Pozdravljeni !

Ne vem kako naj opišem svojo težavo, saj mi v resnici sploh ni točno jasno ali je res ali ni,.. Že dolgo vem, da je nekaj narobe. Dolgo vem, da je v zvezi s spolnostjo. Toda to, da bi bil lahko to moj oče, tega preprosto ne morem dojeti. Ne vem ali je to kar čutim, kar se začenjam spominjati res ali je samo domišljija, nekaj kar sem nekje videla. In potem čisto slučajno izvem, da moja sestra ( šest let je mlajša kot jaz) čuti podobno. Vsak dan si govorim, da ne more biti res, ker če bi bilo potem bi bil dokaz, bi bili odnosi z očetom drugačni, .. Vem da pišem kar nekaj, a kaj naj res več ne vem. Kako sem lahko živela toliko let v taki družini (če je sevedato res) in kako nisem nikoli nič opazila, slišala,.. celo to kaj se govori o mojem očetu sem izvedela dva dni nazaj. Zanima me ali je to sploh mogoče. Da me je zlorabljal moj oče, da se je pred leti to končalo in da se lahko sploh pogovarjam z njim, moram povedati da do pred dveh tednov sploh nikoli nisem pomislila na njega. Res pije. Res zna biti grob. Res vara mojo mamo. Toda da bi nama s sestro storil kakrkoli takšnega ne morem sprejeti. A hudo je ker v sebi čutim da je povezan s tem. Spomnim se delčkov, nikoli ne vidim obraza, a ob teh spominih tako malo občutim, samo strah, žalost, morda gnus,.. ampak nič drugega. Ponavadi še tega ne, kot da nebi bila jaz.
Bolje da končam s tem, saj še sama ne vem. Toliko je vsega a po drugi strani nič jasnega nič sigurnega. Upam, da ste vsaj malo razumeli o čem govorim. In kar se sprašujem vsak dan znova je kako naprej. Kaj sedaj ?
Hvala in lep dan.

Draga Zbegana,

Čutim kaj del tebe skuša povedati.

Čutim tisto zbeganost, ko prihajajo človeku na površje prej dolgo neobčuteni občutki in drobci spominov in ko človek naenkrat ne more več sam pri sebi nekje v ozadju sebe misliti kako se enemu delu človeka najbrž le dozdeva nekaj, kar ne more imeti nobene zveze z realnostjo.

In kako človeku postane težje, če sliši še koga drugega (npr. sestro) govoriti o podobnih občutkih. Toliko težje, da potem naenkrat tega človek ne more več ločiti (ali povedano z jezikom, ki ga uporabljajo terapevti “disociirati”) od sebe.

En del človeka si zelo močno – močneje od česarkoli drugega –
želi in potrebuje, da bi živel realnost, ki bi bila varna.

In če tega ne more več misliti, bi najraje videl, če bi nekdo prišel in človeku rekel: “Ne skrbi, saj to, kar ti in ona čutita, nima zveze z realnostjo. Tvoja realnost je varna.” To je zelo močna potreba, najmočnejša. In pravica.

Pravica vsakega človeka, posebej pa še otroka, je da živi v varnem okolju in da se počuti varno v realnosti.

Zato en del človeka ves čas upa, da so drobci spominov in občutkov, ki prihajajo na površje, brez temelja v realnosti. Človek bi najraje videl, če bi ta ledena gora šla nazaj pod površje.

Toliko za začetek.

Vedi, da karkoli
se ti že dogaja,
smo tu s tabo
še drugi.

lepo te pozdravljam

Samo

Obćutja, ki jih opisujete,niso nekaj, kar se dogaja samo vam! Sledite svojim občutkom in ne ustrašite se! Zagotovo je bolje, da se z njimi soočite, kot da puščate del svojega življenja, otroštva v neznanki.! To je seveda lahko travmatično, toda le iz tega boste lahko gradili naprej.Ne hitite- za dolgo let žrtve lahko potisnejo zlorabo zato, da bi preživele. Samo vi in sestra lahko poiščeta odgovor na to, kaj se je dogajalo v vajinem otroštvu.Pri tem potrebujeta veliko poguma in zmožnosti, da se soočita z vajinimi sumi . Čeravno sem se odločila, da zaradi velikega števila sodelujočih na forumu, ki se ne soočajo z lastnim problemom spolne zlorabe, temveč na forumu samo razpravljajo izhajajoč pogosto iz mitov in predsoddkov / kar je sicer pričakovano, toda zahteva veliko časa, da se resno vključujem v vse razprave in se iodzivam tako kot želim ,za kar pa žal nimam časa / na forumu ne bom več sodelovala, sem pri vašem pisanu čutila potrebo da se odzovem. Zaupajte svojim občutkom in ne ustrašite se jih! Če z njimi na boste razčistila, bodo odpta vprašanja vedno del vas ! Naredite oz. razkrivajte toliko kot zmorete in hodite v svojem ritmu! Za vse je potreben svoj čas.Lep pozdrav, Katja

