ali si sploh lahko normalen???
V otroštvu me je spolno zlorablajal očim, ni me ravno posilil, je pa delal vse ostalo, predvsem oralno in psihično! Začelo se je približno pri desetih, pa tja do 13 leta, dokler jasno nisem povedala mami. To se je potem končalo, a kaj ko ga ni hotela zapustiti, kar je bila moja največja želja, opravičevala ga ravno ni, ga je pa poskušala razumeti.
Tu pa se začne moja največja zamera!! Zamera do mame, ki jo imam drugače zelo rada, je tako močna da me je tega strah!! Zamera do njega je že zdavnaj urejena, sama sebi sem odpustila, samo zamere do matere se ne morem rešiti. Zdaj sem stara 28 let in in odkar sem noseča se je zamera do nje samo še poglobila, čeprav ga je štiri leta nazaj končno zapustila. Njenih nasvetov v zvezi z otrokom ne prenesem in imam občutek da pred njo igram ves čas, čeprav se tudi o teh stvareh “odprto” pogovarjava.
Za sebe mislim da sem normalna, ker sem izobražena in urejena, ampak v resnici me zelo razjeda!
Si lahko pomagaš sam, ali je nujno da greš k psihiatru oz. v skupino za samopomoč??
PS: dobrodošel tudi naslov kakšne literature
LP
Naj vas ne bo strah vaše jeze. Dovolite si jo, saj bi njeno zatajevanje samo slabšalo vaša občutja. Pravico imate biti jezni na svojo mamo!Kljub temu, da vas je na nek način zaščitila, je s svojim ravnanjem zanikala zločin, ki gha je storil očim. Ostala je z njim. To, da ga je pred tremi leti zapustila, samo potrjuje gornja dejstva. Zato upravičeno ne prenesete njenih nasvetov v zvezi z otrokom, saj nekdo, ki svoje vloge ni odigral tako, kot je treba, nima pravice drugega učiti, kako to vlogo odigrati.
Občutki , ki jih imate so normalen odziv, na nenormalno situacijo oz.zločin, ki ste ga preživeli v otroštvu, zato z vami seveda ni nič narobe. Dovolite si, da o vsem, kar vas razjeda spregovorite z nekom! Morda je lahko ena od poti tudi pot v samopomočno skupino našega Združenja proti spolnemu zlorabljanju ali individualno svetovanje na Združenju. Vsekakor pa problem posledic spolne zlorabe oziroma problem situacij in odnosov s posamezniki, ki so bili na svoj način vpeti v zlorabo ni potrebno psihiatrizirati.
Zdravo!
Po mojih izkušnjah je taka huda zamera kot jo ti nosiš v sebi do svoje mame kot ena vedno boleča rana. Zate bo veliko olajšanje, ko se boš te zamere znebila in se ti zelo splača delati na tem. Če lahko sama delaš na sebi, ti bo v veliko pomoč kakšna knjiga. Dogajanje, ki te je prizadelo, si moraš na en način ogledati od vseh strani, zdaj ko je časovno odmaknjeno lahko tudi nekoliko poskušaš razumeti mamo, zakaj je tako ravnala kot je, čeprav se strinjam, da je nedopustno, da ni takoj zapustila očima. Verjetno je bila v težki situaciji.
Zdaj so mi prišle na misel besede nekega Tibetanca, ki je v življenju prestal vse grozote, pobili so mu vso najožjo družino, dolga leta je bil zaprt v kitajskih zaporih, kjer so ga okrutno mučili in ko ga je nekdo vprašal, česa se je v teh strašnih letih najbolj bal, kaj bi se mu najhujšega lahko zgodilo, mu je odgovoril: Tega, da bi zasovražil Kitajce. Kajti sovraštvo v srcu razjeda človeka in mu onemogoča pot do lastne sreče.
Morda bo v začetku dovolj, da sama pri sebi vsaj nekajkrat na dan potiho rečeš, da odpuščaš svoji mami. In poskušaš poiskati tudi pozitivne strani, ki ti jih je to izrabljanje prineslo – morda si postala prej in bolj samostojna, dozorela, morda si na svet gledala bolj realno, ne vem – to veš samo ti…..
