Moj problem pa je sledeč: imam težave s koncentracijo, vztrajnostjo, huda nihanja razpoloženja, ki se menjajo brez nekega večjega vzroka (realno gledano, sam čutim drugače) po nekaj krat na dan, pogosto se počutim nemočnega, ne morem se izživet. Kaj naj naredim? Ne morem si predstavljat da bi moral celo življenje preživet na tak način, ki se vleče cca. zadnjih 10 let. Trudim se nekaj naredit, spremenit life style, si najt nov krog prijateljev, nove hobije a vedno se kmalu po začetku nečesa novega zaplete. Po začetni evforiji mi zelo hitro zmanjka energije in spet zapadem v tisto bedno stanje in spet se pobiram. Pa pravijo da si vsakič močnejši a jaz čutim ravno obratno. Vsak poraz je hujši kot zmaga, ki je nekako sploh ni. In tudi če je ne traja, ker… še vedno čutim praznino. Cilji, ki si jih zastavim so v veliki meri neizpoljenji, včasih po moji krivdi, večinoma zaradi moje neodvisnosti a vseeno to ne spremeni mojih čustvenih reakcij. Nikoli nisem imel občutka da bi bil zaželen, nikoli nisem dobil neke lastne potrditve s strani staršev. Problemi se pravzaprav vlečejo že od zgodnjega otroštva, zato je načeta tudi moja samozavest, kar pa se odraža tudi na zdravju. Pogosto mislim tudi na samomor, vsa moja dejanja pa so nagnjena k samodestruktivnosti (posredno, kar se zdravja tiče). Ne vem več kaj naj naredim da bi prišel na zeleno vejo, zato se v upanju po kakem nasvetu obračam na vas.

Pozdravljen Miro!

Iz vašega pisma lahko razbereva, da vaše težave morda že mejijo na depresijo. Nujno morate ukrepati in če si ne znate pomagati sami, si morate poiskati strokovno pomoč. Lahko se obrnete na Polikliniko v Ljubljani na Njegojševi 4 ali pa se oglasite pri nas na Poljanski cesti 22c v Ljubljani ali pokličete po telefonu 01 438 27 60.
Potrebujete načrt kako uspešneje in bolj kakovostno živeti, predhodno pa je seveda potrebno poiskati in analizirati vzroke za vašo stisko. V vsakem primeru pa vam priporočava, da se z nekom pogovorite o svojih občutkih in doživljanjih.

Oglasite se še.
Lep pozdrav, Tanja in Bogdan

miro…
jaz imam tudi take tezave, podobne, nekatere tudi druge, toda vse spadajo nekako v isto podrocje..
sel sem k psihiatru, kateri mi je predpisal antidepresive, raznorazne, kakih 8 razlicnih ze v enem letu, toda dobrega pocutja ni od nikoder.. kadar pridem k njemu, se nimava nicesar pametnega za pogovarjat, vse kar mi on pove, ze sam vem… kadar mi zmanjka besed, oz. si mi ne da vec govoriti monologov, sva enostavno tiho nekaj casa, potem pove on se kaksno modro misel za konec in seansa je koncana… pocutim se ne nic bolje, niti za 1%.
tablete so mi naredile vec skode kot koristi… sedaj tablet ne jemljem ze 14 dni (po svoji odlocitvi – psihiater mocno nasprotuje temu) in pocutim se neskoncno bolje… nisem dobil nazaj motivacije, koncentracije, volje vsega pac, kar mi manjka…., toda pocutim se bolj popolnega, hitrega, odrezavega, mocnega, nekako bolj samozavestnega…
imel sem se par stvari za povedat, ampak ne da se mi vec pisat, sploh pa ne vem ce bo kdo imel korist od tega… sicer je bil pa to namen tega odgovora, korist nekomu drugemu namrec..

le pozdrav

Žal tudi jaz živim z nekom, ki tava na tak način skozi življenje in s tem svojim problemom, ker je seveda postal še moj problem počasi spravlja v obup vse okoli sebe. Verjamem, da razmišlja nako kot vidva (ti in Nick) vendar meni to kaj malo pomaga če vso grenkobo, depresijo in ostale “stranke učinke” iz dneva v dan vpijam vase kakor goba. Mislila sem, da bi mu pogovor pri psihologu ali psihijatru pomagal – vendar ko berem Nickov odgovor izgleda tudi to kot slaba rešitev.
Vendar mora biti upanje za izhod iz takega “začaranega kroga” – vsaj upam, da je že zaradi nas, ki tako postajamo “depresivni iz druge roke”.
Želim ti mnogo sreče – in mogoče boš postal sam sebi najboljši terapevt!!