Problem: Ljudje!
Sem žrtev spolne zlorabe (prvič v drugem razredu osnovne šole, neznanec), še enkrat pri 18. letih (moj prvi spolni odnos, fant ni razumel kaj pomeni: Ne) … do mojega 28. leta sem počasi in zlagoma razvila kar nekaj nenavadnih obrambnih mehanizmov: od tega, da se me ne sme nihče dotakniti, ne objeti (če dovoliš objem, ga v naslednji fazi ne moreš več ustaviti …), nikoli v pravem pomenu besede nisem imela fanta (tako, da so mi prišla na ušesa celo naravnost smešna vaška namigovanja, da sem morda lezbijka … ne razumite narobe: Naj živi drugačnost! In jaz sem drugačna, ampak žal ne na ta način (žal zato, ker mislim, da občasno že kar sovražim moški spol)), nekajkrat sem si, okoli 20. leta, celo v javnosti rezala zapestja in pogosto razmišljala o smrti (kar se je prijateljici ali dvema zdelo nadvse zabavno, pa so to (rezanje zapestij) počele skupaj z mano, okolica se je jasno zgražala), še danes hodim okoli oblečena v črno, preširoko, najraje raztrgano, popisano, obvezno nenaličena (najverjetneje pač ne želim biti “preveč” všeč) … kadar nisem zaprta vase, tiha in pretirano zamišljena (kar je pogosto, še posebno v družbi neznanih ljudi), sem glasna, z ljudmi se prerekam (še posebno na temo odnosov, predsodkov … karkoli, o čemer pač imam mnenje) … sem torej “čudak”!
Vse v redu in prav, če se mi pri 28 letih počasi ne bi začelo svitati, ZAKAJ JE TEMU TAKO? Zadnje desetljetje mi je eden večjih hobijev prebiranje psihologije, pa mi vseeno ni takoj potegnilo (namreč: prvi dogodek pri 9. letih, sem enostavno potlačila, pozabila … medtem ko sem drugemu le vzela ostrino, češ saj ni važno …). No in potem je prišlo to nevihtno leto, 28.: grmelo je v meni in nad menoj. Obnašala sem se nadvse nenavadno, očitno je šlo za hudo depresijo, pa še kakšen psihotičen element bi dodala (to so seveda moje samodiagnoze, ker v življenju še nisem govorila s kakšnim strokovnjakom, mogoče kdaj v prihodnosti), nekajkrat sem imela tudi hude napade panike, če se mi je kdo približal nepričakovana s hrbta, in z nikomer nisem govorila, pa vendar hodila ven (v družbo, ker doma nisem vedno zdržala). Medtem ko se mi je počasi jasnilo, kaj in zakaj in kdaj kaj počnem, je minilo nekaj mesecev, jaz pa sem imela toliko dela s sabo, da nisem pazila, kako me vidi okolica (sem opazila, le da nisem imela moči, da bi se še s tem ukvarjala, morda bi morala biti doma, ker skrivala se res nisem, tudi sicer, zakaj pa naj bi se skrivala … je že sama prisotnost človeka, ki je očitno v stiski, breme za druge? No, glede na kasnejše komentarje, očitno je.).
Kaj je v tem trenutku sploh moj največji problem?
To, da sprejmem in razgradim vse se je zgodilo, zdaj ko sem to ozavestila, meni ne predstavlja največjega problema. Sem prepričana, da bom to zmogla!
Problem je stigma, ki sem si jo nakopala, ker se med “nevihto” nisem skrivala. Vedno sem bila nenavadna, drugačna (ampak takrat sem bila vsaj: faca? so rekli), ampak to eno leto “brezglavega bezlanja” (pa nisem nikomur nič naredila, tudi sebi ne (kar pa je zares čudež svoje vrste)), so mi vsi povrsti “zamerili”, o tem, kaj se mi dogaja in zakaj, nismo nikoli govorili (ne vem, kako naj bi sploh o tem govorila: Ob kavi, Hej, a veš, da meni se je pa to in to zgodilo … ni šans! Nikogar nič ne briga!) in mi prilepili: zmešana! Kaj pa drugega! Revčki! Danes se, ko jih gledam in poslušam: kako drug drugemu privoščijo slabo, njihove laži in opravljanja, podtikanja in nerazumevanja … Res: Pa kdo je tu zares nor?
Jaz sem danes ok. Zdaj vsaj razumem!
