Moja izpoved
Zelo mi je všeč ta forum in sem vesela teh pogovorov in nasvetov, zato sem se odločila da tudi jaz izlijem na papir svojo zgodbo.
Stara sem 22 let, moj oče naju je s sestro v rani mladosti pretepal, nekje do polnoletnosti se je to končalo. Ampak ker to ni bilo dovolj naju je poleg tega še otipaval.
Naj povem eno zgodbo. Stara sem bila nekje 12, 13 let ko me je hotel otipavati po dojkah, pa mu nisem pustila, v tistem, ko sem mu odmaknila roko, je on mislil, da ga hočem udariti oz. si je zamislil, da sem ga udarila. Ve se kaj je temu sledilo, več hudih udarcev.
Res je težko govoriti o takšnem življenju, včasih malo potlačim vse skupaj, včasih pa se s kom pogovorim in je vse takoj bolje.
Moram povedati, da sem že sedaj zelo občutljiva na takšne dotike in me včasih še celo moti, ko se me fant dotakne. To je res težko razložiti.
Drugače imamo sedaj normalno življenje, oče ni več nasilen, ampak nas samo še psihično maltretira. Materialno nam nič ne manjka in on se tega zaveda in to izkorišča, da se s sestro še ne moreva postaviti na svoje noge. Saj obe še študirava.
Grozi nama, da če bova šli od doma, da bo hišo podrl in mislim, da nama bo zameril, ko bova šli vsaka na svojo pot v življenje. Mislim, da ima vsak otrok cilj, da se enkrat osamosvoji in zaživi svoje življenje, to je tudi moja želja.
Opisala sem vam samo delček svojih težav, v naši družini je bilo vse življenje hudo. Vendar moja mami noče priznati očetovih dejanj, saj nam v življenju materialno ni nič manjkalo. Pa tudi v zadnjih 3, 4 letih se je oče zelo “popravil”, najbrž je začel spoznavati svoje napake. Vendar jaz vem, da spremenil se ne bo nikoli. Naju s sestro je zaznamoval za vse življenje.
Hvala, ker ste me “poslušali” in lep pozdrav vsem ter srečno vsem.
Živjo!
Žal mi je, da berem tako življenjsko izkušnjo…
Vendar, mi nekaj ni jasno, ko praviš, da sedaj živite normalno življenje… Je to mogoče? Vsakršno nasilje je nedopustno, pa naj bo telesno ali psihično… In vsako pusti posledice…
Mislim,da bi morala čim prej zapustiti tako okolje… Najemi sobo ali karkoli… Ne pusti očetu, da te izsiljuje s takšnimi grožnjami.. Ti si svoj človek in prav je, da težiš k samostojnosti in nenazadnje k psihični stabilnosti. Seveda se zgodba ne konča, ko greš enkrat od doma, vendar takrat lahko na stvari pogledaš malo bolj z distance in delaš na sebi, se skušaš soočiti s tem, kar se ti je zgodilo… Zdaj pa nekako še vedno živiš v preteklosti…
želim ti vse najboljše v tvojih prizadevanjih…
Beti
Tvoj oče je izkoriščevalski prasec, ki vaju s sestro nikoli ne bo pusti pri miru. Ve, da sta finančno odvisni od njega in to bo izkoriščal, da vaju psihično muči. S telesnim zlorabljanjem pa je nehal verjetno samo zato, ker sta zdaj fizično močnejši in se mu bi uprli.
Ostane vama samo to, da odideta od doma. Poskusita dobiti štupendijo, delajta preko ŠS, samo ne jemljita več denarja od njega. Tisto svojo hišo pa naj si s seboj v grob odnese.
Če se ne bosta finančno odtrgali od njega, bosta vse življenje njegovi sužnji. Ko se mu bo posvetilo, da vama ne more več do živega s finančnimi grožnjami, se bo sigurno začelo drugačno izsiljevanje, verjetno bo kar naenkrat “hudo zbolel” in postal ubogi starec, ki je vzorno vzgojil hčerki, ki pa mu na stara leta odrekata podporo. ALi kakšno podobno sranje. Domišljija takšnih ljudi je neizmerna, ko si je treba izmisliti vedno bolj prefinjene metode izsiljevanja in trpinčenja.
Tvoj oče ti je skorajda uničil življenje. Uničil je eno sfero tvoje osebnosti, ki jo boš morala na novo postaviti, če želiš srečno zaživeti. NIČESAR mu nisi dolžna. Pravzaprav je on tebi dolžan še veloiko več, kot je vredno vse njegovo premoženje. Pošlji prasca v tri krasne, naj si tisto svojo hišo in ves denar, kar ga premore, stišči v rit.
Jaz bi bila skoraj bolj jezna na mamo, ker je to dopuščalo. Bolj ji je bilo do moškega in materalnosti kot do lasnih otrok…
Enim je pač več do udobja kot do tega, da se zase potrudijo… Jaz si tega ne bi dopuščala – kljub vsem materialnim dobrinam..