Z ženo sva poročena že 10 let, imava 2 otroka. Vedno sva se dobro razumela, nikoli se nisva prepirala, če pa že so bili prepiri povsem vskadanje nepomembne narave. V najinem odnosu je bila vedno prisotna nežnost in pristnost. Moja žena je živahen in zelo simpatičen človek, ki je povsod priljubljen. Težave so se začele pred štirimi leti, ko je žena imela prvo razmerje z najinim skupnim sodelavcem (delala sva v istem podjetju). Razmerje je trajalo 4 mesece in to pred mojimi očmi ne da bi za to seveda vedel. Naj povem, da sem jo vedno iskreno ljubil in tudi njena čustva so bila vedno to lahko z gotovostjo trdim vsaj zelo blizu temu. Tudi ko sva se pogovorila (sem zelo neagresiven, čuteč in razumen človek) in na nek način sklenila, da poskušava ohraniti družino je še mesec dni z neverjetnimi lažmi in ob vseh mojih travmah (naj se sliši še tako neverjetno) nekako uspela nadaljevati razmerje čeprav seveda v manjšem obsegu.Naj povem, da v času dogajanja do mene ni bila neprizadeta in hladna ampak nekako neodločena, nesigurna in odsotna. V tem času med nama ni padla niti ena grda beseda, jaz sem čutil samo bolečino, žalost in strah pred izgubo ljubljenega človeka. Kljub neštetim pogovorom in mojim prošnjam naj se vendar zresni in premisli kaj dela nenako do zadnjega ni znala biti iskrena in ni mi uspelo najti poti do njenega srca. Po dokončni prekinitvi razmerja je v nekaj tednih dojela vso grozo dogajanj, ki jih je prestala najina družina, čeprav sem se po najboljših močeh trudil, da otroka (takrat 5 in 2 leti) nista ničesar vedela. Po tem spoznanju je veliko jokala in prepričan sem, da vsaj kolikor toliko iskreno obžalovala svoja dejanja. Naslednja leta so minila v počasni pozabi travm in bolečine, v harmoniji, še bolj intenzivni ljubezni z obeh strani in res srečnem času za našo družino. Kljub temu, da sva se kar nekajkrat pogovarjala o teh dogodkih nikoli ni znala najti pravega odgovora kaj je takrat čutila in kaj jo je vodilo v takšna dejanja. Moram povedati, da ji nikoli vsa ta zadnja leta nisem nikoli ničesar očital in, da smo jo vsi skupaj kar poceni odnesli. Torej najin zakon je bil vsa zadnja leta le malo obremenjen s preteklostjo, hvala bogu. Moram pa reči, da sem postal previdnejši in, da sem spremljal kaj se z njo dogaja tudi z njeno privolitvijo, tako da ni šlo za nekakšno skrito vohunjenje, ki bi porušilo najin odnos ( kje si bila, kaj ste počeli, kam greš ipd.) vse v neki kar spoštljivi maniri. Žal se je spet ponovilo, kljub temu, kar z gotovostjo trdim, da se imava zelo rada. Razmerje ki ni nastalo zaradi potrebe po seksu (imava zelo razgibano in dejavno spolno življenje) kakor sama trdi ampak iz spet njej nejasnih motivov. Želja po priljubljenosti po pomembnosti kakor sama ugotavlja in to kljub temu, da se imava rada in da sem zelo pozoren do nje. Ti dogodki so bili spet pospremljani z istimi neverjetnimi lažmi in izmotavanji, saj sem ji moral dobesedno dokazati, kaj počne in na koncu sem jo moral skorajda prisiliti v priznanje. Ko sem se odločil, da odidem ker se mi je zdelo nesmiselno živeti s človekom, ki mu ne moreš niti malo zaupati je skorajda doživela živčni zlom. V joku in rotenju me je prosila naj ji dam še eno možnost, da se bo spremenila. Zakaj pišem po vsem tem? Ker želim rešiti družino ker jo še vedno ljubim in ker me je v solzah prosila naj ji pomagam najti strokovno pomoč, psihologa, kogarkoli ker sama ne ve kaj se z njo dogaja. Vem, da morda zveni pomilovanja vredno a morda je le kanček upanja, da ima moja žena res težave psihološke narave (kot otrok je bila spolno zlorabljena) in da ji lahko pomagam. Morda pa sem samo ubog bedak, katerega edini greh je, da iskreno in iz srca ljubi nevrednega človeka.

Poiscita strokovno pomoc, ce pa se to ne bo pomagalo, potem pa res ne vem.
Mogoce bi jo moral postaviti pred dejstvo, jo zares zapustiti. Tako bi se nekaj naucila, iz svojih napak. Drugace pa bodi ponosen nase, da lahko ljubis taksno zensko, ki te je ze tolikokrat okrog prinesla, ne pa se imet zaradi tega za bedaka.
Predvsem pa misli na otroka, da ne bosta trpela, ker nista cist nic kriva.

