Pozdravljeni!

Najprej ena veliiiika pohvala za vse vaše prijazne in vzpodbudne odgovore na tem forumu. Za marsikatero tegobo sem našla odgovore in pojasnila…
Imamo 4 tedne staro punčko, po začetnih težavicah se lepo polno dojiva. Imava pa eno težavico, ki nastane zadnji teden proti popoldnevu, ponavadi okoli 18. ure zvečer. Punčka postane zelo jokava, tlači si rokice v usta in ko ji ponudim dojko, jo sploh noče zgrabiti, histerično joče, se zvija, upira, potem divje zagrabi in ko dvakrat potegne, spusti. Potem jo tolažim, ker joče tako hudo, da bolj skoraj ne more jokati….. Poskušam jo zopet pristaviti, pa na eno in drugo, na nobeno noče piti, divje potegne (mogoče trikrat) in zopet spusti in joooook. Pa zopet si tlači rokice v usta. Mleko mi teče. To traja približno dve uri, nato od vsega hudega zaspi. Po kakšne pol ure do ure spanja se zbudi in zopet normalno in veselo pije.

Kaj je za storiti, ali mislite, da imam takrat malo mleka?! Ali je smiselno, da bi ji takrat ponudila piti po flaški? Dude absolutno noče.

Vsak dan se kar bojim popoldneva, ker je tako psihično utrujajoč tak histeričen jok, ki ga ne moreš potolažiti in kar je najhuje, da takrat zavrača dojko…

Se opravičujem za tako dolgo pismo in vesela bom vašega odgovora!

Vse dobro in lep pozdrav!

metla

Pozdravljeni, metla,
vaša punčka ima tako težavo, ki se običajno pojavlja pozno popoldne oz. proti večertu. Bom kar kopirala iz članka, ker je tako lepo napisano:
Kako se počutite vi ob koncu napornega dneva? Ste utrujeni? Z dojenčki je prav tako. Dnevno dogajanje je za majhne dojenčke kot velikanski tobogan v zabaviščnem parku, divja vožnja in aktivnost, adrenalin. Zvečer pa je utrujenost le še kaplja čez rob. Zato dojenčke v prvih treh mesecih najbolj od vsega pomirjajo metode, ki vrnejo dojenčka v znano okolje maternice: jokanje zaradi kolik se zmanjša, če dojenčka gugamo, zibamo, nosimo v naročju, mu »šuškamo« (ššš) in mu nežno masiramo predel trebuščka. Večina trikov za pomirjanje dojenčka posnema okolje v maternici, enako velja za zvoke.
Ko otroka porodite, so njegovi čuti bombardirani z novim svetom, z novimi doživetji. Zunaj je mavrica svetlobe, barv, zvokov, tu so občutki mraza, neugodja ob kakanju … Večina otrok si ob tem verjetno misli: »Pa saj to sploh ne more biti res!« Veliko dojenčkov opravi s temi spremembami nekako mimogrede. A ne vsi. Nekateri potrebujejo zibanje, guganje, tresljaje, sesanje, toploto in tesnost okoli ročic in telesa, »šuškajoče« zvoke (zanimivo, pri vseh narodih se najdejo besede za pomiritev otrok, ki vsebujejo glas »šššš«). Vsi ti občutki posnemajo okolje maternice, zato so vse kulture na svetu v tisočih letih izumljale metode za pomirjanje dojenčkov, ki so mu podobne. Četrti trimester pomiri dojenčke, to potrebujejo. A ne zato, ker bi bili razvajeni ali ker bi jih že kar takoj ovijali v vato in zaščitniško varovali pred zunanjim svetom. Pač pa zato, ker pri nekaterih otrocih zunanji svet izzove močan odgovor, saj nanj preprosto še niso pripravljeni. In to povedo – z jokom.
Kaj bi radi povedali mladim staršem?
Predvsem to, da se morajo starši zavedati, da dojenček z rojstvom še ni pripravljen na ta svet. Človeški dojenčki niso kot žrebički, ki so pripravljeni na tekanje prvi dan. Majhni dojenčki so še vedno zarodki, najmanj prve tri mesece, zato nas ne sme skrbeti, da bi jih razvadili z nošenjem, zibanjem, pogostim dojenjem … V maternici so bili nošeni, hranjeni, zibani ves čas, 24 ur na dan. Če jih po rojstvu nosite, zibate in hranite le 12 ur na dan, je to z otrokovega gledišča zelo velika in nenadna sprememba.
V svoji teoriji o kolikah je dr. Harvey Karp zbral modrost in znanje predhodnih generacij in ju prenesel v današnji čas. Nastala je metoda petih korakov, ki naj bi staršem pomagala premagati težave z jokom.
1. Dojenčka tesno in pravilno zavijemo v odejico.
Dojenček, ki je zavit v odejico, se počuti varnega, stisnjen je podobno, kot je bil stisnjen v maternici. Pazite, da ne bo zavit prerahlo, saj bi se lahko zapletel v odejico. Pazite tudi, da ne bo zavit premočno, saj bi lahko imel težave pri dihanju.
(Slika 1)

2. Dojenčka položimo delno na levi bok, delno na trebušček.
Položite dojenčka na svoje ali očkove roke tako, da bo obrnjen delno na levi bok (to pomaga pri prebavi) in delno na trebušček (tako se ne more kriviti nazaj in se počuti bolj varnega). Ko dojenček trdno zaspi, ga položite na njegovo ležišče na hrbet.
(Slika 2)
3. Dojenčka izpostavimo glasnim in enakomernim šumečim zvokom (sesalnik, vožnja v avtomobilu, zvok sušilnika za lase).
Zanimivo je, da v večini svetovnih narodov obstajajo besede za pomirjanje dojenčkov, ki vsebujejo dolge in zelo glasne š-je (šššš). Ta zvok je podoben zvoku krvi v materinih žilah in ga je dojenček slišal, ko je bil še v maternici.
4. Dojenčka ritmično in hitro zibamo.
Energično, hitro zibanje dojenčkom zelo prija. Pomembno je, da pri zibanju podpirate otrokovo glavico in vrat, zibajte ga s kratkimi, a hitrimi premiki. Zibanje naj bo podobno tresenju, ki ga čutite, kadar vas močno zebe. Ko dojenček zapre oči in zadrema, lahko zibanje počasi upočasnite. Kadar ste na dojenčka jezni, se tej metodi izogibajte, dojenčka nikar ne stresajte!

5. Dojenček naj čim več sesa pri materinih prsih oziroma materin prst ali dudo.
Ta zadnji korak je najuspešnejši, ko smo dojenčka s prvimi štirimi koraki postopoma pripeljali do umiritve. Dojenčku ponudite za sesanje svoje prsi, prste ali dudo.
lp
Tanč