Čeprav bo moja mala dopolnila že 21 mesecev, bi želela z vami podeliti svojo izkušnjo z dojenjem, ki – žal – ni bila taka, kakršno sem si želela. Ob današnji osveščenosti glede dojenja (tudi ob pomoči tega foruma) mi večkrat postane žal, ker nisem bila vztrajnejša. Toda težki trenutki so mi goltali samozavest in vzbujali občutek krivde. Kako grozljiv je bil pogled na novorojenko, ki je spala kot polh tudi do osem ur ne da bi zaužila obrok. Grozljiv zato, ker kot novopečena mati nisem vedela, ali jo bo od lakote vzelo ali kaj. Argument, da dojenčki, ko so lačni jokajo, pri nas ni vzdržal. In četudi sem jo zbujala in pristavljala, je parkrat potegnila in »nagajanju ter draženju« navkljub z bradavico v ustih spala naprej. Prestrašena mati (jaz!) je kmalu sklenila, da bo otrok ob takih prehranjevalnih navadah shiral in mu začela dodajati adaptirano mleko po steklenički. Nabavila sem si ročno stiskalko (ki je spominja na hupo in me razočaranju navkljub spravljala v smeh), toda z njo sem si iztisnila največ par kapelj mleka, ne glede na to, da sem to v začetku počela zelo pogosto.
Bradavice me niso pretirano bolele, mala je (po mnenju patronažne) odlično sesala (!!!), ampak mleka nekako ni bilo, najbrž zato, ker so bili podoji ob njenem nenehnem dremuckanju preredki. Ko je postala lačna, se ni nasitila. Patronažna je predlagala dudo, ker da ima dojenček izrazit sesalni refleks (meni se je zdelo, da je samo strašno lačna). Tudi midve sva se tehtali pred in po jedi in ugotavljali, da je pri podoju zaužila od 5 do 10 ml mleka na eni dojki, kar naj bi bilo občutno premalo (?). Beležila sem si odvajanje blata (enkrat na dan ali tri dni), tudi pri dodajanju. Dojila sem v dispanzerju, kamor me je patronažna napotila, kjer so s tehtanjem ugotovili, da otrok dobi okrog 20 ml mleka na eni dojki in zaključili, da je to res premalo in »mi dali žegenj«, da lahko dodajam. Ampak težava ni bila v tem, da bi jaz potrebovala kakršenkoli blagoslov, temveč v tem, da sem bila psihično že čisto na dnu, ker enostavno nisem več verjela, da lahko dojim.

Vse pa se je začelo v porodnišnici. Pristavila sem jo takoj po porodu, pa mi je sestra rekla, naj nikar ne pretiravam, ker da je mleko po porodu poln neprimernih snovi za novorojenca (v knjigah, ki sem jih prej prebirala NI TAKO PISALO, halo?). Na mojo veliko žalost pa sestrinim besedam navkljub dete sploh ni hotelo sesati (prvi šok zame). Sobo sem delila še z dvema mamicama, ki jima je »mleko iz prsi špricalo«. Svojo malo sem pristavljala pogosto, kolikor se je dalo, čeprav je večidel spala. Prebujala sem jo, jo dojila in bila v sebi prepričana (tako sem prebrala v knjigah), da pač nekaterim mleko prej nastaja, drugim počasneje, pa da se bo že uredilo in se bova z malo uskladili. Prva dva dneva mi nihče ni rekel, da bi bilo kaj narobe. Vseeno sem enkrat sestro vprašala, kako naj vem, da mala dobi mleko od mene, ko ga ni videti. Stisnila je bradavico in glej ven je res pokukalo nekaj belega. Saj je, je rekla.
Toda enkrat mi je čisto slučajno prišlo na uho, da so mojo malo med obiski »nafutrali« po steklenički, ker da je jokala. Jaz sem jo imela na prsih vse do obiskov (dve uri najmanj) in si jo želela spet dojiti takoj po obiskih, pa je po obiskih otrok (sit od flaše) spal kot top. Kakšno razočaranje. Očitno se je tako dogajalo vsak dan.

Šele dan preden bi morali domov, so mi rekli, da mala izgublja na teži več kot je dovoljeno in bova morali ostati tam dlje. Zagrabila me je panika. Nič več nisem mogla premagovat solz. Vseeno pa sem bila s svojim otročičem vseskozi priklopljena, dasi je veliko spal in ni kazal pretirane lakote. Hodila sem jo tehtat, pa spet dojit in vse skupaj je postajalo podobno nočni mori. Dali so mi tabletke, ki naj bi »delale mleko« in kazali neko sočutje, kar je bilo pa tudi vse. Bila sem čisto na tleh in nekako sva z malo le lahko odšli v roku domov. Doma pa se je zgodba samo nadaljevala. Takoj sem nabavila adaptirano mleko, ker nekako nisem prenesla misli, da bi otrok še naprej izgubljal na teži in mi shiral na rokah. Tako pač razmišlja mati brez izkušenj ob svojem prvorojencu ali pa sem tako razmišljala samo jaz, ne vem. Bala sem se zanjo, vero vase sem izgubila, za svetovalke nisem vedela, petronažna me je tolažila, da nisem slaba mati, ker ne dojim, jaz pa sem vse bolj mislila, da vendarle sem… slaba. In sem se še sama sebi smilila, jejej.

Moram zapisati še to, da v porodnišnici ponoči otrok nismo imele ob sebi, tako da so jih po steklenici nahranile sestre. Če bi katera izrazila željo, bi otroka lahko imela ob sebi, ker pa smo bile vse prvič mame v sobi, ni nobena upala (si predstavljam) vztrajati pri zahtevi in s tem ogroziti miren spanec preostalima, ki svojih novorojencev ne bi imeli ob sebi.

