DOtaknila se bom za mene v zadnjem času zelo obremenjujoče teme. Z možem imava nekaj mesečnega otročička. Lepo se razumemo, s hčerkico je vse O.K., je pravi sonček. Vendar! Odkar imava otroka, se vedno vrtiva okrog ene in iste teme. Mož je zelo zaposlen. Ima naporno službo, domov redko pride pred 17. uro, poleg službe pa ima še polno drugih obeznosti, v katerih ga podpiram. Vendar mu seveda tako zmanjka časa zase npr. za kakšen šport ali kaj podobnega. Ker jaz zelo težko sprejmem, da npr. cel teden prihaja domov okrog 18.00 do 19ih, potem bi šel pa še na šport. Torej ves čas se vrtiva okrog tega, kdaj bo prišel domov, kje je, kam bo še šel,… Sama si namreč želim, da smo čim več časa skupaj. Ker živiva v drugem kraju kot najini starši, nimava varstva za kakšno urico, tako da sem jaz ves čas z otrokom, kar me seveda nič ne moti, vendar 24 urna skrb za otroka tudi ni tako nenaporna.
Prosila bi vas za vaše izkušnje. Kaj pa vaši možje? So takoj po službi doma? Imajo veliko obslužbenih dejavnosti? Kako ve to urejate?
Hvala že v naprej!

Absolutno razumem, podobne neumnosti se tudi nama dogajajo – jaz doma s tremi otroci in psom, ce je varstvo slucajno na razpolago letim ta cas v sluzbo (delam v privatnem podjetju in me pocasi nujno potrebujejo), mozek pa cele dneve v sluzbi, pa na gradbiscu, ker za povrh se zidava hisico. Seveda se mu zdi, da si zasluzi vsaj 2x tedensko sport. In mu privoscim.
Ampak – vedno ko gre, postanem tecna in zoprna, ker se pocutim izigrano: On lahko gre ven, jaz pa moram biti doma, nekako tko…
In mi gre ta situacija res na jetra. Prvic – rada bi se imala fajn v zivljenju in res nocem postat zoprna zena – pa me kar zanese.
In vem, lahko bi kaksen vecer imela tudi jaz zase, sla ven – samo jaz bi sla rada ven z njim, ne pa sama. Zdi se mi, da tega moski ne razumejo.
Zaenkrat se tolazim s tem, da bo tale doba se prehito mimo in da bodo otrocki en dva tri veliki in samostojni… In se cakam na kaksno super idejo, kako spravit odnose, da bodo taki kot prej. Romanticni…
n.

tudi pri nas je podobno…vendar pri nas oči pride domov tudi okoli 2-3 ure zjutraj domov in ponavadi tudi med vikendom, oba željna pričakujeva, da se nama bo oči posvetil dopoldne prespi, potem pa že more v službo. Ne bi ravno govorila o sporih, ki sva jih imela glede njegovega delovnika…
sedaj pa si je vzel 3 tedne dopusta od katerega je 14 dni posvetil samo najinemu sončku, ki je ob tem presrečen, en teden pa bomo vsi trije skupaj…

Vedno bolj vidim (čeprav sem to vedela že prej), da imam enega najbolj zlatih mož, kar jih obstaja. Sicer dela enkrat dopoldan, drugič popoldan, tretjič ponoči, ampak kadar je doma, je vedno skupaj z najinim sinetom. Velikokrat si lahko privoščim, da kam skočim na hitro, ker vem, da se bosta ravno tako dobro porihtala, kot če bi bila jaz doma. Če dela dopoldan, smo skupaj od 16. ure dalje, tako da imamo še kar veliko časa, da kaj naredimo.
Upam, da bosta lahko vajine obveznosti uskladila tako, da bo za vse tri najbolj prav.
LP, IrenaK

Punce, meni se zdi, da bi moški imeli tisoče opravkov, samo da jim ne bi bilo treba biti doma. Jaz ga moram včasih krepko nazaj povlečt. Ker ima tisoč hobijev, pa tja mora skočit, pa sem, joj, včasih je za popizdit. Rekreacija- ok, naj gre z vama na sprehod. Jaz mislim tako – zakaj bi si samo on nekaj privoščil, tudi na tvoj račun, če smo čisto odkrite. Zakaj mora ravno on na rekreacijo in ne ti, ki cele dneve “čepiš doma, sama, z otrokom”?

