kri ni voda
Lepo pozdravljeni, morda mi boste znali pomagati. Sem 50 letna mama, s tremi otroki. Sin je zdaj star 31 let, hči 30, vendar oba živita pri bivšem možu, in sem jim ob ločitvi pustila skoraj končano hišo (zakonsko imetje). Sin je bil star 13 let, ko smo se po številni letih prepirov sporazumno ločili. Mož je bil na uglednem položaju in je dosegel vse kar je hotel, ni mu bilo treba deliti hiše in obdržal je sina. Hči je bila najprej pri meni, ko sem v novem zakonu rodila sina, pa je bila stara tudi 13 let, po nekem brezveznem prepiru, ki se je končal za vse slabo, je odšla k očetu. Nekaj časa ni hotela sploh slišati zame, selila se je k raznim prijateljem. Oba sta menda brez zaposlitve, čeprav imata srednjo izobrazbo. Še vedno živita pri očetu. Sina nisem videla 18 let, hčerko pa tudi več kot tri leta. Kadar sem jo poklicala po telefonu je bila precej zadirčna in zadržana. Sin se dolgo sploh ni hotel pogovarjati z mano, vendar čutim, da bi si to želel ampak je pod vplivom očeta. Vsako leto jima pišem za rojstni dan ali novo leto, a ni odziva. Klicati mi je neprijetno. Njun polbrat ju skoraj ne pozna. Sprašujem se, s ćim sem si zaslužila to kazen: ali sem kriva, ker sem se ločila (sporazumno), jima pustila streho nad glavo , ali sta nesrečna, ker sem jaz ustvarila družino, njun oče pa je ostal sam, nervozen, veljaven in s polnimi skrbmi za njuno preživetje. Svetujte mi, kako se naj približam, menim, da nisem zaslužila takih posledic. Instiktivno čutim, da sta oba nesrečna, vendar se ne znajdemo. Ali naj te korake stori 16 letni sin. Kri ni voda, pravijo, a v toku življenja nas reka deli na dva bregova. Lepo pozdravljam vse, in upam, da mi bo kdo pomagal
Spoštovani!
Če začnemo pri koncu. Te korake (karkoli ste s tem mislili), vsekakor ne more storiti vaš 16 letni sin. Otrok ne more biti tisti, ki bi reševal situacijo in starše ter bil med njima in vami mirovnik. V tem primeru bi vi otroka zlorabili, saj ga “potisnete” v situacijo, pri kateri nima nič in tudi na takšen način ne sme imeti. Poleg tega ni “odrasel” in zrel, da bi to reševal. Stvari, ki so jih na nek način zapletli starši in se odražajo na različne načine, v vašem primeru so vidne predvsem v tem, da nimate skoraj nikakršnih stikov z otroki iz prejšnjega zakona (v ozadju se skriva še marsikaj ), morajo rešiti starši sami in to najprej med seboj in šele nato, se lahko pričnejo pogovarjati z otroki. Vaš mlajši sin je brat vašima otrokoma iz prvega zakona in to je čisto drugo razmerje, kot pa je rszmerje starš otrok.
Verjetno že ves čas razmišljate, kako to, da se otroci do vas “vedejo” tako kot se! Razlogi zato so različni. Glavni in ključni razlog pa je v tem, da vidva z možem, kljub temu, da sta ločena, nimata poravnanih odnosev, v čustvenem smislu. Ljudje so pri in po ločitvah pogosto prizadeti, pa ne glede na to, če se ločijo sporazumno ali nesporazumno. Ločitev ni samo fizična stvar, ki se konča s podpisom papirjev in razdelitvijo premoženja. Na drugi strani imamo čustveno ločitev, ki je veliko bolj globoka in dolgotrajna. Ste vi pomirjeni odšli v ločitev? Ste vedeli zakaj se ločujete? Najpomembnejša stvar, ko se človek ločuje je, da se sooči sam s seboj, s svojim partnerjem, da mu je jasno zakaj odhaja iz neke zveze. Tu ni mišljeno, da zato, ker je zakon nevzdržen, temveč da si pojasni v sebi, zakaj res ni šlo, oziroma kaj je tisto, kar nas je razdružilo.
