………..Verjetno je bil že nekdo v družini vašega očeta in mame tudi alkoholik. Tako sta se tudi srečala. Vaša starša tako ponavljata vzorce, ki sta jih prejela že v svojih primarnih družinah. To se bo po vsej verjetnosti zgodilo tudi vam, v kolikor iz tega ne boste našli izhoda.
Za vas bi bilo dobro, da najdete pot iz tega stanja in poskrbite zase. Sedaj ste kot med dvema ognjema. Zlorabljata vas oba starša. In oba za vlogo razsodnika, s tem da oče dela to pred očmi mame, mama pa za njegovim hrbtom. In sicer s tarnanjem in tako v vas vzbuja usmiljenje in kar je še tega.
Zaradi vsega tega ste polni strahov, saj je bilo in je v vaši družini še vedno veliko negotovosti in pred vašimi očmi uničena družina, ki vam ni za zgled in ki se uničuje še kar naprej. Z drugimi besedami, niste dobili najboljšega modela družine.
Mama pa ne najde izhoda iz te situacije in ji je lažje že 20 let prenašati vse to, kot da bi kaj naredila, tako da…………Vi ste sedaj tisti, ki boste morali poskrbeti zase. Da boste lahko imeli svojo družino in da vi in ona z vami ne bo šla po že znani poti, si poiščite dobrega psihoterapevta (poskusite na Centru za mentalno zdravje, Zaloška 29, Ljubljanja), s katerim bosta skušala predelati vaše strahove, se ozavestiti o tem, kaj se je pravzaprav dogajalo in postaviti tudi meje svojim staršem. Verjetno bi bilo dobro, da se odselite in si pričnete drugače urejati svoje življenje.
Da dobite vpogled v svojo družino, si lahko preberete kakšno knjigo o zasvojenosti in morda tudi knjigi z naslovom: Človek v začaranem krogu ali Srečal sem svojo družino.
Lep pozdrav in veliko volje ter vztrajnosti
Prav imate, mama je imela lepo otroštvo, starša sta lepo vzgojila svojih 6 otrok (ena izmed njih je ona), medtem ko je oče odrščal v družini kjer je njegov oče prav tako pil. En čas je bilo pri nas doma vse ok, (cela OŠ groza), nato SŠ ok, sedaj pa spet.
Zanimivo je to, da ko je trezen je tako kot da nič ne bi bilo. Normalno postori določena dela, ko pa je pijan je kot nekdo drug.
Sama sem sicer zelo čustvena osebnost, določene stvari me preveč prizadanejo, čeprav niso tako temne kot jih vidim, pač takšna sem. Samozavest je tudi kar ok, ne smilim se sama sebi zaradi tega. Srečo imam, da imam z mamine strani dobre sorodnike s katerimi se razumemo in se večkrat družimo.
Dobro ste povedali to, da me nikoli nihče doma ni pohvalil, le grajali so me vedno, čeprav sem bila v šoli pridna, pa tudi pri veliko aktivnostih sem sodelovala.
NOČEM ŽIVETI ŽIVLJENJA KOT GA ŽIVITA MOJA DVA. Svojo družino hočem imeti zdravo, veliko pogovarjanja in reševanja skupnih težav, NIKOLI PA RAZPRAVLJANJA STVARI IN TEŽAV, KI SE OTROK NE TIČEJO razčiščevati v prisotnosti otrok.
Bivši partnerji so vsi menja, da je z menoj življenje lepo, da sem dobra gospodinja, da tudi za otroke znam skrbeti lepo, na vse se spoznam … a kaj ko sama včasih podvomi, to pa za to, ker mi nikoli nihče ne reče: “Tole pa si dobro naredila!”
Tega mi manjka.
V zvezi ne maram kreganja, le razčiščene hočem imeti stvari sproti, ko problem nastane.
Jaz prihajam iz Štajerskega konca, tako, da bo LJ problem, res pa bi rada šla nekomu na posvet, da razčistim enkrat te stvari. Kako zgleda ta razgovor? Čemu služi?
Hvala in lep sončen pozdrav!
Spoštovana Fiorela,
Otroci imajo lahko v očeh drugih lepo otroštvo, morda tako lepo vidno navzven, da jim celo drugi zavidajo. Vprašanje pa je, kako otroci doživljajo svoje starše, kaj se v resnici dogaja v njihovi družini in kakšna sporočila dobivajo od svojih staršev (največkrat to poteka na nezavedni ravni).