Saj ne smem nič rečt, moj meni ogromno pomaga. Ampak včasih, no, kar nekajkrat sem morala pa fino zarobantit, da se je zbrihtal. Sam tako nobene stvari ne vidi. Mi tamalo prinese, pa pravi A jo boš previla. Če jo tiho previjem, on gleda televizijo, če pa sem mu rekla, Glej, jest delam to pa to, a jo lahko ti previješ, jo je pa še vendno previl.

Tako pač je. Včasih se mi zdi, da je moj mož večji otrok, kot pa moja mala trimesečna miška. Samo jest zna sam, pa oblečt se.

Midva sva približno oba istočasno doma. V glavnem skupaj hodimo na sprehode in oba sodelujeva pri gospodinjstvu.

Podobno, le da je naš sinko že skoraj 6 letnik.
Mož ima pač službo, ki ga zaposluje za 24 ur na dan, vse dni v letu. Tako pač je in s tem sem se sprijaznila.
Na začetku sem mu pa takoj, ko je stopil skozi vrata porinila sinka v roke in šla postavit mizo za kosilo. Drugače se mi zdi, da ga sinko tudi po enem letu sploh ne bi poznal. Mož se je navadil, da takoj ko pride domov se za par minut posveti sinku, dokler jaz ne pripravim za jest. Ko smo doma, pa sodeluje. Počnemo vse mogoče, kam gremo, se igramo, pospravljamo, kuhamo ipd. Tudi crkljmo. Enostavno uživamo v skupnem življenju.
Na šport pa hodi 1 x na teden zvečer.
Časa nama pa obema zmanjkuje. Za vse. Mož pač ima službo tako, jaz pa kup obveznosti (študij, sinkovi krožki in dejavnosti). Navadiš se.

Naj se tudi sama pridružim vašim komentarjem o možeh – razen seveda izjem. Tudi jaz ne vem kaj naj naredim!! S devetmesecno puncko sem večino sama, saj niti starih staršev ni v bližini. Sedaj ko je tako slabo vreme niti ven ne greva več tako pogosto. Tako puncka gleda samo mene in mene. Kar je pri tej starosti problem, saj se me pri starih starših drži za hlače. Zelo je navezana name.
Jaz se trudim, da bi moža razumela, vendar je včasih zelo zelo težko, zato se tudi prepirava ali pa greva drug mimo drugega, ko pride utrujen domov. Jaz takrat ponavadi spravljam malo spat on pa v dnevni pred tv in s krožnikom.

Punce hvala, da ste se o te temi razpisale, saj tako vem,da nisem sama. Včasih si mislim, hvala bogu, da obstaja med nama ljubezen, saj drugače ne bi zdržala.
Hvala bogu da nasa princeska med tapridnimi in lahko z njo veliko naredim. Upam pa seveda tudi, da se bo moževa služba zrihtala.

Klara

Drage mamice tudi jaz sem šla čez vse stopnje privajanja na novega člana družine.Imam že malo večje otroke, vendar vas razumem, ker še do danes nisem oprostila svojemu možu, da me je v času ko so bili otroci majhni puščal samo z njimi. Imel je vse mogoče delo v službi i.t.d., sedaj pa ko so veliki hoče biti ves čas z menoj in ga jaz sedaj pustim kakšen dan, da vidi kako je biti sam s problemi. Nasvet, ki vam bi ga rada dala je, da si morate obvezno enkrat ali dvakrat tedensko priboriti nekaj prostih ur samo zase, ker boste mnogo bolj srečne in ob tem tudi vaši otroci in mož.

