Starši in zlorabe
Premišljujem o starših,ki so vedeli,da me brata spolno zlorabljata pa nista prav ničesar storila,da bi ju ustavila.Ne razumem tega,da sta jima dovolila,da sta z menoj počela kar se jima je zljubilo in me nista zavarovala ter me pustila prepuščeno na milost in nemilost njima.Skušam se potolažiti s tem,da nista vedela kaj se dogaja a mi nekako ne uspeva,saj se spominjam mame,ki je brata dobila na meni pa ravno tako ni ničesar storila;skušam se slepiti pred resnico a ne morem več.Najhuje mi je pri srcu,da vem da sta onadva moja sarša in da sta tako neodgovorno ravnala.Bolj,ko premišljujem o njima bolj ju sovražim in ju nimam za svoja starša,saj si me ne zaslužita niti malo.Nekako se nisem mogla izogniti vprašanju zakaj nista ničesar storila oz. zakaj sta jima to dovolila in to sem ju tudi vprašala in odgovor je sledil takšen:,,Nisva vedela,kaj se je dogajalo v vaši sobi.” Vsak izgovor je dober in najbolj žalostno pa je to,da lažete sama sebi in ne meni.Kako dolgo se bosta še slepila in eden drugega krivila?Do smrti?Mogoče,kdo ve.Me ne zanima in to je njun problem.
Na cedilu sta me pustila starša od katerih sem pričakovala,da me bosta varovala pred hudobnimi ljudmi in mi stala ob strani,ko mi bo najhuje a sem se očitno zelo uštela;podrla sta mi vse iluzije o lepem in prijaznem svetu in predvsem o tem,da sem doma varna.Ne morem jima tega odpustiti in tudi ne želim si,saj sta naredila preveliko napako.
Edina rešitev,da sem preživela so bili samomori in droga;le takrat sem vsaj za trenutek pobegnila od težav in se sploh nisem zavedala kaj se dogaja z mojim telesom-na žalost.Veliko časa sem preživela po bolnicah,saj so mi dajali občutek varnosti,zaželjenosti in predvsem beg od doma;to sem počela do svoje polnoletnosti in nato sem se odpravila v Ljubljano,kjer skušam živeti življenje.Okoli sebe imam ljudi,ki mi predavljajo mojo družino,ki sem si jo tako zelo želela.
Želim vam povedati samo še to,da takrat ko vam je hudo in ne vidite izhoda iz težav dvignite glavo in bodite veseli,da živite;to kar se nam je zgodilo se nam je sigurno z nekakšnim namenom in smo to sposobni sprejeti in iti naprej;najdite v negativni stvari tudi pozitivno.Jaz si svoje zlorabe razlagam takole;verjetno ne bi nikoli bila takšna čudovita oseba kot sem in nikoli ne bi razumela ljudi z istimi težavami in mogoče bi bila takšna kot moji starši-bog ne daj.Res pa je,da takšna izkušnja ni potrebna za te stvari katerih se oklepam sama,a kljub temu pomembno mi je,da mi pomaga;vi si najdite svojo pozitivno stvar,če seveda želite.
Vztrajajte,vztrajajte in še enkrat vztrajajte in uspeh bo sigurno poplačan;do naslednjič pa imejte se lepo in uživajte vsak dan posebej.
Živjo!
Najprej se ti resnično opravičujem,ker ti odgovarjam z zapoznelim rokom,saj nisem imela dostopa do interneta,zato tudi malce zamude.
Moram ti priznati,da me je kar stisnilo pri srcu,ko sem prebrala tvoje pismo;glede samomora.Veš,s tem ko sem se odselila z doma in se odločila,da grem svojo pot sem naredila pomemben korak naprej v svojem življenju in mi sedaj,ko se ozrem nazaj ni niti malo žal;ravno nasprotno.Sedaj imam svoje življenje in se borim zanj kot lev in nikakor jim ne dovolim,da bi me ranili in me prizadeli.Hudo mi je pri srcu,ko se zavem,da ne morem računati na njih,ampak druge izbire nimam in se preveč cenim,da bi jim dovolila,da me zaničujejo in me imajo za neumno, nesposobno…Od njih bi rada slišala,da me imajo radi ter,da so ponosni name in da so veseli,ker me imajo,ampak to so samo moje želje,ki pa se do danes še niso uresničile;upanje pa mi še vedno ostaja in nič drugega.Ni mi vseeno in mi tudi ne more biti,ampak tolažim se s tem,da na njih ne morem vplivati in samo od mene je odvisno kaj bom sedaj počela z svojim življenjem in kako ga bom čim lepše živela.Včasih se s prijateljicami pohecam in jim pravim,da bi bilo dobro,če bi si starše lahko izbirali,a si jih na žalost ne moremo.Bi bilo dobro kaj,ne?Naj bi bili starši tisti ob katerih naj bi se počutili varne,zaželjene,močne in ob katerih naj bi našli tolažbo,a na žalost vedno ni tako,ampak ne obupaj in jim ne dovoli,da ti odvzamejo moč do življenja.