Ljudje, ko iščemo partnerja ali bolje, ko se za slednjega tudi odločimo, ta izbira ni naključna. Iščemo si takšnega partnerja, kakršni so bili naši starši, kar nam je bilo blizu in kjer čutimo varnost (težimo k tistemu, kar nam je poznano). Skratka družinska zgodba se ponavlja iz generacije v generacijo, dokler se ne osvestimo. V njej pa doživljamo že znane občutke in tam smo mi doma. Iz tega, kar ste napisali sklepam, da je mama vendarle morala biti doma več ali manj tiho, da tudi njene potrebe niso bile upoštevane in da je morala, tudi če ji kaj ni bilo prav, potrpeti in vztrajati. Točno to počne tudi sedaj.
Alkoholizem kot tak in sam izraz alkoholik, ne pomeni, da človek pije recimo vsak dan. Alkoholiki imajo tudi obdobja treznosti ali vzdrževanja. Tako je tudi pri vas. Vprašanje, če je bilo neko določeno obdobje, ko oče ni pil, pri vas doma vse ok. To so bila obdobja zatišja, ko ni pil, vse ostalo pa je bilo isto. Morda za vas to stanje, ko oče ne pije, pomeni, da je vse ok. Kaj pa se takrat dogaja med vami? O čem se z očetom pogovarjate? Kaj takrat vi čutite? Kaj se v tem času, ko oče ne pije, dogaja z mamo?
Pravite, da ko je oče trezen, normalno postori to in to, ko pa je pod vplivom alkohola, pa je nekdo drug. Ste morda razmišljali, da je oče ravno pod vplivom alkohola, tisto, kar v resnici je? Da se on takrat počuti najbolje, da obstaja, da živi, ko je sam s seboj in z alkoholom? Človek je v stanju treznosti prisiljen razmišljati, se odločati, živeti (in to ni lahko). Ko pa je pod vplivom droge, kar alkohol je, pa mu to ni treba, ker takrat vidi vse stvari ravne in takrat ni treba ničesar storiti.
Kaj konkretno vas preveč prizadane? Kako ste se počutili kot otrok, ko so vas doma, kot pravite vedno grajali? Kdo vas je grajal? Zadnjič ste napisali, da vas oče zmerja in primerja z mamo. Vidite med grajo, ki ste jo bili deležni kot otrok in to, ki ste jo na nek način še vedno deležni s strani očeta, kakšno povezavo? Kako se je na vse to v vašem otroštvu odzivala mama? In kako se odziva danes, ko vas recimo oče ponižuje, žali in podobno? Verjetno je tiho in se umakne, kar pomeni, da beži pred problemi.
V šoli ste bili pridni predvsem zato, ker ste tam iskali zase potrditev in pohvalo, ki vam je doma nikoli niso dali. Prav tako ste vse to iskali v vseh aktivnostih, za katere pravite, da jih je bilo veliko. Vse to pa ste počeli z namenom, da bi vas doma opazili in vas pohvalili ter imeli radi. Čutili ste, da vas ne morejo sprejeti kot otroka in vas imeti radi, zato ste njihovo pozornost želeli pritegniti s svojo pridnostjo in uspehi. Pa kljub temu niste dobili odzivov, ki ste si jih želeli.
Ste morda razmišljali o tem, da prav to isto stvar počnete še danes, v odnosu z vašimi partnerji. Še vedno iščete njihovo ljubezen. Vsi ti, kot pravite, so bili mnenja, da je z vami lepo živeti, da ste dobra gospodinja, da znate lepo skrbeti za otroke, da se na vse spoznate. Prepričana sem, da to vse drži in da ste v vseh teh dejavnostih odlični. V resnici ste s temi svojimi “uslugami” pri njih iskali ljubezen. S tem ste zbujali pozornost. Zadovoljevali ste njihove potrebe in jih razvajali, kot recimo to počne mati. Verjetno ste se čutili pri njih potrebne. Kdo od teh partnerjev pa je zadovoljeval in upošteval vaše potrebe? Recimo po nežnosti, pozornosti, ljubezni? Kaj se je recimo zgodilo takrat, ko ste vi nekaj potrebovali in pričakovali s strani vašega partnerja? Ali sta se s partnerjem pogovarjala, o čem? Kaj so bili vajini skupni interesi, pričakovanja? Kaj niste bili vi tisti, ki ste veliko vlagali v vse te odnose? In to predvsem starševske ljubezni, ali drugače povedano vse tisto, kar je vam kot otroku manjkalo in kar ste si vi kot otrok vedno želeli. Da vi vas končno nekdo opazil, razumel, pohvalil. Pa se vam je zgodilo in nenehno dogajalo, da za ves trud in delo niste dobili potrditve zase. Spet niste dobili potrditve in pohvale, da ste nekaj naredili dobro. In zopet so se v vas pričeli prebujati že vam dobro znani občutki dvoma, negotovosti, če je bilo dobro. In to je tisto, kar vam, kot pravite manjka in to vam je manjkalo že kot otroku.