V toku skupnega življenja se lahko zgodi, da se en partner osebnostno močno spremeni. Prav tako je mogoče, da naši družinski vzorci in vse tisto, kar smo dobili ali bolje s seboj prinesli iz primarnih družin (od svojih staršev in drugih), privre na dan. Ste kdaj razmišljali, zakaj ste se poročili z vašim možem? Kaj je bilo tisto, kar vas je najbolj pritegnilo, privlačilo? In nenazadnje, zakaj ste se z njim razšli?
Iz tega, kar ste napisali, je očitno, da vaš bivši mož ločitve čustveno še zdaleč ni prebolel. Razmislite, če ste jo vi preboleli? Prebolevanje vsake izgube, pa naj si bo to smrt, ločitev, odhod, karkoli, potrebuje ali za seboj prinese žalovanje. Žalovanje pa je proces, ki gre nekako tako, da je v precejšnji meri najprej prisotno zanikanje (to se mi ni zgodilo, to ni res). V tej fazi se človek ne more sprijazniti, da je temu res tako. Nato išče neka pojasnila, zakaj se je to zgodilo ravno njemu, krivi drugega. Je zelo čustveno občutljiv in temu primerno se tudi odziva (čustveno) namreč. Potem naj bi sledilo soočanje, s tem kar se je zgodilo, s partnerjem, situacijo, stanjem, spremembami…..in to lahko traja leta in leta. Šele nato pa se sprijazni in pomiri in ločitev tudi čustveno sprejeme. Vmes pa se dogaja še marsikaj. Vsak posameznik to doživlja po svoje in tako je tudi čas tega “prebolevanja” različno dolg, lahko pa so to nikoli ne zgodi.
Tu bo potrebno vzpostaviti stik z bivšim možem in z njim urediti/poravnati odnose iz preteklosti, šele nato boste lahko vzstopili v stik z otrokoma. Iz tega, kar ste napisali je sin precej pod vplivom očeta. Verjetno se mu oče smili, na drugi strani pa se boji, da ga ne bi prizadel in se mu zameril, ker se je “oče toliko žrtoval zanj”. Tu so v ozadju skrita psihološka sporočila s strani očeta.
To, da ste jim pustili po ločitvi svoje imetje, nima s čustvi nobene zveze. Imetje in materialne stvari pač slednjega ne morejo nadomestiti.
Prav tako navajate, da preden sta se sporazumno ločila, z bivšim možem, ste imeli leta in leta številne prepire. Kdo je imel sedaj te prepire? Vi in mož ali vsi skupaj. Otroci so ponavadi sredstvo med staršema, da se prepiri kar nadaljujejo… Ste razmišljali posledica česa so bili ti prepiri, ali jih niste mogli več prenašati in ste se odločili za ločitev. Iz tega, kar ste napsiali, je razvidno, da ste bili vi na nek način pobudnica sporazumne ločitve in ločitve nasploh.
