Pozdravljeni!
Na vas se obračam z prošnjo o nasvetu.
Imam 4.5 letno hčerko, rodila kot nedonošenček v 33. tednu, bila zahirana. Je zdaj super punca, brez kakšnih težav, razen ene, ki me vedno bolj muči.
Že od rojstva je posebno trmasta, tudi nevrofizioterapevtka je imela probleme do 1.5 leta, ker so izredno težko sodelovale, od majhnega vse sama, sicer izredno inteligentna.
Muči me pa to, da čeprav se z njo in sestrico (2 leti) precej ukvarjamo, je začela nekaj mesecev nazaj prav načrtno pokašljevati,(večinoma popoldan, ko smo doma, v vrtcu, kamor hodi že 2. leto tega niso opazili; V vrtcu je rada, uživa, vendar zjutraj vedno, kljub temu da hodi že 2. leto potoči večkrat solzino, katera izgine, takoj ko me ne vidi več). Poleg pokašljevanja nas večkrat pogleda če jo gledamo in se načrtno strese npr. z glavo. Nekaj časa je imela obdobje da je mežirkala.
Če jo spomnimo naj tega ne dela, potem je še večkrat, čeprav ponavadi midva reagirava tako, da ji bolj glasno rečeva da ne sme, ampak nama to počasi res že preseda. Ker je drugače tudi izredno živa, ima za kazen npr. da mora sedet npr. 1o min na postelji, in zadnjih 14 dni je začela prav načrtno trmat z brcanjem v steno.
O tem sva govorila že z pediatrinjo in pravi da takšna pač je. Vem da moramo takšno sprejet, ampak se to nama z kašljanjem in stresanjem ne zdi ravno ok.
Drugače se lepo razumemo in ne vem kako ji še pomagati.

Se oproščam ker sem bila mogoče predolga.

Lep pozdrav!

Pozdravljeni, artep,
ta mali že vedo, kako nas lahko spravijo na rob obupa.
Morda bi za en mesec poskusili čisto in popolno ignoriranje mežikanja, stresanja, kašljanja. Naredite se, da tega ne vidite in ne slišite. Če po tem času ne bi bilo nič bolje ali pa bi deklica to opustila (ker ni nagrade: ne kazni, ne opominjanja, skratka ni pozornosti), pa ev. iznašla kaj drugega, potem bi vedeli, da s tem želi narediti cirkus, da se ukvarjate samo z njo.
Bi vam vseeno priporočila, da vam pediatrinja napiše napotnico za psihologinjo, pri kateri se lahko vi sami pogovorite o teh znakih in ukrepih, kako to čimprej odpraviti in kakšno ravnanje je za deklico najbolj primerno, da se ne bo čutila morda odrinjene.

lp
Tanč

Hvala lepa za hitri odgovor.
Napotnico sem že poskusila dobiti, pa mi je odvrnila, da naj jo vzamem takšno kot je. Sem že razmišljala o privat otroškem psihologu. A mogoče vi poznate kakšnega primernega.
Je pa mene tudi tega strah, pač da se otrok ne bi počutil odrinjenega, saj veste, je potrebno iti tudi v službo, skuhati, oprati, tako da celih 24 ur se res ne da biti z njo.
Hvala!

Pozdravljeni, artep,
ne vem, od kod ste. Če ste iz LJ, mi odpišite.

lp
Tanč

Samo prosim ne sprejemajte pa tablet…ker marsikdaj vidimo, da predpišejo psihologi tablete, vzrok pa je neodpravljen…saj dete bo pridno, ampak kaj se pa v resnici dogaja..

Ker psiholog ni zdravnik, temveč je psihologija smer študija na Filozofski fakulteti, psiholog torej zdravil ne more predpisovati. Verjetno ste zamenjali za psihiatra, ki je zdravnik s specializacijo iz psihiatrije.

lp
Tanč