Glejte, moj mož je v poklicu, ki nima urnika, od doma odhajamo okoli 8. ure, midva s sinom sva večinoma prosta okoli 16.30 do 17. ure, mož velikokrat šele ob 19. uri. Toda trikrat na teden želi hoditi na fitnes. Tega mu ne smem preprečiti – ne hodi ga ven žurat s prijatelji vsak teden, morda enkrat na nekaj mesecev, kar si (ženski večer) privoščim tudi sama. Ko je bil sin star nekaj mesecev sem bila pač doma, mož pa je zvečer prihajal,ko pač je, tudi sama sem bila takrat kar malo užaljena. Ampak – večino svojega prostega časa je preživljal in še vedno preživlja z nama, ne morem pa mu, če je prej že desetletje hodil na fitnes in mu je to v veliko veselje in sprostitev, tega prepovedati. Zdaj je vprašanje drugo – zakaj on lahko, jaz pa ne? Kje piše, da ne? Zakaj ne bi očka sicer šel na šport, a potem 2krat na teden on zvečer čuval otroka, da gre mami na telovadbo? Ali pa s prijateljicami na koktajl? Od mož ne smemo pričakovati, da dajo življenje na stop, ker se jim je rodil otrok! Tudi mi jih ne bi smele dati, čeprav smo mame! To je ena od dodatnih dimenzij naše osebnosti, ni pa edina… tako so mame, ki iznad plenic ne vidijo ničesar več zagrenjene in gotovo ne prijetna družba za moža, ki bi spet malo žene in ne samo “mame”… Razumljivo je, da smo, ko so otroci majhni, mame pač malo “out” iz ostalega življenja in komaj čakamo, da pridejo možički domov, da se jim obesimo okoli vratu in jih obsipamo z dnevom, ki se nam je pripetil. In če kdaj niso razpoloženi, smo kar užaljene…
Ko je bil sin star 10 mesecev je prvič prespal pri babici. Tudi mi ne živimo v kraju, kjer so doma stari starši, a to ni bila ovira. Šel je k babici, midva pa sva šla na večerjo, seveda z mobilcem v roki, če bi bilo kaj narobe, da takoj priletiva. Ni bilo potrebno, mali je (za razliko od doma) prespal skoraj vso noč brez debate. POtem smo najine večere šibali na 6 tednov, od leta in pol pa enkrat na mesec. Mali pri babici uživa, midva pa spet uživava nekaj “svobode” (beri: seksa na kup, pa še glasni smo lahko).
Punce, malo egoizma ne bi škodilo!
T.

Prav imaš. Imeti moraš čas zase.
Jaz imam srečo, da me pri raznih kavicah s prijateljicami sinko ni oviral. Pač sem ga povsod vzela s sabo in tudi ko smo bili skupaj kam povabljeni, je šel z nama. Vedno in povsod. Tako se nisem počutila izolirano. Pač smo se malo prilagodili dojenčku (pa je v celi družbi pri skoraj šestih letih edini otrok). Pardon, da se ne bo katera zgražala, ponočevali v lokalih nismo, smo pa šli k prijatelju na RD na žurko na morje na vikend (spomladi), čez dan piknikirali, zvečer pa smo pa mi trije ostali in kurili hišico, ostali pa so šli žurat v disco. Pa je šlo.
Mož pač dela in ko ima službene obveznosti, ki so popolnoma brez urnika, ga ne morem imeti nase privezanega. Glede rekreacije sva se zmenila, da je glede na čas, ki ga preživimo skupaj, bolje da telovadi zvečer, ko sinko že spi. In je ok. Tu so pač še kake nenačrtovane obveznosti kot npr. usluge prijateljem in staršem, tudi to pač mora bit in je pri obeh enako. Večer s prijatelji si privoščiva po potrebi in dogajanju. Babica priskoči ob sobotnih večerih (sinko do 4. leta ni nikoli nikjer sam prespal, babica ga je čuvala pri nas doma, pa smo jo potem peljali domov, zdaj sam prespi pri njej).
Trudiva pa se, da ko smo vsi prosti, preživimo ta čas skupaj. To mi je zelo zelo pomembno. In zato mi je žal hoditi na fitnes, ker bi potem še kak redki popoldan šel v nič, zvečer pa nisem za telovadbo. Pač moja osebna odločitev.

Vse skupaj je pa sklop prilagajanj. Zakaj bi možek sedel pred TV po napornem dnevu, otročka cel dan ni videl, lahko bi ga dal spat, mu prebral pravljico, ga nahranil za večerjo ipd. Se mu ne zdi, da izgublja stik z otročkom? Meni bi se.