Kakšen je bil ta brezvezni prepir, da je hči, kot pravite, odšla k očetu? Vse kaže, čeprav tega niste napisali, da je vaša hči kmalu po rojstvu novega sina, odšla k očetu. Po vsej verjetnosti ni mogla sprejeti tega, da je prišel še nekdo drug (tako rekoč na njeno mesto). Otroci se pogosto čutijo ogrožene, ko se rodijo mlajši bratje in sestre, ker menijo, da bodo sedaj izgubili ljubezen, da ne bodo več prvi in da bodo prikrajšani, predvsem za ljubezen mame. In to se res zgodi, v kolikor starši ne dajo prostora obema, oziroma občutka, da imajo oba radi in vsakemu posebej posvetijo pozornost. Pa ne da vi tega niste naredili, vaša hči je to tako doživela. Po vsej verjetnosti se je čutila odrinjenjo in je odšla. Otroci ne razmišljajo kot odrasli in si stvari, občutke in kar je še tega razlagajo po svoje, tako da….Možno pa je tudi, da ni sprejela vašega novega partnerja in nove skupnosti. Torej boste morali poravnati odnose tudi s svojo hčerko, v materinskem smislu in se z njo pogovoriti, seveda potem, ko se boste njaprej z bivšim možem. Ne pričakujte, da se to uredi čez noč in pri temu pomagajo očitki (kot npr. vse sem ti pustila, ti si kriv, da sem šla, otroke si obrnil proti meni), temveč je to možno doseči predvsem z iskrenostjo in z željo, da bi bila vajinima dvema otrokoma starša, starša v pravem smislu. Vidva nista več mož in žena, temveč sta starša in tu bo potrebno najti ravnovesje.
Potem pa imate tu še najmlajšega sina. On je brat vašima prvima otrokoma. Da med brati in sestrami iz prvega, drugega ali ostalih zakonov, ni stikov, je bolj stvar staršev, kot pa otrok samih. Premislite, kaj boste tu storili, da bodo vaši otroci, seveda, če si bodo tega želeli, navezali stik, vendar ne v smislu reševanja vašega stanja, temveč svojih bratovskih in sestrskih vezi.
Vaš prvi sin ima 31 let, hči pa 30 let. Ste kdaj premišljvali, da so to leta, ko bi se morali otroci osamosvojiti in postaviti na svoje noge. Pa jima kar ne gre. In to na različnih področjih. Ne samo, da sta brezposelna in čustveno ter finančno čisto odvisna od svojega očeta, propadata tudi drugače. Vi pa ste njihova mati in to vse veste. Torej ste odgvorni, da tu nekaj naredite, da ne bodo otroci, čeprav se morda zdi, da je to njihova izbira, takorekoč propadali čustveno, delovno in kar je še tega. Ker o tem razmišljate in vam je težko (pa ne gre za to, da čutite posledice ali da bi bili krivi) ter imate več energije kot vaš bivši mož, ste sedaj vi tisti, ki boste morali storiti prvi korak. Pri tem si poiščite oporo v svojem sedanjem možu. Nič niste napisali o tem, kako pa on vse to doživlja in kakšno je njegovo razmišljanje ob vsem tem, ter česa si pa želi on, v povezavi z vašimi otroki? Ste razmišljali o tem, če je to dobro, da vaš bivši mož, s polno paro, preživlja vaša močno polnoletna in fizično odrasla otroka? Le kdo to bolj potrebuje? Vaš bivši mož ali vaša otroka in kam to vodi? S tem jih dela močno odvisna in jima zmanjšuje možnosti v življenju. Zadnji čas je, da se postavita na svoje noge. Verjetno pa tega ne bosta zmogla toliko časa, dokler vidva z možem ne poravanta starih zamer in odnosa med vama ter dokler tega ne bosta vsak zase uspela z otrokoma.
Čas je, da z bivšim možem, odigrata svojo starševsko vlogo tako, da bodo otroci lahko odrasli in ne bodo, če bodo in ko bodo sami starši ponavljali istih stvari. Potrebno bo soočenje in veliko volje.
Res najlepša hvala, da ste mi tako obširno odgovorili. Zdaj stvari vidim drugače. Popolnoma se strinjam z vami, da bi morala to rešiti z možem, le da je to zelo težko, ker ima vedno prav. Tudi to je bil eden od ovir v zakonu, da nisva nikoli prišla do konca, oziroma sem bila njegov “tretji otrok” Menda se je v zadnjem času tudi on spremenil in se je celo ob bolezni mojega očeta in smrti približal mojim staršem, s katerimi je bil prej v sporu. Ne vem, kako bi bilo bolje stopiti v kontakt z njim: pismeno ali telefonsko, fizično sem precej “alergična” nanj, saj imam za to svoje razloge. Strinjam se, da moram tudi jaz še nekaj storiti, da bosta otroka odrasla, toda kako? Imate še kakšno idejo, kako vendarle najti izgubljeni stik z sinom in hčerko. Prosim za vaš nasvet.Lepo pozdravljeni,
Spoštovani!
