Ljudje!
Med prebiranjem sporočil na forumu sem ugotovila, da na (vsaj zame trenutno najbolj aktualno) vprašanje ne bom našla odgovora, razen če vprašanje ne zastavim kar sama.
Zato … najprej ozadje:
Po moji prvi izkušnji spolne zlorabe pri 9. letih (šlo je za enkratno doživetje, na poti v šolo se mi je približal neznanec (ki se je v neposredni bližini osnovne šole zadrževal kar kakšen mesec ali dva, vem tudi, da so imeli tudi drugi otroci stik z njim, o tem sem namreč slišala), me spraševal “hecne neumnosti”, se “vsilil” da me spremi do šole, nato pa v nekem trenutku zagrabil za ročaj šolske torbe in me kot lutko, s torbo vred “nesel” v nek kot … nisem prepričana, kaj se je v resnici zgodilo, saj se spomnim le tega, da mi je pokazal “umazanega lignja” (tako sem takrat pač to videla) iz hlač, potem pa se v nekem trenutku verjetno ustrašil (drugih otrok, morda celo kakšen od odraslih) in me precej grobo napodil, naj grem …).
Posledice:
jasno, psihično (nezaupanje, strah, napadi panike, nočne more (da sem lutka na vrvicah, s katero se nekdo poigrava …).
Zelo očitno pa tudi vedenjsko: poslej namreč nisem nikoli več nosila ne šolske ne kakšne druge torbe na obeh ramenih … nisem dovolila, da bi se mi kdo približal s hrbta, nisem prenesla, da bi mi kdo segel za vrat in me kamorkoli vlekel, izredno občutljiva sem postala na vsakršna namigovanja, celo šale na temo spolnosti enostavno nisem dobro prenašala … slabo sem prenašala tudi osvajanja v puberteti, pravzaprav sem bila kaj kmalu na glasu, da sem skrivnostna, da se imam za nekaj več, nedosegljiva (jasno, zelo previdna in zadržana, tako da nisem nikogar spustila blizu) … pa vendar sanjarila o ljubezni (tisti iz pravljice, jasno).
Kakorkoli že … moja prva prava izkušnja s spolnostjo je prišla temu primerno pozno (pri 18. letih), pa še to je bilo prezgodaj (fant je namreč večkrat preslišal Ne, se zmrdoval češ kaj ga odrivam, in mi nato celo očital, da sem ležala kot hlod (ni pa pomislil, kekec, da morda “objekt” pod njim ne uživa in zato ne sodeluje, in da ga je enostavno strah … sicer pa: tam je bil dobesedno prisoten le objekt, mene psihično tam zares ni bilo) …
Posledice: takrat sem se nato odločila še nekaj novih stvari … nikomur ne dovoli, da te objame (če mu že tega ne dovoliš, potem do faze, ko je “prepozno” sploh ne more priti, torej neka preventiva) in podobno.
Seveda sem bila vedno bolj nenavadna: vedenjsko in tudi sicer!
Pa vendar danes vem, da vse kar počnem in mislim, sledi neki NOTRANJI LOGIKI! Je vzrok in je posledica … moje nenavadnosti so povsem normalne reakcije na nenormalne okoliščine … in pred leti sem imela tudi kakšnega pol leta precej hude depresije (tokrat sem se zaprla vase, z nikomer več govorila in samo še obračunavala s sabo in pri sebi).
In zdaj končno VPRAŠANJE:
Namreč STIGMA!
Vse priznam: sem nenavadna in se včasih tudi nenavadno obnašam! Ljudje, ki jim zaupam, in ki vedo, zakaj je temu tako, vse to razumejo in jih čisto nič ne moti! Ker pravzaprav v resnici ni nič motečega: Ne maram, da me objemajo, torej me ne objemajo in sploh nikakor ne “lezejo” po meni … in se pogovarjamo kaj bolj zanimivega in resnega, kot o rumenih novičkah, kdo s kom in sploh vulgarnostih …
Problem so ljudje (in to je večina), ki o meni nič ne vedo, zato pa so me (zaradi mesecev hude depresije, ko pa sem se res obnašala izjemno čudaško (za ta preveč polikan in hinavski svet), pač tako kot sem se počutila)) enostavno ožigosali z: ta je malo zmešana, ni čisto pri sebi …
Od tistih nekaj mesecev (takrat sem se namreč spomnila prvega dogodka, drugemu pa samo nisem pripisovala večjega pomena, češ, saj ni pomembno, pa je bilo!) je minilo že več let … sem popolnoma v redu (kolikor je pač nekdo s takšnimi izkušnjami lahko) in …
Da skrajšam vse skupaj:
Kako naj se ŽRTEV STIGMATIZACIJE tej postavi po robu?
O stigmi in predsodkih sem veliko brala, a nikjer nisem zasledila, kako naj se žrtev predsodkov proti napadom ubrani (psihično …) … še posebno t.i. efekta URESNIČENE PREROKBE (torej: ta je zmešana, pa se človek, ki je s tem adresiran, točno tako, namreč “zmešano” tudi začne obnašati!).
Upam, da me je kdo razumel!
Vem namreč, da bi bilo vseh nesporazumov hitro konec, če bi vsem razložila zakaj sem takšna kot sem in kaj me je tako bremenilo pred leti, ampak ker ne živimo v idealnem svetu in med idealnimi ljudmi, še vedno raje tvegam takšna posplošena etiketiranja (ki jasno ciljajo mimo), kot da bi se morala soočiti s posmehom, obsojanjem ali celo nerazumevanjem. Tudi to sem že občutila (in to vsekakor bolj boli, kot te neumnosti, ki mi jih zgolj slabi znanci kar tako, brez uvida v situacijo, pavšalno pripisujejo).
Nej se grejo vsi taki solit, Muza ima pa prav. Jaz prav tako veljam, za cudaka in to od vrtca pa do konca fakultete (celo za mojo mamo). In sem se ogromno sekirala zaradi tega, ces kaj je z mano narobe, zakaj sem cudak, bla, bla. Sedaj vem, da sem enkratna in cudovita, v mnogocem boljsa, bolj pozitivna od vseh, ki so me pljuvali in brcali, nihce od teh pa ni vedel, da v sebi trpim. In res, ce je kdo idealen, potem naj odpre usta. Kaj se sekiras, jaz sem dokoncno prisla do te faze, da (teh) ljudi okrog sebe sploh ne rabim, najbolj in v prvi vrsti se zanesem nase, ce me cudno gledajo, se jim smejim, … Bla, bla. In da ne bo kdo mislil, da je kdo imel razlog, da me je zasmehoval, naj napisem malo o sebi.
Stara sem 26 let, govorim 5 tujih jezikov, Univerzo sem koncala s povprecjem nad 8, nekaj casa studirala v tujini, Magisterij prav tako nadaljujem v tujini, nikoli pila, nikoli kadila, nikoli delala probleme, vedno bila vzorna, doma in v soli, zanima me studij diplomacije, pa se kaj bi se naslo,…. A je se komu to smesno?