Me pa ima včasih, da bi kar povedala, kaj in zakaj je sploh šlo, pa imam grd občutek: da mi ne bodo verjeli ali ne bodo razumeli ali kaj drugega … Glede na pretekle izkušnje, so to precej možne opcije, in potem sem spet jezna, pa bi najraje kar napisala knjigo, ker se je zgodilo toliko tega, kar bi rada razložila, pa po drugi strani spet, eh …
Ljudje so res problem! Ne odpuščajo! Po drugi strani pa: zakaj pa rabim njihovo odpuščanje? sem naredila kaj narobe? vse kar je problem, je, da ne razumejo, ker jasno nič ne vedo (in si po mojem mnenju, vsaj večina, niti ne zasluži vedeti) … bi rekla, da sem imela naravnost pravico “zbezljati” po tem, kar se mi je zgodilo!!!!
razumete?
mi lahko kdo kaj svetuje v tej smeri?
DA- RAZUMEM! Prav ste imeli, ker nič ni narobe z vami! Prav gotovo bi morali biti vi tisti, ki bi se odločali ali boste lahko komu kaj odpustili! Ne zločina zlorabe , seveda, temveč nevednosti ljudi, neznanj ljudi, otopelosti ljudi, njihova nesposobnosti vživljanja , skrivanja oziroma umikanja resnicam, egoizem ljudi itd. Žrtvam zlorab je izkušnja zlorabe prinesla izjemno občutljivost in sposobnost prepoznavanja ljudi s katerimi bi lahko govorili o svoji izkušnji. Zato boste, verjamem tudi sami našli tako osebo in v pogovorih z njo lahko še dodatno razdelali probleme oziroma vprašanja, ki si jih zastavljate. Vse odgovore ste teko ali tako že zapisala. Potrebujete le še potrditve, ki jih z moje strani imate.Katja
Pozdrav,
tudi sama sem bila zlorabljena od 7 do 10 leta – zaključek te agonije je bil pa tak, da so mene obtožili pokvarjenosti in zlorabe 56 let starega prasca – pri 10 letih – lahko si misliš…. še danes se mi kozla pri 27…
( bila sem v reji, kjer ni bilo nikogar za mano, razen horda kmetov )… posledice so bile enake kot pri tebi ( rezanje zapestja, Huda depresija, poskus samomora , skrivanje ženskega telesa za raztegnjenimi, temnimi oblačili, včasih sem nenadoma začela govoriti čitosto potiho, ravno tako, sem se bala, da me bo kdo izza hrbta mahnil po glavi itd) …dodatno sem zbolela še za bulimijo in anoreksijo , tako da ja nebo nič ženskega na meni – bolj sem podobna otroku, kot ženski, živim pa itak pretežno v svoji glavi… Fantov nisem imale, le kak platonski odnos, itak sem mi je pa moški svet zdel izdajalski….Kasneje sem spoznala fanta, ki mi je vzbujal zupanje in je sedaj moj mož… Je človek, ki je vreden zaupanja in me ima rad, to mi kaže na vsakem koraku; vendar je problem sex in bulimija…Če bi bilo po moje tega sploh nebi počela, v glavnem mi je odveč, še najbolj uredu je če se neobremenjeno prepustim, užvam pa itak ne, si tudi ne dovolim, ker bi se potem počutim umazano oz. bom kar citirala: ” A ti paše, a ….? to mi doni v glavi – glas prasca…moškega, zgodilo se mi je že tudi,da svojega moža, prav na moment zasovražim – mislim si, da itak jaz nimam nič od tega, njegova sluškinja v tem smislu pa ne bom, včasih tudi vso zadevo malo obrvam s( črnim )humorejm oz. si izmislim,da me lulat, potem pa izginem ” k tašči na kavo ” ….. ; Tudi njega sem že okužila s tem svojim mišlenjem ( ker mu tudi zelo direktno povem, če pač najim pogovor pride to te točke ) in enostavno se včasih začne obnašati, kadar ima svoje potrebe, kot kak sramežlji otročaj oz. bedato… Hotela sem opisati, tudi če si življenje delno urediš, ta svinjarija te zaznamuje – verjetno za celo življenje. Kar pa se tiče, da bi to povedala ljudem ali celo ” predavala ti odsvetumem “, če imaš kakšno osebo, ki se ji da zupati – ja – ne pa količini ljudi, ljudje velikokrat odreagirajo prašičje, privošljivo ali pa si bedniki celo dovoljio analizirati tvoje trpljenje, bolečino in sranje na nek zvišan način in s tem povezujejo, tvoje reakcije, spodrljaje na drugih področjih – morebiti, skratka dovlijo si pametovati na tvoj račun – meni osebno se zdi to ful za malo… bedno, tega raje ne počni.
Jaz razumem.
Včasih malo pomaga, če ” sosedu tudi zgori hiša ” sigurno pa ni to pot do zdravja… Morda kak strokovnjak ? Sama obiskujem psihiatrinjo – mi je kaj pomagala ? Toliko, da upam, da se bom kdaj zvlekla ven do te mere, da bom lahko rekla, da se nebom sramovala, da sem ženska….