Nič niste napisali o tem, v kakšnem smislu ste fizično “alergični” nanj. Prav gotovo pa imate svoje razloge, najprej bo potrebno slednje “dati” na dan, oziroma se soočiti z njimi. Ko boste to zmogli, boste predelali neprijetna čutenja do bivšega moža in boste šli dalje. Enkrat se boste pač morali soočiti s tem, v kolikor se ne boste, boste imeli precej manj možnosti, da odnos poravnate, najprej z bivšim možem, nato z otroki.
Vsekakor je od tega preteklo že 17 let in je čas, da stopite v stik, z bivšim možem, tako da…………Poskusite najprej pisno, morda lahko tudi po e-mailu. Ko boste začutili, da ste vzpostavili nek stik, bo šlo lažje. Bo pa potem seveda odvisno od obeh, kako bosta komunicirala naprej. Menim, da je dobro poskusiti, saj se je očitno v vašemu bivšemu možu v teh 17-ih letih nekaj zgodilo. Približal se je vašim staršem, tako da…………….Z njim bi se bilo dobro pogovoriti, najprej o vajinih neizrečenih stvareh tekom skupnega življenja, občutkih,….nato pa šele o otrokih. Toda brez obtoževanj, očitkov in kar sva že zadnjič rekli, da je tega.
Se pravi, da morata najprej vidva razčistiti stvari, tako da………….
Zanima vas, kako bi našli oziroma, kako najti izgubljeni stik s sinom in hčerko. Pot do tu je dolga, vsekakor boste potrebovali nekoga ob sebi, da boste vse to lahko predelovali. Ob pomoči terapevta boste lahko predelali marsikaj, odvisno pa je od vaše volje in motivov ter dela, da vam bo potem lažje vzpostaviti stik z otrokoma in po vsej verjetnosti tudi z vašim tretjim otrokom. Če želite informacije v zvezi s tem, mi sporočite vašo številko mobilnega telefona.
Najprej pa morate vi dobiti vpogled vase, v svoje otroštvo, se okrepiti in s tem razčistiti stvari pri sebi. Istočasno naj bi tekel proces poravnave odnosa z vašim možem, nato pa šele stik z otroki. Iz tega, kar ste napisali, je razvidno, da imata otroka precej čustvenih motenj in bosta tekom časa potrebovala pomoč. Terapija je proces in ko boste šli skozi to, vam bo lažje. Vsekakor pa to traja nekaj let. Vse to stanje traja za vas in otroka(e) ter nenazadnje tudi vašega bivšega moža že 31 oz. 30 let. Sedaj imate priložnost, da se ozavestite o tem, kar se je dogajalo in s tem tudi vaši otroci in seveda bivši mož. To pa je hkrati tudi edina pot, ki vodi k dolgotrajnim rešitvam in vzpostavljanju odnosov na novo, tako da…………in prekinitvi patološkega stanja, ne samo za vas in bivšega moža temveč tudi za vse tri vaše otroke in sedaj je na vas, da to pretrgate.
Pustite svojo telefonsko številko.