Hvala za prijazne odgovore. Veliko mi pomeni. Predvsem, ker sem 23 let mislila in živela čisto neko drugo življenje, kot je res bilo. Kot da nisem bila tam in nisem nič videla in slišala. Nikoli nisem bila pozorna na to, da se to dogaja v moji družini in da je bil to najbrž moj oče. Ne gre mi skupaj – ta slika in slika očeta v vsakdanjem življenju. Včeraj sem povedala mami zase in za sestro. Zase (PRIZNAM) bolj malo – nisem mogla, za sestro pa sem zbrala pogum in povedala, ker še vedno živi z njima. Hotela sem da mami ve, da razume, da sestra nima izpadov ker je trmasta, razvajena.. ampak ker trpi v sebi, ker se spominja veliko več kot jaz.
Pri vsem tem mi pomaga prijateljica. Ona je vedno (takoj je rekla) sumila, da sem žrtev spolne zlorabe. Jaz sebe nisem nikoli videla tako. Imela sem in imam težave a jih nisem povezala s tem. Grozno je kako sem do pred tednom dni živela v prepričanje, da je toliko tega čisto nekaj normalnega.. In moja vprašanja a ni tako povsod,.. a v toji družini ni tako, kako pa je..? in podobne stvari.

Moja sestra se je odločila in tudi prosila, da ji najdem psihologa,.. Odločila se je na koncu da bo šla v skupino.. in sedaj iščemo primerno njeni starosti ( stara je 17 let). Jaz priznam, tega ne zmorem. Ne predstavljam si, da bi šla v neko skupino ali k psihologinji.. Imam zame osebno slabe izkušnje in preprosto se ne morem zaupati njim.

Vse kar si želim je da bi se pustila čutiti, da bi živela drugače – prisotna v tem trenutku!! Upam, da me razumete kaj sem želela povedati.
Vsem želim da okrevate.
Lep dan in še enkrat hvala.

Morebiti ti lahko s pogovorom o tvojih dilemah pomagamo v Združenju. Občutki s katerimi se soočaš so lahko začetek poti k razkritju nečesa s čimer se težko soočamo. Naš tel. 01 4313341 ali 0802880, Masarykova 23, Ljubljana . Po telefonu se lahko dogovoriš tudi za srečanje ali prideš sama kadar želiš.

Predvidevam, da gre pri vama s sestro za sindrom spomina, ki ni bil resničnost. Take stvari se dogajajo mnogim ljudem. Verjemi! Spomini nečesa, kar ni bilo. Obstajajo “spomini”, da si nekje že bil (lahko na čisto drugem kontinentu sveta), čeprav v resnici nikoli nisi bil tam, obstajajo pa tudi “spomini” iz prejšenjega življenja. Nekatere vzhodnjaške religije jih potrjujejo kot resnične, krščanske pa jih predpisujejo demonskemu delovanju. Pri vama gre lahko tudi za blede spomine, ki so odlomki iz sanj.

Najbolje, da se prenehata ukvarjati s temi mislimi, saj so nedokazljive, in vama lahko povzročijo samo stisko, zaradi katere lahko še zbolita. Utegne vama precej škodovati. Hkrati bi začelo trpeti tudi spoštovanje do očeta in nasploh odnos do njega. Oče bi doživel krivico, ki bi bila neizmerno boleča.

Morali bi biti še zelo zelo majhni, če se tako bledo “spominjata”, da nista niti prepričani. Zato bi, če bi bilo res, kar se vama dozdeva, utegnila obstajati tudi telesna poškodba. Dvomim, da je mati ne bi opazila pri previjanju in negi. Če pa bi se to zgodilo v kasnejšem otroštvu, bi si še kako zapomnili, ker bi brezdvomno tako dejanje sprejeli z veliko neprijetnostjo, ki bi vama jo narekovala prirojena vest.

Varujta se, da vaju te misli ne obsedejo do te mere, da bi škodovale vama in najverjetneje povsem nedolžnemu očetu. Najbolje, da se s sestro pogovorita, da o tem ne bosta več razmišljali niti se pogovarjali o tem.

