Sem 30-letnica in s partnerjem živiva skupaj 7 let, kolikor je star tudi najin sin, prej pa sva stanovala vsak na svojem domu. V začetku je bilo vse lepo in prav. Po štirih letih skupnega življenja se mu je mudilo v zakon, jaz pa se sem le omahovala, čeprav sem ga imela rada. Ko sva se poročila, se je po par mesecih mož začel spreminjati. Večkrat se ga zalotila, da je spril kar precej vina, ki je bilo doma. Ker sem vedela, da je bil njegov oče alkoholik (pri moževih 17 je naradil samomor) in je imel zato težko otroštvo, čeprav se je mama trudila, da bi težave omilila, sem se hotela z njim o tem pogovoriti, pa je vedno zanikal, da bi on toliko spil, ker on ne bo takšen kot oče in vedno našel kakšen izgovor.Drugače je bil brezalkoholne pijače. Parkrat je prišel domov res pijan, ko je bil v družbi brez mene, pa mi je naslednji dan obljubil, da se to več ne zgodilo. Čez pol leta se je nekega dne, ko je že precej spil (sem pozneje ugotovila), močno sprl z mojim avtoritativnim očetom, celo ruvati se je začel z njim, vendar je hitro odnehal. Tisti dan je sklenil, da ne bo več živel pri nas. Res se nismo preveč razumeli, ker starši imajo kmetijo, midva oba v službi in prostega časa zase razen večerov res nisva imela, pa še vedno je bilo kaj narobe narejeno in pa premalo seveda. Da bi se pomiril, smo se odpeljali k njegovi mami in bratu. On je takoj prosil, če si lahko urediva mansardo, ker on pri nas ne more več biti. Mama in brat sta bila zato. V treh mesecih sva uredila mansardno stanovanje do konca in se preselila, seveda s krediti do glave. Moji starši so hudo reagirali. Tisti čas ko sva delala so bile razmere napete. Mož pa tisti čas mislim, da ni študiral na alkohol, vsaj tako očitno ne. Na dan selitve se je oče zaprl v sobo, mama pa mi je na koncu v joku rekla, da sem še vedno tu doma. Po dveh tednih sem šla domov, pozneje vedno hodil z mano tudi mož in starša sta se sprijaznila. Pri možu so naju lepo sprejeli, brat je še celo pomagal. Bil pa je brez službe in ni imel prave volje do dela, tako tudi tam ni bilo vse v redu, pa sva imela zgornje stanovanje povsem zase. Zdaj bi moralo biti pa vredu, ne. Mož se je spet vsake tolko časa napil, pa je zmerjal brata, mamo in mene, da skrbi za vse nas, čeprav hodim v službo, pravtako njegova mama, ki je pač skrbela tudi za brata. Smilil se je sam sebi, obsojal očeta, da je on tak, grozil s samomorom (čeprav mislim da ga ne bi naredil), dolge ure sem presedela z njim ga bodrila, mu pravila naj oprosti očetu za vse kar je storil in naj živi svoje življenje, da ga podpiram. Ker se je to dogajalo navadno zvečer, je bil sin zečetku priča, poskusila sem ga čim bolj pomiriti in spraviti spat, saj njemu ni storil drugega, kot enkrat se je vlegel v posteljo k njemu in mu govoril, da če bo mama odšla, da bo on pri njem. Vendar ni mogel spati in se je oglašal iz sobe, češ mama kaj je narobe. Verjetno ga je takrat pri 5 letih zmedel. Poskusila sem ga pomiriti. Naj povem, da je sin na moža zelo navezan. Steklenice od vina so bile vedno skrite na balkonu, v garaži in še kje, ko sem jih slučajo našla, se je izgovarjal, da to ni njegovo, pač pa bratovo. Po letu našega bivanja pri možu, je brat napravil samomor na enak način kot oče. Mož je obsojal sebe, da je kriv, ker mu ni uredil službe, čeprav mu je dvakrat pomagal do službe, pa se je ta ni držal in si je želel tako službo kot mož, ki končal šolo, on pa ne. Naj povem da ima mož kar stresno službo in po njegovih trditvah naj bi bila tudi ta razlog za pitje. Čez čas je uvidel, da s temi izbruhi dela vsem gorje. Obljubil je, da se bo spremenil. Vse je bilo kar o.k. Čez čas pa sem spet našla pločevinke od piva na raznih krajih. Hotela sem se z njim pogovoriti, pa mi je rekel da ima pač težave v službi, da se izbruhi ne bodo ponovili, da pač pije skrivoma, ker bi se jaz drugače preveč sekirala. Ves čas sem mu prigovarjala, da se o vsem problemih lahko povori z mano, da za to ne rabi alkohola. Zadnje čase najdem cele steklenice od vina prazne, če mu kaj rečem, odgovori da mi ne more nič obljubiti, da pa izbruhov več ne bo, naj se ne sekiram ali pa izbruhne, da naj se brigam zase, ker jaz nimam takih problemov kot on. Vem, da alkohol počasi uničuje človeka, vendar več ne vem kako naj nam pomagam, če mož noče sodelovati. Bojim se da, da ne samo da se bodo izbruhi ponovili, vedno huje bo. Kako naj zavarujem sina pred vsem tem.

Se opravičujem, ker sem bila tako dolga.

Draga Kiki

Veseli smo vašega pisma, čeprav bi vam verjetno lažje svetovali na sosednjem forumu, kjer svetujejo prav s področja zasvojenosti. Predlagam, da svoje pismo pošljete tudi na ta forum.

Sicer pa iz vašega pisma lahko razberemo, da ima vaš mož že resne težave z alkoholom. Vendar je odločitev zdravljenja predvsem v njegovih rokah. Zelo pomembno je, da se za zdravljenje odloči sam. Seveda potrebuje pri tem tudi vašo podporo, ampak v končni fazi, če ne bo res sam pri sebi sklenil, da preneha s pitjem, je vse skupaj brez smisla.

Pogovorite se z njim in mu odkrito povejte, da vas s svojim obnašanjem spravlja v stisko in mu ponudite pomoč pri reševanju njegovih težav.

Pripravite se, da bo v vse skupaj potrebno vložiti veliko energije.

Pa veliko sreče.
Tanja in Bogdan