Lep pozdrav
Po 19 letih sem srečala svojega sina in po 6 letih hčer. Kot lepo naključje se je zgodilo vse v enem dnevu. Odločila sem se in pisala otrokom in bivšemu možu pismo in izrazila željo, da bi uredili odnose. Eno uro potem, ko sem oddala pisma sem po usodnem naključju srečala sina v neki trgovini. Bil je zelo prijazen in klepetav. Niti najmanjše sledi slabe volje ali sovraštva nisem opazila. Marsikaj sploh ni vedel o meni in mojem življenju. Niti to ne, da sem se preselila, ne da pozna polbrata. Hči je na moje pismo odgovorila zelo lepo, poklicala me je in še nikoli si nisva bili tako blizu. Nekajkrat sva se srečali in vedno bolj sva odkrivali skrivnosti življenja. Nekega dne mi je dejala, da je bil sin zelo bolan, imel je raka in je še vedno pod kontrolo. Zaradi tega je bila tudi ona v velikih težavah. Njun oče se je zelo razjezil, ko je bral moje pismo in ji je grozil, da jo bo razdedinil in vrgel iz hiše, ker se videva z mano. Povedala mi je, da je oče mnogokrat preveč nasilen, vendar se ona lahko umakne, sin pa ne, baje je nad njim šel celo z nožem. Ni se upala nobenemu povedat, ker ji baje nočejo verjeti. Da je sin bolan, ni smel izvedeti nihče, torej niti mama, lahko bo ga pokopali tudi brez, da bi bila obveščena. Zdaj se počasi zbližujemo, čeprav proti volji bivšega moža. Sin je precej neodkrit, ne smem mu dati vedeti, da vem za njegovo bolezen. Ob srečanju sem sicer opazila, da prevečkrat omenja besedo rak in smrt. Najmanjši sin, ki ima 17 let, si je mnogo let želel spoznati svojega brata in sestro, zdaj pa kar naenkrat noče velč slišati zanju, kot da bi bil ljubosumen. Zaenkrat nisem omenila niti sedanjemu možu, da smo se videli, ker je sičer že večkrat omenil, da bi bilo lepo če bi mi vsaj pisali, po drugi strani, pa pravi, da bi morala sedanje imetje v primeru moje smrti prepisati le na sedanjega sina in njega, tako, predvsem pa zato, ker so otroci iz prvega zakona moj delež ob razvezi (sicer preko bivšega moža) že dobili. Menim, da bom enkrat to morala odkrito povedati, vsekakor pa prehitevanje nima nobenega efekta, saj se morata tudi otroka odločiti, ali me bosta sploh obiskala. Hči je v marsičem dozorela, fant pa je del vzgoje očeta, ki potencira primarno vlogo moškega tudi obdržal. Po drugi strani je verjetno zelo ranljiv in šele s pomočjo sestre se vleče iz najhujših težav. Čudno pa se mi zdi, da hčerka reče “ata”, sin pa ga imenuje le z imenom. Omenila sem ji, če ve kakšno je njuno razmerje, pa je le dejala, naj vprašam njega. Še vedno sumim, da ni šlo le za psihofizično nasilje, ampak tudi za prepovedan partnerski odnos (spolni). Pred 7 leti sem o tem govorila s kriminalistom, vendar dalj od suma niso prišli. Ne vem, kako naj zbližam vsaj otroke, kako naj ravnam z najmlajšim. Naj jim tudi omenim sinovo resno bolezen? Prosim za vaš nasvet.
