Najdi forum

POZDRAVLJENI!
Že mesece razmišljam, kako naj pomagam sestrični…
Saj ne boste verjeli, da se kaj takega dogaja v današnjem svetu-jaz tudi nisem.
S sestrično (42) sva takorekoč “skupaj rasli”, potem pa so se najina pota razšla.
Mama ji je umrla, ko je bila stara 2 leti, pri 13. je dobila mačeho-in se zelo spremenila. Iz živahne, brihtne punčke je postala vase zaprta,sramežljiva najstnica.Z nami (cel kup sestričen nas je) se ni več smela družiti.Poročila se je (so jo) pri 19., tik preden je njen oče umrl za rakom. Menila sem, da ima mirnega in delovnega moža in morda končno nekaj družinske sreče ob treh otrocih na svoji kmetiji. Ob redkih srečanjih je skromno odgovarjala, da je kar dobro.Slutila sem, da nekaj ni vredu, pa vendar me je šokiralo, ko sem slišala, da jo mož pretepa in da je grozil celo moji mami, ker ji je hotela pomagati.

Letos je pristala na zdravljenju v psihiatrični bolnici.Obiskat sem jo šla skrivaj, da njen mož ne bo vedel, ker bo drugače problem. Nima ne staršev, ne bratov ali sester, nobenih prijateljev, njegovi pa jo smatrajo krivo za vse slabo-še huje ne upoštevajo je. Od nas se je oddaljila. S težavo je le začela govoriti o tem, kako jo mož-ko je pijan- pretepa, razbija pohištvo, da je prejšnjo zimo kar precej noči prespala v bližnji, zapuščeni, nezakurjeni hiši skupaj z najmlajšim sinom(9 let).
Že večkrat je posredovala policija, seveda ni vložila nobene ovadbe . 18 letnega sina je pretepel tako, da je moral na šivanje rane na glavi, najmlajšega je komaj potegnila iz njegovih rok, ko ga je davil.Neko noč, lani konec novembra, je celo noč bosa tavala po gozdu.Na koncu mi je rekla, da ji je v bolnici še najboljše…

Lahko bi pomislila, da so to blodnje duševne bolnice, pa niso. Šla sem jo obiskat na dom.Najprej sem opazila razbito okno, vrata, kuhinjske elemente…. Sinek ves čas diha, kot da bi ihtel, pa ni nobenega telesnega obolenja. Popolnoma normalna in pametna ženska je, vendar popolnoma zlomljena, pohojena, nesposobna se postaviti na svoje noge.”Samo to družino imam” mi je rekla. Bojim se, da razmišlja o samomoru.Izhoda ne vidi. Ponudila sem ji, da se preseli k meni, vloži ločitev in poišče vsaj nekaj mirnega življenja zase in za najmlajšega (starejša dva sta polnoletna), Pozanimala sem se o varnih hišah in na socialni, vendar je seveda za vsak korak potrebna njena volja, ki je nima, pa tudi kmetije noče zapustiti, ker bi mož opremo prodal, ostalo pa bi propadalo, ona pa nima s česa drugega živeti.
Pomagala bi ji rada, pa ne vem kako.Ne vem, kako gledata na vse to starejša sinova.
Predolgo-vem. Ponudite mi nekaj možnih rešitev, jaz jih ne vidim.
Pa hvala!

Žalostna zgodba, sestrična ni psihična bolnica, ampak je od vse te situacije obupala nad življenjem. Po moje bi bilo dobro večkrat jo obiskati in ji vedno znova dati vedeti da ni sama in da jo imate zelo radi….ob tem ji tudi predlagajte možne rešitve (to da lahko gre za čas dokler se ne pobere o vseh teh padcev k vam) v tem trenutku ni sposobna sprejemati realnih odločitev ker je preveč strta in utrujena, pomagaj ji ti. Saj ko si opomore bo verjetno lažje nekako razmislila o nadalnjih rešitvah.

Uboga ženska!! Seveda ni psihična bolnica. Samo strta je. Bolnik je njen mož.
Poskusite priti v stik z njenima starejšima otrokoma. Pogovorite se z njima, da boste videli, kako razmišljata.
Ali sta v službi? Morda bi vsi odšli in si pomagali.

Če morete, jo povabite k sebi, bodite ji toliko v oporo, da se bo odločila iti potem v kakšen materinski dom.
Ne pustite se njegovim grožnjam, ki so del nasilja. VAŠA SESTRIČNA MORA PROČ . Pogovarjajte se z njo, če le morete, dosežite, da se bo počutila toliko varno ob vas, da bo zmogla oditi iz tega pekla in se ločiti od zverine. In otroci z njo.

Pišite še, povejte kako gre!
Vse dobro.
Ann

Draga Lili,

Meli in Ann sta vam že nakazali možne rešitve ter pravilno ugotovili, da se je vaša sestrična zaradi neznosnega fizičnega in psihičnega nasilja, ki ga nad njo izvaja mož, znašla v psihiatrični ustanovi. Tudi njena popotnica iz otroštva, ki je shranjena na nezavednem nivoju, je zaradi številnih travmatičnih izkušenj (smrt matere v zgodnjem otroštvu in rana smrt očeta, poroka pod prisilo) zvečala njeno psihično ranljivost. Hkrati pa so njene težave v duševnem zdravju gotovo tudi nekakšen beg iz vsakodnevne krute realnosti. To tezo potrjuje njena izjava, v kateri pravi, da se je najbolje počutila prav v bolnišnici. Hkrati pa ravno tu tiči nevarnost za ponavljajoče umike v duševno bolezen in ponovne hospitalizacije. Pravilno ugotavljate, da je lahko eden izmed možnih, hkrati pa tudi najbolj drastičen izhod iz nerešljive situacije tudi samomorilno dejanje.

Sami ste v številnih poskusih, da bi ji pomagali iz te zanjo zelo obremenjujoče situacije spoznali, da je za ustrezno intervencijo stroke potrebna njena privolitev. Ustrezno ukrepanje pristojnih služb je še toliko bolj potrebo, saj je žrtev nasilja tudi otrok, ki že kaže določene telesne reakcije na povzročeno nasilje. V danih razmerah je tako najpomembneje in najbolje, da sestrično še naprej spodbujate in ji nudite oporo. Prekiniti mora stike z možem, (vsaj zaenkrat) zapustiti kmetijo in zaživeti novo življenje. To seveda zanjo ne bo lahko, saj so pri njej še kako prisotni strah (grožnje moža, propad kmetije) in številni obrambni mehanizmi (sestrična pravi: »samo to družino imam«). Potrebuje torej pogum in voljo, da bo lahko naredila nekaj zase in za svojega mladoletnega sina ter sama poiskala pomoč. Napisali ste, da je že spregovorila o svojih težavah in razmerah doma. To je nedvomno dober znak, ki že kaže na njeno pripravljenost in željo po spremembi. Še naprej ji nudite oporo ter skušajte navezati stike z njenima polnoletnima sinovoma.

Želiva vam veliko uspeha in vztrajnosti, njej pa obilo sreče na poti v lepše življenje,
Tanja in Bogdan

New Report

Close