Ni ga človeka, ni ga otroka, ki nebi želel imeti ne samo lepe podobe o svojih starših, če je to le možno, temveč tudi hotel verjeti, da ga imajo starši radi. Vsega tega se vsak od nas vedno znova oklepa in pogosto se zgodi, da se mnoge težke in žalostne izkušnje iz mladosti, tudi zlorabe različnih oblik, potisnejo globoko v podzavest, najprej zato, da kot otroci lahko preživimo, kasneje lahko tudi zato, ker se preprosto z nekaterimi resnicami ne zmoremo in nočemo soočiti. Za to je seveda pogosto potrebna tudi podpora in pomoč tistih, s katerimi bi lahko šli skozi “proces” odkrivanja razlogov za občutke, ki jih doživljamo; razloge za strah, gnus, žalost , še posebej za razloge našega “izhajanja” oz. izhoda iz nas samih, umika itd.
Mislim, da vam lahko rečem, da razumem o čem govorite.
Kako naprej? Če se ne boste odločila npr. za pogovor po telefonu, ki je na voljo preko Združenja proti spolnemu zlorabljanju, ali npr. za osebni pogovor, lahko prve korake , ki ste jih že storila dopolnjujete in jih krepite tudi z literaturo . Vzemite knjigo dveh ameriških avtoric Pogum za okrevanje / dobite v knjižnicah/ , lahko jo v začetku pregledujete po poglavjih ali vprašanjih , ki vas zanimajo! Vsekakor spoštujete lastne občutke, prisluhnite jim, zaupajte si in pogum, ki ga imate, vam bo pri tem v pomoč.

Lepo pozdravljena!to kar opisuješ mi je zelo ,zelo blizu.Moram reči,da točno vem o čem govoriš.Na kratko:najprej je flešbek,potem dvom,sledi zanikanje(saj si samo izmišljam,to se meni ni zgodilo..),-duša se upira,da bi pogledala resnici v oči,ker je hudo,ko pa pride do spoznanja ,da je to bilo,ko ti občutki dobijo ime ,takrat prihrumijo v paketu jeza, maščevanje,nemoč,obup in še temne misli.Skratka vse kar ti da občutek,da nisi pri sebi,neerealnosti..Ta faza te ne ubije,ker si močna,saj si preživela nekaj hujšega,da si prišla do teh občutkov.Ta občutek,da si zombi,ujeta med časom,da si pa nisi,pa mine,ko prideš do faze ,ko spoznaš,da bi bilo dobro da odpustiš ,predvsem sebi(to z odpuščanjem,je povezano tudi z odpuščanjem storilcu),takrat pa zaživiš,se rodiš.To govorim predvsem iz svoje izkušnje.Zdaj mi je hudo(včasih),ker sem bila 30 let čustveno mrtva,ampak gre,vredno se boriti.
ob tebi,bodi močna in za nobeno ceno ne obupaj Dusa

Po dolgem času se javljam. Že nekaj časa skupaj s svojim partnerjem, ki mi je v veliko podporo, hodim k psihoologinji.. Težko je.. Ena stvar pa mi je v veliko olajšanje, ni bil moj oče. Ni popolen človek, vendar se mi ni nikoli približal na naprimeren način. Je pa zelo odprt. Z lahkoto govori o spolnosti, o tem, kako sta se spoznala z mamo, kaj si misli o fantih, o seksu,… Ja moj oče!! Njegova največja napaka je alkohol..To me zelo boli.
Ne morem pa trditi, še vedno ne, da ni ničesar slutil, vedel ali pa moja mama. Pa to v tem trenutku mojega življenja niti ni tako zelo pomembmo. Borim se. Zase. Za svoja čustva. Za mojega dragega in najinega sina. Po dolgih letih, so dnevi, ko se počutim resnično srečno in zadovljno s tem kakršna sem … Lahko božam in objamem svojega sina, pa ob tem ne izgubim živcev.. In sedaj celo vem, da je upanje, a pot bo še dolga. So trenutki, no resnica je, da so celi tedni, ko sem ponovno povsem na tleh, brez kančka svetlobe, in potem nastopi moj dragi, res sem mu hvaležna, da mi stoji ob strani..Sedaj vem, da mu ni bilo lahko, …
Ljudje ne verjamejo. Veliko jih je, ki mislijo, da vse to ni mogoče, najdejo se celo terapevti, ki mislijo, da je vse la domišljija… Pa res domišljija naredi vse to..Povzroči hude telesne bolečine, ko se spominjaš… Pa saj ni važno. Pomembno je da verjamejo tisti, ki jih imam rada in imajo radi mene..In verjamejo tisti, ki gredo po isti poti.. Jaz pa se še naprej borim, za zaupanje, v sebe in ddruge, za svoje sanje….

CvetkaJ