Jaz tudi mislim, da bi potrebovala strokovno pomoč. Takšen odnos, kot ga opisuješ, je vredno obdržati. Podatek, da je bila v otroštvu zlorabljena, je pa zelo pomemben. Mogoče zaradi tega zdaj prihaja do vsega tega varanja. Če te posilijo v odraslosti ti pusti velike posledice, če je pa to doživela v otroštvu, je še toliko huje. Mnogi imajo težave z vzpostavitvijo normalnega spolnega življenja. Naj gre do psihologa ali psihiatra, mislim, da je to pravi način za razrešitev njenih in vajinih težav. Pa srečno!

LP, Sunny

Ne bi te rada prizadela, a tudi sama imam izkusnje s taksnim partnerjem- ki me je iz srca ljubil in varal. In moje mnenje je, da se taki ne spremenijo nikoli. Zato- cimprej se je bos resil, pretrpel krizo ob izgubi, cimprej bos resen vecnih stisk… Jaz sem ga pustila in se danes jokam, ker sem ga resnicno ljubila… in ga bom vedno…boštjan je pisal/pisala:
> se sliši še tako neverjetno) nekako uspela nadaljevati
> razmerje čeprav seveda v manjšem obsegu.Naj povem, da v času
> dogajanja do mene ni bila neprizadeta in hladna ampak nekako
> neodločena, nesigurna in odsotna. V tem času med nama ni
> padla niti ena grda beseda, jaz sem čutil samo bolečino,
> žalost in strah pred izgubo ljubljenega človeka. Kljub
> neštetim pogovorom in mojim prošnjam naj se vendar zresni in
> premisli kaj dela nenako do zadnjega ni znala biti iskrena in
> ni mi uspelo najti poti do njenega srca. Po dokončni
> prekinitvi razmerja je v nekaj tednih dojela vso grozo
> dogajanj, ki jih je prestala najina družina, čeprav sem se po
> najboljših močeh trudil, da otroka (takrat 5 in 2 leti) nista
> ničesar vedela. Po tem spoznanju je veliko jokala in
> prepričan sem, da vsaj kolikor toliko iskreno obžalovala
> svoja dejanja. Naslednja leta so minila v počasni pozabi
> travm in bolečine, v harmoniji, še bolj intenzivni ljubezni z
> obeh strani in res srečnem času za našo družino. Kljub temu,
> da sva se kar nekajkrat pogovarjala o teh dogodkih nikoli ni
> znala najti pravega odgovora kaj je takrat čutila in kaj jo
> je vodilo v takšna dejanja. Moram povedati, da ji nikoli vsa
> ta zadnja leta nisem nikoli ničesar očital in, da smo jo vsi
> skupaj kar poceni odnesli. Torej najin zakon je bil vsa
> zadnja leta le malo obremenjen s preteklostjo, hvala bogu.
> Moram pa reči, da sem postal previdnejši in, da sem spremljal
> kaj se z njo dogaja tudi z njeno privolitvijo, tako da ni šlo
> za nekakšno skrito vohunjenje, ki bi porušilo najin odnos (
> kje si bila, kaj ste počeli, kam greš ipd.) vse v neki kar
> spoštljivi maniri. Žal se je spet ponovilo, kljub temu, kar z
> gotovostjo trdim, da se imava zelo rada. Razmerje ki ni
> nastalo zaradi potrebe po seksu (imava zelo razgibano in
> dejavno spolno življenje) kakor sama trdi ampak iz spet njej
> nejasnih motivov. Želja po priljubljenosti po pomembnosti
> kakor sama ugotavlja in to kljub temu, da se imava rada in da
> sem zelo pozoren do nje. Ti dogodki so bili spet pospremljani
> z istimi neverjetnimi lažmi in izmotavanji, saj sem ji moral
> dobesedno dokazati, kaj počne in na koncu sem jo moral
> skorajda prisiliti v priznanje. Ko sem se odločil, da odidem
> ker se mi je zdelo nesmiselno živeti s človekom, ki mu ne
> moreš niti malo zaupati je skorajda doživela živčni zlom. V
> joku in rotenju me je prosila naj ji dam še eno možnost, da
> se bo spremenila. Zakaj pišem po vsem tem? Ker želim rešiti
> družino ker jo še vedno ljubim in ker me je v solzah prosila
> naj ji pomagam najti strokovno pomoč, psihologa, kogarkoli
> ker sama ne ve kaj se z njo dogaja. Vem, da morda zveni
> pomilovanja vredno a morda je le kanček upanja, da ima moja
> žena res težave psihološke narave (kot otrok je bila spolno
> zlorabljena) in da ji lahko pomagam. Morda pa sem samo ubog
> bedak, katerega edini greh je, da iskreno in iz srca ljubi
> nevrednega človeka.