Pred 3-mi leti sem kolabirala, odpeljali so me v zdrav. dom, mi izmerili pritisk (80/50), preverili železo (zelo nizko)…poslali so me domov, drugi dan pa se je zgodilo skoraj podobno, spet mi je postalo slabo, srce mi je razbijalo, potila sem se….spet v zdrav. dom in tam mi je zdravnica povedala, da mi nagajajo živci, ter mi predpisala Lexaurin 1,5 mg. Ker s tem nisem bila zadovoljna, saj mi ta tesnoba ni dala živeti, sem se napotila k psihiatru, ta je postavil diagnozo: situacijska depresija in jemala sem Coaxil – 3 mesece. Komaj sedaj po 3-h letih sem se nekako umirila in tesnoba je izginila. Sedaj pa je drug problem, mene je napreč zelo strah če se mi kaj takšenga ponovi, no niti ne teh tesnobnih napadov, ampak kakšne duševne bolezni, saj imam na čase občutek, da se mi bi zmešalo, ne znam se skoncentrirati na določeno delo, vedno premišljujem 100 stvari ob tem. Doma mi pravijo, da se mi bo res zmešalo, ker non-stop nekaj študiram. Sem pač tak človek, da moram določene stvari do podrobnosi preštudirati predme kaj naredim ali se odločim – kaj je v tem narobe? Če sem malo slabe volje, me že doma zmerjajo, zakaj sem nervozna, zakaj živčna, da to ne bo dobro. Non-stop me strašijo (predvsem fant). Jaz bi mogla vedno biti dobre volje, če ne me morijo kaj spet študiram…..kaj razglabljam…..a je res to tako hudo narobe?

Drugače se življenja veselim, lepo mi je, z vsem kaj imam sem zadovoljna, imam pa pač včasih takšen dan, da sem kot povožena kura 🙂 takrat sem pač bolj mirna, se ne zajebavam….in to takoj opazijo, nato pa drezajo vame, kaj je narobe? Kaj mislite vi?

Draga Meli,
strah pred duševno boleznijo, o katerem pišete, je prisoten v vsakem od nas. Strah nas je, da bi se pred življenjskimi težavami psihično zlomili. Duševnih bolezni se bojimo zato, ker so nam neznane in ker ne vemo, kako se nanje odzvati. Ta strah je še posebej pogost pri ljudeh, ki že imajo izkušnjo psihične stiske in se bojijo, da se bo le-ta ponovila oz. še stopnjevala. Zaradi tega je način soočanja z življenjskimi težavami in psihičnimi stiskami zelo pomemben. Zelo pomembno je, da si znamo v takih trenutkih poiskati podporo ljudi, ki jim zaupamo in morebitno strokovno pomoč, če so težave težje.

Zelo dobro je, da ste se, kot sami pravite, v zadnjih letih umirili ter da ne doživljate več hudih tesnobnih napadov. Zaradi vaše izkušnje tesnobe je razumljivo, da se bojite ponovitve tega stanja. Dobro bi bilo, da bi se na vaša občutja negotovosti ustrezno odzvala tudi vaša okolica – z razumevanjem, pomiritvijo in vzpodbudo. Dodatni pritiski okolja nam namreč otežujejo vzpostavljanje notranjega miru, ki je za duševno zdravje temeljnega pomena. Poskusite se z bližnjimi pogovoriti in jim razložiti vaše dvome in želje po pozitivni podpori.
Z dejstvom, da veliko razmišljate, ni prav nič narobe. Prav je, da dobro preučite pozitivne in negativne plati vsake od izbir, preden sprejmete dokončno odločitev. Prav je tudi, da si v takih trenutkih vzamete čas samo zase in za razmislek. In prav bi bilo, da bi to razumeli tudi vaši najbližji. Na ta način vam bodo v veliko pomoč.

Lep pozdrav in oglasite se še kaj,
Tanja in Bogdan, Ozara