Toda sedaj ste odrasla ženska, imate 25 let, ekonomsko ste neodvisna, v funkcionalnih stvareh skrbite zase, toda čustva. Kaj je z njimi? Kaj se dogaja z vašim čustvenim svetom? Vsi odrasli ljudje potrebujemo odzive nase (naj si bo to pohvala, priznanje, spodbuda, povratna informacija), zrcaljenje v drugih. Da nam drugi vračajo odzive in nam sporočajo, na različne načine, kdo smo, kako delamo,
skratka da nas opazijo.
Vi zelo dobro veste, kaj potrebuje otrok, ker tega s strani staršev niste bili deležni, ste si pa zelo želeli. Zato vse to nudili svojim partnerjem. Vendar je bil med vami in partnerji dejansko starševski odnos, vi skrbna ljubeča mati, oni otroci. In to razmerje, se med odrslimi ne obnese. Se le takrat, ko tisti partner, ki veliko daje in skrbi, ne zahteva skoraj ničesar zase. Odnos na ravni odrasli odrasli, če je zrel, poteka drugače. Tu oba partnerja dajeta in prejemata. Menjata vloge, glede na to, kaj drug v drugem prepoznavata.
Menim, da je vsak vaš partnerski odnos trajal toliko časa, dokler ste vi dajali, vaš partner pa prejemal. Takoj, ko pa ste vi želeli in potrebovali nekaj nazaj (recimo v zameno), pa se je ta odnos porušil, ker vaš partner ni tega zmogel. Ker tega ni bilo v njegovem življenju. Zato vam tega tudi ni mogel dati, saj se je ustrašil, bil izgubljen in se je tako rekoč kar izgubil (morda na nek način pobegnil). Ste kdaj razmišljali o tem, kakšni so bili starši vaših partnerjev? Verjetno so le te močno razvajali ali pa jih sploh ni bilo.
Tu sem vam opisala partnersko dinamiko, ki se je odvijala med vami in vašimi partnerji. Morda si boste tako lažje predstavljali, kaj se dogaja/se je dogajalo v odnosu z vami in vašim partnerjem.
Očitno je, da si vi želite bili ženska in biti ljubljena, zato od partnerja to tudi pričakujete. Da boste lahko to dosegli, se je potrebno najprej ozavestiti, kako je bilo v vaši družini, ko ste bili otrok. Da prepoznate, kaj se je dogajalo. In katere družinske vzorce vi ponavljate. Pravite, da nočete živeti življenja, kot ga živita vaša starša. Da hočete imeti zdravo družino (verjetno ste mislili v povezavi z odnosi), kjer se boste veliko pogovarjali in reševali skupne težave. Vse to je pomembno v odnosu med partnerjema in v družini. Poudarili ste, da ne želite nikoli razpravljati stvari in težav, ki se otrok ne tičejo in jih razčiščevati v njihovi prisotnosti. Nadaljujete, da ne marate prepirov, želite pa imeti stvari razčiščene in to sproti, ko pride do problema.
