Misli mi zopet bežijo nazaj v preteklost in jih ne morem nadzorovati;prav tako ne svojih čustev.Spominjam se dogodkov ob katerih mi zastne dih in sicer premišljujem o spolnih zlorabah in o bratoma,ki sta povezana z njimi.Skušam se potolažiti in se umiriti,a mi srce tega ne da.Trudim se,da bi razumela njihovo početje in tudi starša,a ne morem.Skušam znotraj sebe najti odgovore na vprašanja in s tem tudi opravičilo za njihova početja,a ga ni.Ne razumem zakaj starša nista ničesar storila pa čeprav sta vedela za njiju?Pustila sta me,da sta z menoj počela kar se jima je vzljubilo in ravno to me počasi ubija;lastna starša sta me pustila na cedilu.Jočem,saj mi je hudo in si želim vsaj za trenutek zaspati in na vse skupaj pozabiti.Počutim se ujeto in v tem trenutku ne vidim izhoda iz teme a upam,da bom našla svetlo luč in začela končno živeti dokaj normalno življenje.Vesela sem in hkrati tudi ponosna sama nase,da nimam več opravka z drogo že skoraj eno leto in to mi daje moč za nov začetek dneva in s tem si tudi dokazujem,da lahko nekaj naredim,če želim.Malo sem jezna nase,ker bi rada stvari povazane z spolnimi zlorabami že enkrat za vselej rešila ter si ne bi dovolila,da mi poberejo toliko moči in energije kot mi jo sedaj.