In da razmišljaš o stvareh in dogodkih, ki te najbolj zabolijo – tu nekje se skriva tvoja občutljivost, morda imaš tudi ti te lastnosti, pa si jih čisto odmaknila, kot da jih ni. V vsakem človeku se skriva dobro in zlo, v določenih okoliščinah bi vsakdo izmed nas počel strašne stvari in spet v drugih zelo dobre stvari.
Morda si dolga leta projicirala vse negativne dogodke, ki so se ti zgodili, da je vsega kriva tvoja mama in nesrečno dogajanje v tvojem otroštvu? To boš morala vse počistiti in spremeniti v sebi.
Veliko dela te čaka! Da bi ti dobro uspelo!
Sonja,
predvidevam, da ti nisi bila spolno zlorbljena. Nihče ki je bil, nebi pisal takih neumnosti. Jaz sem bila, zlorabil me je oče. Mama mi ni verjela. Pri 15-ih letih sem mislila nanjo in jo razumela, da pač ne more drugače. Z vsemi svojimi izkušnjami, ki jih je imela ni bila sposobna rešiti problema. Za lastnega otroka ni mignila s prstom. Imam tudi 3 otroke, ki že odraščajo. Poslušala sem mamine nasvete in upoštevala mnenja, ker ” sem jo razumela”. Tako zelo, da sem očeta izbrala za krstnega botra enemu od svojih otrok. Le kje sem imela pamet? Po 25-ih letih, ko teže zlorabe nisem mogla več prenašati in vedela kaj lahko storiš za svojega otroka ji ne toleriram več. Zaradi očeta in tudi zaradi nje danes ne morem brez dvoma ( ali delam prav ) objeti svojega otroka. Ne vem kaj mi je kot materi dovoljeno in česa ne.
Draga M
Ne očitaj si, da si jezna. V srcu te bo razjedalo in ti onemogočalo pot do sreče. Pa naj bo to sovraštvo ali pa občutek, da si bila zlorabljena. Iz svojih izkušenj ti povem, da je občutek, da si zlorabljena hujši, ker sovražiš sebe in ne tistega, ki ti je naredil krivico. Ne ponovi moje napake in ne čakaj, da otroci odrastejo – takrat bo že prepozno. Če mama ni znala svetovati tebi, bodi prepričana, da ne bo znala niti tvojemu otroku. Reci bobu bob – nesposobni materi pa nesposobna mati. Z materjo sem pri 42 letih prekinila stike, ker mi je škodovala – sebi pa si očitam, da tega nisem bila zmožna narediti prej. Ne boš verjela, ampak počutim se prav prijetno. Brez nje sem bila sposobna preživeti pri 15-ih, pa ne bom pri 42-ih. Zadevo poglej tudi iz tega zornega kota. Vedi, otrok je tvoj, tvoja mati pa nima pravice “niti pisniti”.
Pa veliko zdravja in sreče
besna
Tudi meni se čestokrat pojavlja podobno vprašanje… Mati me je dala v rejo, med drugim sem bila tudi spolno zlorabljena ( od 7 do 10 leta ) no in ko se je končno končalo, je prišlo na dan – so me javno osramotili, da sem jaz tista pokvarjenka, ki zapeljujem 56 let starega moškega…Ironija, posmeh, gnus… Potem se pri 16 spoznala ” svojo ” mater, pobegnila od tem in pristala – upala sem da pri mami – v zavodu, še enkrat me je izdala…Pri 17 sem se tako sovražila, da se verbalno ne morem izraziti, postala sem bolemično anoreksična in predvsem bruham, ker moram…Navzven funkcioniram normalno, končala sem šolo, imam kar o.k.službo, redno, poročena sem in moj mož je dober človek – in tu se zakomplicira – najino spolno življenje precej bedno in tudi včasih mi udari ful gnus do moškega sveta, ka moj mož dobro prenaša, otroci so mi težka presija, …ogromno sem se pogovarjala z različnimi strokovnjaki in nestrokovnjaki, hodim k psihiatru, kar dobro razumem kjer se nahajam, vendar oziroma prehud zalogaj je bil – in se včasih počutim kot pijanec, ki mu alkohol razjeda zdrave možganske celice…meni pa ta miselna agonija. Žal ti neznam svetovati nič pametnega – le razumem te…Vso srečo…