Spoštovani!
Tudi mene nekaj zanima. Čedalje več razmišljam o tem, in čedalje bolj se sprašujem kaj mi je za narediti.
Pred skoraj 10 leti se mi je ena oseba zaupala, da je bila posiljena in me prosila, da o tem ne govorim. In nisem. Že skoraj 10 let. Storilca sem poznala, prav tako vem, za kraj itd.
Zdaj pa ne vem oz. se čedalje bolj sprašujem, če sem naredila prav. Kako naj vse to jemljem. Kaj naj naredim. Naj na vse skupaj pozabim.
Hvala za odgovor.

Pred 10 leti o teh problemih pri ljudeh ni bilo še toliko znanj kot danes. Zato je bil vaš odziv popolnoma razumljiv. Naredili ste tisto, kar ste mislili, da je najbolj prav. Žrtvi pa je tudi to, da je lahko nekomu zaupala , ogromno pomenilo.
V kolikor se je na vas obrnila oseba, ki je doživela posilstvo kot takrat že polnoletna oseba, bi lahko sicer ravnali po zakonu in dejanje prijavili, toda njena želja po zaupnosti bi lahko pogojevala tudi njen odziv / lahko bi npr. ob razkritju dejanje zanikala , ni bila pripravljena oz. ni imela dovolj moči, da bi se soočila z razkritjem dejanja zaradi strahu, sramu, predsodkov itd./. V takšnih primerih je lastna odločitev polnoletne osebe oz. žrtve za prijavo izjemnega pomena. Zato naredimo vse, da žrtev predvsem podpiramo za takšno odločitev.
V kolikor pa je o dejanju sporočal otrok , moramo vedno imeti pred seboj misel, da si otrok ne more sam pomagati. Zato je prijava nujna.
V vsakem primeru pa lahko prijavimo storilca – lahko tudi anonimno – navedemo njegove podatke brez imena žrtve! Seveda pri takšni anonimni prijavi ne moremo biti nikoli gotovi ali bo imela svoj pravi učinek, torej ali bo policija zaradi skopih podatkov lahko raziskala dejanje ali ne.
Sedaj se morebiti lahko odločate, da z osebo, ki vam je dejanje zupala ponovno vzpostavite primeren stik oz. pogovor na to temo in ji spregovorite o vaših dilemah. V kolikor je bila oseba še otrok tudi iz drugih pisem lahko prepoznavate, kako je najpogosteje pri žrtvah velika potreba po razkritju dejanja.Če je ta oseba danes polnoletna , se bo seveda sama odločala o tem, ali dejanje razkrije ali ne.
Vsekakor pa storilec obstoja in po možnosti v okolju uživa še spoštovanje ! Poleg tega ne moremo biti nikoli gotovi ali je bila oseba, ki vam je dejanje zaupala edina njegova žrtev!
Vsekakor ste naredili vse, kar ste mislili, da je za žrtev najboljše. Zato ni razloga, da se kakorkoli krivite. Še vedno pa imate možnost za nove odločitve. Glede na vašo senzibilnost sem prepričana, da boste tudi sedaj storili tako kot je prav.