Po dolgem času se spet oglašam. Povedati moram, da sem pred kakim mesecem po usodnem naključju srečala svojega sina iz prvega zakona, res neverjetno naključje. Naključje je tudi hotelo, da sem isti dan eno uro prej oddala pismo, ki sem ga namenila otrokom in bivšemu možu. Sin je bil presenečen in do mene zelo prijazen. Pogovarjala sva se sicer v trgovini, a videla sem, da je bil vesel in ni bilo v njem nobenega sovraštva. Hči je prebrala moje lepo pismo in je bila zelo vesela, tako, da sva se že večkrat dobili. Ko sva se ob srečanju pogovarjali o skupnem življenju, sem ugotovila, da marsikaj ve, kar je bilo in da gleda te stvari z zelo zrelim pogledom. Bila je topla in čustvena, kar sem pri njej dolgo pogrešala. Ko sem jo povprašala po sinu, pa je dejala, da je pred dvema letoma zbolel za rakom, bil operiran, imel je tudi kemoterapije in obsevanja. Moram reči, da je bil ob srečanju videti kar v redu, le večkrat je omenjal raka in pogovor o smrti. Hči je bila zaradi bratove bolezni v veliki depresiji, najbolj pa me je ganilo dejstvo, da oče sploh ni dovolil komurkoli govoriti o sinovi bolezni, kot da je to zločin, kot da je kužen. Lahko bi se zgodilo, da bi otrok umrl in mi ne bi niti sporočil. Menda je zdaj sinovo zdravje zadovoljivo. Ko sva se pogovarjala po telefonu je bil enkrat zadržan, drugič pa spet prijazen. Marsikaj o meni ni vedel, marsikaj je bilo tudi meni prikrito. Med drugim je povedala hčerka, da je oče alkoholik, zadolžen in da je sina tudi pretepal, celo z nožem je šel nad njega. Ko je hotela poklicati policijo, ji je izpulil iz rok telefon. Oba sta že večkrat pobegnila od očeta. Verjetno je tudi to povzročilo tako hudo bolezen pri obeh. V pogovoru sem imela občutek, da je sin vsega sit in bi se najraje umaknil pred očetom. Noben od njiju nima službe, čeprav imata srednjo šolo. Preživljata se le z 38.000,00 sit denarne pomoči. Oba sta postala vegetarianca, skrbita skromno zase, medtem ko oče v svoji nemoči nad življenjem počne to kar je vedno znal: kričati, zmerjati in se poveličevati. Hči se mu upre, pa ji grozi, da jo bo razdedinil. Sin je bolj nebogljen, ne reče mu ata ampak ga pokliče po imenu. Hčeri sem namignila, če ve, kakšno je razmerje med njima (ali ne gre za zlorabo) pa ni konkretno odgovorila nič. Zdaj me najbolj skrbi odnos najmlajšega sina, ki je vedno želel spoznati svoja brata in sestro, zdaj pa kot da je ljubosumen. Nič noče slišati zanje, češ, zdaj jih ne potrebujem več. Možu nisem nič omenila naših srečanj niti bolezni, prav tako ne otroku. Ne vem, kako bodo stvari potekale, nočem več razočaranj. Bivši mož je rohnel, ko sem mu pisala, da bi uredili medsebojne odnose, češ, zdaj bi me rada ob hišo spravila, kar sploh nima nobene veze. Je upokojen, s precejšno pokojnino.
Očitno pa mu odpoveduje tudi zdravje: živci, srce in pritisk. Prosim vas za nasvet: kako najmlajšega pripraviti do tega, da ne bo odklonilen, kako vzpostaviti harmonične odnose, ne da bom sina spraševala o bolezni, ampak da bi sam začutil iskrena čustva. Iz malega dečka je zrastel v malega moža, oba sta v vseh teh preizkušnjah ogromno pretrpela in kljub mnogim razočaranjem je bilo na nek način vsaj v sedanji družini otroku dano živeti v normalnem odnosu med starši. Kako zbližati otroke iz prvega zakona s sorodniki, saj so zaradi osebnih težav dostikrat umaknili pogled, ne da bi jim kdo kaj slabega storil? Ali je možno 30 in 31 let starim otrokom kako pomagati, če se bo nasilje nadaljevalo? Doslej smo bili vsi skupaj nad socialnimi službami in policijo tudi zelo razočarani? Se je možno umakniti v varno stanovanje, čeprav nimajo otroci prihodkov? Jaz sicer živim v hiši in jim za silo lahko nudim streho nad glavo, po drugi strani pa so tako občutljivi, da se bodo težko prilagodili na nov način življenja. Po drugi strani pa ob njihovi starosti in dejstvu, da sama skrbita zase (si skuhata, opereta) bi lažje razvila svoje osebnosti in se zrelo spoprijela z življenjem. Hvala za vaš nasvet.