Prepir kot tak ni problematičen, je celo zaželjen in v kolikor “znamo” k njemu pristopiti in ga reševati, odnos izboljša. Naše življenje se lahko na ta način prične izboljševati. Vendar pod besedo prepir ne mislim vpitja, žaljenja, poniževanja in kar je še takega. Temveč pogovor, takrat, ko pridemo do nečesa, kar nas moti, boli, skratka ko pride do konfliktnega stanja. Od tega, kako rešimo konfliktno stanje je odvisno marsikaj, predvsem pa naš odnos s partnerjem naprej, naše življenje, doživljanje,……
Ker ste se odločili, da stvari in stisko, ki jo doživljate v sebi, ne boste pustili pri miru in jo zanikali, temveč boste iz tega nekaj naredili, imate možnost, da to s pomočjo terapevta/terapevtke predelate. Ti terapevtski pogovori potekajo podobno, kot je ta najin preko interneta, le da je tam v živo (neposredno iz “oči v oči”). Časovno traja kar nekaj časa, lahko tudi let. Služi temu, da boste lažje prišli do za vas pomembnih spoznaj, v povezavi z vašim čustvenim doživljanjem, prekinili s starimi vzorci družinskega življenja, ki ste jih “prejeli” od vaših staršev (dobro je, da veste, da starši tega ne počnejo namensko, so ujetniki samih sebe) in lahko pričeli drugače vzpostavljati prihodnje partnerske odnose, saj boste predelali “travme” in konflikte in otroštva. Tako boste lahko dosegli svoj cilj (saj boste našli pot), ki mu pravite zdrava družina in si poiskali partnerja, ki vam bo odgovarjal v tistem, kar si želite in potrebujete. To pa ne bo samo v pohvali, temveč v odnosu. Ko ljudje enkrat prekinemo stare vzorce, nam postanejo zanimivi drugi partnerji in ne tisti, ki so nam bili v preteklosti ali pred tem, preden smo prišli do za nas pomembnih življenjskih spoznaj. Takrat se preusmerimo čisto v drug tip ljudi in na stisti, ki smo jih opazili prej, ne zanimajo več. Saj smo jih prerasli, predelali in jih ne potrebujemo.
Ker prihajate iz Štajerskega konca imate možnost, da se obrnete na Zasebno psihiatrično ambulanto in pokličete na telefon 02 520 20 43. Gospod Jožef je specializiran za delo z alkoholnimi družinami, verjetno pa vam bo dal kakšne za vas koristne informacije.
Lahko sporočite, kaj in kako naprej (kako boste stvari reševali).
Lep pozdrav in kar tako naprej.
Aha,
hvala vam, veste da se kar zamislim nad tem kar ste mi napisali.
Čisto tako je kot pišete. Iščem partnerje, ki tudi sami niso imeli doma čustvene podpore. Med temi je bil tudi eden takšnih, ki me je pretepal. Domači (mama in brat sta mi pomagal iz te godlje). Šli smo na sprehod, na obisk k sorodnikom….
VESTE, DA DO SEDAJ NISEM VEDELA KAJ JE TISTO, kar sem doma vedno pogrešala, kaj, kaj, kaj? Zakaj sem se vedno počutila manj vredno, pa čeprav sem imela od svojih vrstnikov vedno več pokazati …. TO JE TO: POHVALO sem vedno iskala in tudi te nisem nikoli dobila od svojih partnerjev.
Da izpostavim svojega sedanjega. Od tega se učim, učim. Tako kot ste rekli, vedno se podrejam, hočem ugajati … Ta partner mi vedno pravi: Delaj vse z mirnega in počasi, če ne boš morala ob uri priti, pokliči in prideš kasneje, zakaj se vedno podrejaš meni? Tudi pohvali me večkrat in to mi pomeni več kot ne vem kaj. Spreminjam se ….
Vsak dan se bolj spoznavam in resnično vam hvala, da ste mi pomagali odkriti tisto kar sem iskala. POHVALO. Rabim neko potrditev s strani ljudi, ki jih imam rada.
Brat je zadnjič iz knjižnice prinesel knjigo (sicer ne vem kod jo je napisal) naslov pa je “Travme iz otroštva”. Knjigo prebira sedaj mama, malo sem pokukala vanjo tudi sama.
LP
Hja aha spet sem tukaj, po nekaj mesecih. Bila sem na bolniškem staležu zradi poškodbe roke in sedaj je spet vse ok z zdravjem. Da povem kako napredujem? Glede partnerstva oz. čustvenega življenja odlično. Ne morem verjeti da sem v preteklosti lahko pobirala takšne zgube – saj sem tudi sama po eni strani bila takšna, če ne ne bi tega privlačila. Izbrisala bi vse partnerje, ki sem jih imela pred tem. Koliko sem se naučila od njega, sem JAZ, pogovarjava se, kregava, smejeva, skupno organizirava zabave, na katerih sva včasih samo midva – greva ven seveda in si dava duška.
Res lepo le stanovanje nama manjka, a tudi to bo.
Kar pa me je presenetilo, da sta lansko leto dva znanca naredila samomor, en zaradi punce, drugi ne vem. Neprestano se s tem obremenjujem in razgrabljam kako? zakaj? Strah me je da ne bi kdaj v kakšni situaciji sama pomislila na kaj takega, ampak imam vseeno življenje rada, čeprav je še tako hudo. Vse se da nekako rešiti. Zakaj me to mori?
Ah še to kaj pomeni situacijsko-nevrotska depresija?
Hvala in srečno novo 2004!!!