Ola!

Naj najprej na kratko povem svojo zgodbo. V otroštvu sem bila parkrat spolno zlorabljena. V enem od treh primerov naj bi šlo samo za igro, saj je bil bratranec starejši le 3 leta (jaz tam okrog 5 let).

Vse skupaj je v naslednjih nekaj letih plavalo na dnu podzavesti, v najstniških letih pa kar naenkrat izbruhnilo na plano. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se sprijaznila s svojo preteklostjo. Zaradi tega sem se zaprla vase in nisem nikomur povedala.

Težave pa so se pojavile pred kratkim. Stara sem 21 let in nisem imela še nobenega resnega fanta. Zelo težko se zaljubim in še nikoli nisem bila z nikomer, v kogar bi bila resnično zaljubljena. Vedno kadar se zapletem s kom, je tako, da on izbere mene, ne jaz njega. Saj ne da ne bi bili v redu fantje, problem je le v tem, da me ne privlačijo. Slišala sem, da je pri žrtvah spolnega nasilja pogosto, da grejo v skrajnosti: se popolnoma predajo spolnosti ali pa ne pustijo nikogar blizu. Jaz bi zase rekla, da sem nekakšna mešanica. Fant, ki si bo zadal ta cilj, me bo dobil, ampak samo do spolnosti. Tega se ustrašim in se umaknem.

Kako narediti mejo in se začeti bolj ceniti? Ker res ne bi rada izpadla kot kakšna pocestnica, ker vem, da to nisem. Kaj narediti? Kako si lahko sama pomagam?

Najlepša hvala že vnaprej za odgovore.

LP!

Lepo pozdravljena,…
Rada bi ti povedala, da te poplnoma razumem in da nisi edina.
Tudi sama sem doživela pri osmih letih posilstvo in zelo dolgo je trajalo, da sem razčistila sama s sabo in da sem svoje življenje začela spreminjati na bolje.
Kar pomeni, da sem prišla do tiste najnižje točke, ko nisem več zmogla in sem nehala kriviti sama sebe za to, kar se mi je zgodilo, da sem spregovorila s svojimi najbližjimi in jim odpustila, ker na žalost niso vedeli, kako bi mi pomagali (včasih je veljalo, predvsem v manjših krajih, da je najbolje vse skupaj pomesti pod preprogo in ne govoriti o tem. Kot da se ni sploh nikoli zgodilo!!!). In to je najslabše, kar se lahko zgodi – ne govoriti !!!
Za nekaj let to res še delno funkcionira, vendar ko nastopijo najstniška leta, nastopijo tudi težave.
Podoživljaš dogodke, muči te Neustavljiva želja, da poveš nekomu, a nikomur ne zaupaš – in tukaj postane res problematično …!!!
Sama sem bila zelo težka najstnica (starši so bili v tem obdobju zelo potpežljivi).
Živela sem v velikem kraju v dijaškem domu. Imela sem brat, ki živel v istem kraju in vsaj delno držal kontakt z mano. Pravil zame ni bilo, čeprav sem se zmerom čudežno zvlekla skozi neprestane težave, tudi skozi šolo,…
In kar je bilo še najhuje. Ta isti človek iz otroštva me je psihično mučil še naprej, mi sledil, če se je le dalo, me izsiljeval,… Nikomur nisem upala povedati, vendar sem se mu nekega dne uprla in postavila po robu !!! In na moje začudenje je prenehal z izsiljevanji. Sedaj ima družino (kako ravna s svojimi otroci, sploh ne upam razmišljati…).

Kakšnih velikih ciljev v tem obdobju nisem imela, svojemu fantu sem se pustila poniževati do skrajnih mer in kaznovala sama sebe, neizmerno sem ga potrebovala in bila odvisna od njega in mu pustila, da me je pretepal, varal, psihično izkoriščal… V tem času sem tudi zanosila in na lastno odgovornost splavila, ker bi otrok v takih razmerah živel zelo klavrno življenje (tega dejanja se bom kesala za vedno, a sem si tudi to odpustila…).Zraven so trpeli tako starši kot tudi prijatelji, katerim teh stvari še nisem zaupala.

Obstaja obdobje, ko sem živela samo od krofov, jogurtov in velikih količin piva in redkih obiskov domačega hladilnika, ko sem se prenajedala do onemoglosti.
Vendar je prišel čas, da sem zbrala moči in prekinila s fantom.
Potem je prišlo obdobje, ko sem izkoristila skoraj vsakega moškega, ki mi je bil všeč na prvi pogled, z vsakim sem se spogledovala, flirtala, pristala z njim v postelji (točne številke ne vem), mučila me je želja po prostituciji…
Hodila sem na fakulteto, ki sem ji težko sledila s takim tempom neprespanih noči… Študij je trajal dolgo. Počasi sem se ob alkoholu smilila sami sebi, razpredala svoje težave in se počasi tudi odpirala svojim prijateljem (nekaj od teh ljudi postali moji pravi prijatelji,…) In tu so se odprla vrata. Skozi pogovor, sem začutila, da zmorem … ! Klobčič se je pričel odvijati…!
Ko sem se sprijaznila s sabo, sem spoznala fanta, se počasi zaljubila,… počasi dokončala fakulteto. Sledil je zdravstveni zlom mojega organizma.
Iskala sem rešitev in jo tudi našla. Pri tem mi je pomagala krasna bioenergetičarka, ki ji bom hvaležna za vse življenje. Kocke so se počasi pričele sestavljati in obrnilo se je na bolje. Popolnoma v redu še ni. Do razočaranj še prihaja, a to je življenje. Včasih imam še vedno “popadke”, a se bojujem vsak dan. Z fantom sva skupaj skoraj 10 let (tudi za njega je bilo včasih težko, a sva vztrajala in ljubiva se še naprej,)…Počasi načrtujeva družino, želiva si otročka,…

Ne obupaj in se odpri navzven. Piši dnevnik, se pogovarjaj z blazino, ogledalom, drevesom, živalmi; če nimaš zaenkrat komu zaupati težav. Sama sem po Ljubljani imela kar nekaj dobrih štirinožnih prijateljev, katere sem obiskovala enkrat proti jutru, ko sem se odpravljala v vinjenem stanju domov… Še sedaj jih obiskujem, če so še živi.
Lahko se vključiš v kakšno skupino za samopomoč, če boš želela, ti lahko posredujem naslov bioenergetičarke (ko boš začutila voljo)…
Očitno si želiš narediti spremembe in to je pomembno !!!
Zato prični že danes in ne zapravljaj življenja tako kot sem ga jaz dolga leta.
Važno je le eno: Odpusti sebi in drugim, ne krivi sebe za to, kar se ti je zgodilo, vztrajaj in spoštuj in ljubi sama sebe vsaki božji dan in ščasoma boš lahko ljubila tudi druge IN UŽIVALA ŽIVLJENJE… Boš videla uspelo ti bo !!!

Drejči