Marko je končno tukaj. Cela zgodba.
Drage moje.
Dočakali smo. Deset dni po roku, ko smo že skoraj pozabili nanj, je 22. oktobra končno pribrcal naš Marko. Tukaj pa je cela zgodba o njegovem prihodu.
V ljubljansko porodnišnico sem se šla pofočkat pred točno tednom dni, 21. oktobra. Dogajalo se ni absolutno nič – trebuh je štrlel pod kotom 90 stopinj, o popadkih ne duha ne sluha. Malo me je že skrbelo. Po pregledu – odprta nula nula – in UZ-ju, ki je pokazal, da voda upada, z njo pa tudi aktivnost posteljice, so se odločili, da bodo porod sprožili. Čeprav naj bi se to zgodilo šele naslednje jutro, so me zadržali na perinatalnem oddelku. Mater, sem bila obupana – v tisti bolniški halji se človek res počuti bolan, čeprav ni. Noč je bila blazno dolga, na srečo imajo na oddelku knjižnico – ne boste verjele, do jutra sem prebrala več kot 200 strani!
No, jutro je končno zazorilo, in ko je prišel na vizito dr. Pušenjak, sem rekla, zdaj pa bomo, ne? Pritrdil mi je in okoli devetih sem dobila vaginaleto za sprožitev popadkov. Kaki dve uri sem gledala v strop, potem pa se je začelo. Popadki so začeli sekati na par minut, šla sem poklicat očka in ko je ta prišel, sem bila že preveč zaposlena z dihanjem, da bi lahko rekla karkoli pametnega. Kmalu mi je odtekla še voda, ob treh sem bila v porodni sobi (brez klistirja), in po tistem se je moj obstoj zreduciral na tiste dragocene sekunde med popadki (ki sem jih zahvaljujoč sredstvu proti bolečinam blaženo predremala). Potem pa sem kar naenkrat zaslišala, kolena gor, rodili boste – jaz pa čisto presenečeno – a že??? Pet čez četrto, po kake pol minute iztiskanja, je bil Marko zunaj. Tehtal je 3520 gramov, meril 53 cm, imel glavico, obsežno za 36,5 cm (jaz pa seveda šive) – in kar je najpomembneje, bil je zdrav in b.p. Tri ure, ko smo se privajali na to, da smo družina, so minile kot hip in bile definitivno ene najlepših na svetu.
O sami porodni bolečini pa toliko: ja, popadki so boleli, iztis pa sploh ne. Osebno je bil zame največji keč v tem, da nisem vedela, kako dolgo bo vse skupaj še trajalo – eno uro, pet, dvanajst? Če bi človek to lahko vedel vnaprej, bi bilo vse veliko lažje! Pred porodom me je bilo seveda strah in takoj bi se naročila na epiduralno – zdaj pa bi jo mirne duše odstopila kateri, ki bi je bila bolj potrebna (kot rečeno, dvanajst ur je čisto druga zgodba!). Z analgetikom, ki je šel v žilo, in masko pa je bilo vse skupaj čisto znosno. Kako bi bilo brez vsega, si pa vseeno ne upam reči! Še najhujši so bili tisti neskončni pregledi – zdelo se mi je, da vsak, ki ima pet minut časa, preverja, koliko sem odprta, in to seveda med popadki, ko ne moreš biti kar tako ‘mehka, mehka’. Uf, kakšno olajšanje, ko so me končno pustili pri miru!
Ko sem morala na oddelek, me je malo stiskalo – zato, ker sem se morala posloviti od očka, pa tudi zato, ker sem se bala, kaj zdaj. Peljali so me na oddelek C, o katerem sem na teh straneh slišala že marsikaj slabega. Ampak veste kaj??? Moja izkušnja je bila čisto in stoprocentno pozitivna! Vsi so bili izredno prijazni, naša vprašanja (v sobi smo bile tri prvorodke) so jemali resno, imeli so potrpljenje tako z nami kot z otroki – v glavnem, vsem en velik hvala! Marko je bil pri dojenju tako priden (še zdaj sesa tako zavzeto, kot da je naziv sesalec nekaj, kar si je treba prislužiti), da sva šla prva domov in izgubila samo 120 gramov.
Zdaj smo doma že tri dni, priiiidni, da ni za verjet (ponoči se enkrat podojimo, potem pa spimo vsaj do osmih), z zaceljenim popkom in že skoraj profesionalno previjani. Poslušamo Davida Bowieja (očka pravi, da je Marko tako ali tako pajek z Marsa), se guncamo v avtomobilskem stolčku, šarmiramo dedke in babice in se malo bojimo krčev, pa bo že. No, mami bo najbrž še in še visela na teh straneh in se veselila, da si lahko pomaga s tolikimi nasveti… sčasoma pa prispevala kakšnega tudi sama.
Ko sem prebrala tvoj prispevek, sem si najprej rekla, joj koliko optimizma in dobre volje veje iz Tatje, zato mislim, da se bo tvojemu Marku res dobro godilo v tem letu, ko bosta stalno skupaj in tudi kasneje. Čestitam vam vsem trem in mimogrede, tvoj sinček ima rojstni dan na isti dan kot jaz – le četrt stoletja naju loči….srečno!
Š.
Čestiiiiiiiiitaaaaaaaamooooooooooooooooooo!!!!! To je pa zgodba, zelo podobna naši. Tudi midva sva počivala na C oddelku, isto izkušnjo sem imela s porodno bolečino, le da mi niso pripopali maske (pa tako sem si jo želela). Tudi veliki ste tako kot mi, le da je bil naš hlastaček par gramov težji. Želimo vam veliko veselja z vašim sončkom.