Izguba
Vem, da mogoče to ni pravi naslov, ampak obupno si želim tolažbe, tople besede zaradi izgube ljubljene osebe. Želim si potrditve, da smrt ni konec vsega, da je še vedno nekje nekaj, da bo bolečina izpuhtela, da bo spomin na obupane, proseče modre oči zbledel, da mi ne bo žal, da nisem več časa preživela z njim…da se bodo solze posušile.
Vsaka rana se zaceli, trenutno tega ne bo nobena verjela, ker tudi jaz v obupu nisem, ampak vama garantiram. Potrebujeta čas, čas naredi svoje. To bo minilo. Tudi jaz sem imela takšno težavo z ljubljeno osebo, pa sem morala nekako preživeti, na čase sem mislila, da je življenje brez njega nemogoče, sedaj po letu dni pa se spominjam lepih trenutkov in sedaj uživam v svobodi – TAKO LEPO KOT MI JE SEDAJ MI NI BILO ŠE NIKOLI. Uživam, in tudi vidve bosta, ko se bo srčku zacelila odprta rana.Ne bom vama nakladala – pojdita ven, ukvarjajta se s športom…ampak si vzemita čas in se izjočita, počnita tisto kar se vama v tistem trenutku “zalušta” – počasi bo šla žalost proč in sprijazniti se bo potrebno z nastalo situacijo, dopovejta si, da je tako moralo biti in da vaju čaka nekje ljubljena oseba, s katero si bosta pričeli ustvarjati družine!
Verjemita življenje je lepo in še posebno človek, ki vaju je pustil na cedilu ne zasluži tega, da bi si jemali življenja!!!!
Edino kar vama svetujem je, da malo premislita kaj bi si pa ta ljubljena oseba zelela za vaju. Najbrz si ne zeli da bi zalovali sedaj za njim temvec da bi se naprej poskusala ziveti kar se da polno zivljenje in poskusala posveti sedaj svojo energijo tistim ki so vama blizu, ki vaju najbrz bolj kot kadarkoli potrebujejo. To izgubljeno osebo pa ohranita v lepem spominu in poskusajta ziveti naprej, v zivljenju je se toliko lepih stvari in verjamem, da bo cas zacelil vse rane. Zivljenje gre naprej in ne ostanita ujeti v tem trenutku, ker s tem se zna zgodit da bosta prizadeli tiste katerim nekaj pomenita, tega pa najbrz ta izgubljena oseba nikoli ni zelela.