Nažalost je to problem, ki je v zadnjih letih preplavil našo malo deželico. Službe so namreč vedno bolj neusmiljene in diktirajo nemogoče urnike.Tempo življenja je ponorel in vsi skupaj se težko prilagajamo temu, kaj šele, da bi se na to navadili. Tudi v naši družini je tako. Za večino stvari doma (beri gospodinjskih) sem sama in tudi v skrbi za dva otroka (imam tudi varuško, ker najmlajšega ne morem prevzeti v vrtcu do 16.00 ure, ko se ta zapre in to potem stori varuška). Možev delavnik je vsak dan vsaj 10 ur, potem so tu še službena potovanja. Ko pride domov, je tako zmozgan, da se velikokrat še otrokom težko posveti. Na rekreacijo niti ne pomisli (čeprav ga nagovarjam že lep čas, da bi se bilo dobro česa prijeti), vidi samo kavč in kako bo na njem zaspal. Sama grem 2 x tedensko na telovadbo, če je le možno (problem varstva). Veliko truda je potrebnega, da v taki situaciji ohraniš zdrave partnerske odnose. Tudi nama z možem to vedno ne uspeva. So obodbja, ko živiva paktično eden mimo drugega in nimava moči, da bi stvar spravila ponovno v kolikor toliko normalno stanje.Že dolgo iščem rešitev za nastalo situacijo. Trenutno nimam še zdravila. Ampak kljub temu, življenje je lepo, in drugje iščem snov (predvsem v otrocih), da rinem naprej.

Morski pozdrav vsem.

Velikokrat sem mojemu možu že rekla, da se za njega življenje ni nič spremenilo. Prej je imel svojo zlato mamico, ki ga je pedenala od riti do glave, sedaj pa ima mene. Tudi jaz sem doživljala to kar ve. Potem pa ko otroci malo zrastejo, ko je že kar nekaj let zakona, se počasi naveličaš vedno ustrežti kadar to želijo drugi. Celi dan si na nogah, mož pa je po službi v naslonjaču ali pa kje drugje. Potem pa zvečer pričakuje še tvojo radodarnost in bog ne daj, da bi bila utrujena. Od česa pa?
nekega dne sem zelo zaropotala, povedala sem mu vse za nazaj in od takrat se je spremenil. In veste kaj, sama sem bila kriva in to zato, ker nisem zaropotala že prej. Moj predragi možek sploh ni vedel, da jaz tako trpim, on je mislil, da vse to delam iz čistega veselja. Najprej sem mislila da se zafrkava, potem pa sem dojela, da resnično ni vedel, kaj dela narobe. Povejte dragim soprogom, kaj vas moti, kaj vas muči, ne jih spreminjati, ker se to ne splača, povejte jim pa le, da tudi ve potrebujete svoj prosti čas, pa čeprav ste doma ob otročkih. In marsikatero bo mož tako presenetil kot mene, boste videle. Samo ne se pustiti, saj smo enakopravni in to naj dokažejo!

No pri nas na srečo tega problema nimamo. Jaz sem ves dan doma, mož pa dela po osem ur in je ob 15.30 doma. Zelo redko se zgodi, da mira delati kakšno urico dlje, da konča delo. Popoldan ima sicer svoje obveznosti doma. Urejava namreč novo hišo in je še veliko za postorit. Vendar večino tega počnemo skupaj. Imamo pa tudi babico, živi poleg nas in nama velikokrat popazi na hčerko, ki pa tako ni več tako majhna.
Sem kar vesela, da imam tako srečo.

Ko berem take poste, da niso naši moški dovolj doma, me kar stisne, saj je moj pač zaenkrat idealni moški (pustimo ob strani dejstvo, da zdej že tri mesece “životarim” doma in se pogovarjam s stenami…hehehe, to sem pač vzela kot nekaj normalnega, kot korak k skupnemu povečanju zadovoljstva, je pa sigurno preizkušnja za oba). Upam, da bo tako ostalo tudi po rojstvu bebice (nekako se mi zdi, da bo še kaj prej domov hodil iz službe).
Sicer ima zahtevno službo, lahko bi nenehno delal;od doma odhaja 7.15 najkasneje, če pride domov ob 17h je praznik. Prej je delal še zvečer in ponoči (tudi do 23h), doma za računalnikom.
Rekreacijo seveda ima (in si ga ne predstavljam brez nje), vsak drugi dam, tam okoli ure porabi zanjo. Sem pa, predno sem zanosila, hodila z njim in se vozila na kolesu ob njem, ko je tekel, med nosečnostjo, pa sva v tisti uri obdelala on 15km krog, jaz pa 5 km. Sedaj pa ima tak voziček na voljo, da bo sigurno imel družbo. Pa še nekaj, ta rekreacija ima več pozitivnih učinkov, zelo ga zbistri in potem se ne da kar takoj zaspat… kaj mislite kako lepo nama je. SE mi zdi, da njemu se je spremenilo življenje, idkar sva dva in se mu bo še, ko bomo trije.
Kako bo pa v troje, poročam čez mesec, dva.