Bodi močna,pogumna in živi življenje in jim ne dovoli,da te uničijo,saj si borka;zaupaj in verjemi vase.Pomembno je,da verjameš sama vase in v to,da zmoreš premagati vse težave,le če se odločiš in ne obupaš;le pogumno naprej.
Verjamem,da ni lahko in da ne vidiš izhoda,ampak zberi toliko moči,da se pobereš s tal,saj ti to zmoreš.
Po glavi se mi mota nekaj vprašanj in ti jih bom zastavila,ampak ti se sama odloči,če boš odgovorila nanje!!
Kaj te je pripeljalo do tega,da bi neredila samomor?
Se ne razumeš z obema staršema?
Imaš kakšno dobro prijateljico,da se pogovarjaš z njo in ji zaupaš?
Hišnega ljubljenčka,ki ga imaš rada in skrbiš zanj?
Pazi nase in moja dobra prijateljica bi rekla RADI SE IMEJTE!
Pozdarvljena!
Sploh ne vem ali je prav, da ti dam svoje mnenje, saj nisem
strokovnjak. Sem le ženska, ki je imela srečo s svojimi starši, ki so bili zlati. Živim za moža in svoje otroke, ki mi pomenijo
vse na svetu. Kot deklica sem sanjala, da bi imela družino, kjer
bi se imeli radi, se spoštovali, zabavali, delali… Ja, to je bil moj največji cilj v življenju – ne denar, slava, kariera itd.
Srečala sem fanta, ki je imel enake ideale. Začela sva skupno
pot. Toda, potruditi sva se morala oba krepko v 25-letih, saj
nas življenje preizkuša, s preizkušnjami pa krepi in daje moč za naprej. Iz vsake hude preizkušnje sva izšla močnejša, še bolj
ljubeča, s še večjo zagrizenostjo, da bova poskrbela za najino
srečo in srečo najinih otork. Tudi moji starši so bili takšni.
Žal mož ni imel toliko sreče – na zunaj sta se njegova starša
delala dobra,ljubeča,v resnici pa prava hinavca,izkoriščevalca
in uživača, čeprav največkrat prav na račun svojih otrok. Ne bom
ti povedala, kolikokrat je mož (že poročen!) jokal, bil prizadet
zaradi njih samih in zaradi odnosa, ki ga imata do najih otrok
in naju. Globoko je bil in je še prizadet. Toda, življenje ju že tepe in ju še bo. Stara sta, vnučki pa ju nočejo (kljub najinemu prigovarjanju) niti obiskati – kljub vsemu hudemu, kar sta nam storila, mi je po svoje hudo. Ampak ta način življenja sta si izbrala sama. Tako kot sta živela le sama zase prej v mlajših letih (otroci pa so rasli kar nekako mimo njiju) tako bosta živela sedaj – na stara leta sama.
Draga Somebody, zakaj ti to govorim. Nič ne pade samo v naročje,
če se ne potrudimo. Glej svoje starše z takšnimi očmi: njim si
bila samo “posojena”, dokler ne bi prišla do kruha in si ustvarila svojega ljubečega gnezda. Očitno se niso dovolj potrudili in so te razočarali – pustili so te “samo”. Toda!
Tako so izbrali sami. Svoje življenske naloge niso opravili!
Nekoč, nekje, bodo za svoje ravnanje plačali!
Ti pa imaš priložnost v življenju – nekje te čaka tvoja sorodna duša, čeprav nikoli ne vemo kdaj in kje jo bomo srečali. Vnela
se bo ljubezen,katere sad bodo male dušice,ki bodo hlepele po svojem delu vajine ljubezni. Ljubezen je treba znati dajati in sprejemati. Nekateri pravijo, da se človek čuti bolj izpolnjen
v dajanju kot v sprejemanju. Ti si bila prikrajšana za en del – sprejemanje, bodi odprta za dajanje. Morda te bo to toliko izpolnilo,da ti bo nadomestilo tisto, za kar si bila sama kot otrok prikrajšana. Ne obupaj! Saj si šele na začetku – vse možnosti še imaš, da ti nekdo ponudi in podari to, kar te sedaj
tako boli – morda v popolnoma drugi obliki. Vendar boš vedela,
da je to to. Neka zelo pametna gospa je nekoč (ko smo imeli
zopet težave z moževimi starši) rekla: v življenju je marsikdaj tudi hudo – nekje ti vzame, drugje ti pa desetero povrne. Samo verjeti je treba! Verjameš, da je res tako? Preverjeno!
Ne obupaj, na koncu tunela je sonček!!!