Jagoda

Mi smo se za “prenočevanje” pri babici odločili ker je zaradi razdalje prevažanje se in tja bilo praktično bedasto – če sva hotela biti ob polnoči doma, sva morala iz Lj. štartati ob 23.30, potem je še mojo mamo čakala polurna pot nazaj v Lj. Pri nas ne more prespati (kar bi stvar olajšalo), ker imamo premalo prostora in mini kavč, na katerem si polomiš hrbet. skratka, nama 1krat na 6 tednov pri 10. mesecih ni bilo tako tragično, kot to predstavljaš ti. To, da prespi pri babici je, enkrat sem o tem že pisala, za oba, mojo mamo in mojega sina, totalni žur – ona ima 24 r rezerviranih zanj in pravi, da ji napolni baterije, on pa se počuti kot kralj na betajnovi… zato torej, vsaj po svoje, a ne?
Pa še nekaj, moj mož ne sedi pred tevejem, ko pride domov – sine mi v roke potisne avtomobilček, reče: DADI; RECI ŽIVJO! in se igrata dokler ni čas za sinovo posteljo… zato mu fitnesa ne smem prepovedovati… da pa se meni nič ne ljubi in mi je včasih sin prav fini izgovor, da ne premaknem svoje debele riti nikamor, to je moj problem. Moj mož bi mi ga z veseljem čuval, a sem bolj jaz lena in se mi ne ljubi… Lp in vesele može in otroke vam želim
T.

Če bi hotel telovaditi, ko sine spi – hja, potem bi se moral v fitnes odpraviti okoli 23. ure. Njemu pač navadnih nekaj počepov ni dovolj, ima 100 kg in je visok 190 cm, mišičast in nabit, dva prevala i tri stoje so za nekanjega boksarja pač premalo… Na fitnes je hodil ko sva se spoznala, ko sva hodila, ko sva se poročila… veliko je spremenil v svojem življenju, vse pa vendar ne… tudi sama vse nisem spremenila, morda je bolje rečeno, da se dodala, ne pa zreducirala. seveda je pa vedno sine na prvem mestu, brez skrbi, nihče ga ne zanemarja…. moja mami bi ga verjetno čuvala še večkrat, pa tega mož ne dovoli, ker je on tako rad z njim…
Sori, če zdaj tako reagiram, a zdi se mi, da sem morala določene zadeve pojasniti…
T.

pozdravljena
žal te moram razočarati z mojim mnenjem ki se glasi
tvoj mož je sebičnež ki si sproti zmišljuje kaj bo počel oz. da ima veliko dela
lepo te prosim postaviga pred dejstvo in mu povej ali naj si vzame čas zate in za otroka ali pa…

lp in upam da se ti bo vse lepo izšlo

Sorry, ampak te ne razumem.
Mislim, ne razumem reakcije…
Jaz osebno sem se sama odločila, da pač sinko do tretjega leta ne bo spal brez naju (oz. mene osebno glede na to, da partner kar nekajkrat na mesec službeno prespi drugje). Nimam nič proti, če se kdo odloči drugače. Žal mi je, če si razumela, da te obsojam.

Glede fitnesa pa: nama ta rešitev ustreza in je le primer kako stvar kompromisno rešiti. Tudi tu se opravičujem, če sem te užalila.

Za vse ostalo pa nimam pojma kaj govoriš, čeprav sem 2x prebrala svoje in tvoje pisanje. Mogoče pa nelateri rabimo mal več časa za dojet?

Saj imaš prav, preobčutljivo sem reagirala, saj sem šla še enkrat vse skupaj brat in se mi zdi moja reakcija zdaj otročja. Imej lep dan!
T.