Navkljub dodajanju (sprva Pikomil, potem HIPP pre) sem svojo prvorojenko še dojila do dopolnjenega četrtega meseca, čeprav sem bila vse bolj prepričana, da je to zanjo samo še »posladek«, a gotovo koristen. S tisto »hupo« sem si še po osmih mesecih »spumpala« kapljo ali dve mleka iz vsake dojke, kar je bilo pa tudi vse.

Res sem se razpisala, ampak to sem vendarle želela nekomu povedati. Ob vsem tem pa upam, da bom ob drugem otroku (če ali ko pride) bolj samozavestna in vztrajna pri dojenju. Čeprav – če bi začel izgubljati na teži in ne bi odvajal blata pogosto, bi me verjetno ponovno zgrabila panika. Upam le, da v blažji obliki in da me je ta izkušnja vendarle malo okrepila.

Lep sončen pozdrav vsem,
Tatjana

Draga Tatjana!
Kot bi opisovala mojo zgodbo. Le da se moj sin nikakor ni hotel dojiti na dojkah in tudi ni se znal dobro “priklopiti”. Tudi sestre v porodnišnici so obupale. Vendar pa sem potem morala takoj na pumpo, da je sin dobil moje mleko. Ker pa na pumbo nisem bila ravno intimno navezana, tudi mleka ni bilo veliko. Doma sem potem poskušala še vedno dojiti, pa ni nikoli uspelo. Zame je bilo to tako razočaranje, da ga ne morem opisati. Bila sem resnično žalostna. Vedno sem mislila, da z dojenjem ne bom imela težav. Že med nosečnostjo sem veliko brala o pravilnem dojenju in težavah, a tudi pomislila nisem, da bom ena izmed tistih, ki ne bodo mogle dojiti.
Tako sem bila na pumbi dobre 4 mesece, dokler nisem mogla iztisniti niti kapljice več. Pumpala sem si na vsake 2 uri podnevi in ponoči, da je bilo sploh kaj mleka.
Zelo si želim, da bi pri drugem otroku lahko dojila.
Lep pozdrav,

Tudi jaz imam probleme z dojenjem. Moja 10 tednov stara punčka je polno dojena, lepo napreduje in je izredno živa punčka. Pa kljub temu se mi zdi, da mi je vsak dan, ki ga preživim ob dojenju podarjen od boga.
Zakaj?
V podzavesti mam vedno občutek, da ne bom mogla dojit, ker tudi moja mama ni dojila. Pa ne, ker ni mogla, pač pa ji je mleko pri meni usahnilo po 4 dneh, pri mlajšemu bratu pa po 2 dneh. In tako se moja zgodba tudi vleče že kar nekaj časa. Z bratom sva bila hranjena s kravjim mlekom, z dodatkom kamilic.

Zato vse tiste mamice, ki ne morete dojiti. Polagam vam na srce sledeče. Ne povejte svojim hčerkam teh težav. Povejte, da vam je mleko stekalo v potokih. Mogoče bodo potem lažje zaupale vase in z dojenjem ne bo problemov. Jaz vem, da se bom svoji zlagala. Rekla bom, da mi je mleko teklo v potokih.
Tudi glede poroda je bilo tako. Mami me je rojevala celih 12 ur, vedno sem se bala, da bo tudi moj porod tak, pa sem rodila v dveh urah, dokaj lahko.
Ne vem, zakaj ženske tako rade opisujemo svoje porode kot težke in dolge in s tem strašimo prihodnje rodove.

Lep pozdrav!

katarinA!
Tudi jaz sem od svoje mami izvedela – šele, ko sem bila sama taka nesrečna dojilja – da me je zelo kratek čas dojila, ker da je imela mleko zelo “globoko”. Ne vem, od kod ji ta izraz. Da pa je bilo pri bratu lažje. In mene je težko rodila, brat je pa kar padel ven. Zdaj upam, da bo moj naslednji prav tako kar padel, ker prva ravno ni, he he.
Obema lep pozdrav. Šele ko sem zadevo kopirala semkaj, sem videla, da sem bila res obsežna. In presenečena sem, ker ste prebrale. Hvala.

Draga Tatja,
zelo sem bila ganjena, ko sem brala tvojo izkušnjo z dojenjem. Vedno mi je hudo za mamice, ki jim dojenje ne gre, saj sem bila pri svojem prvem otroku tudi sama v podobni situaciji in nikoli ne bom pozabila tistih težkih in čustvenih trenutkov takrat. Preplavili so me spomini na težave in travme, ki sem jih doživljala ob rojstvu mojega prvega sina pred 6. leti. Od tistih hudih trenutkov se sedaj najbolj spominjam le tega, kako zelo sem si želela najti sogovornika ali prebrati pravo knjigo, kjer bi bile informacije, ki sem jih jaz potrebovala.

Danes je tako, da smo ženske noseče, rodimo in dojimo le povprečno 1-2x v življenju. Zatorej nam je naša nosečnost, porod in dojenje zelo dragocen in redek dogodek. Dojenje je naraven zaključek reproduktivnega ciklusa žene, ki se začenja s spočetjem, nadaljuje z nosečnostjo, doseže svoj višek s porodom in zaključuje (tudi hormonsko, v telesu) z dojenjem. In ker je ta dogodek v življenju ženske tako redek, se namk zdi zato še toliko pomembnejši. In kadar imamo težave – je res hudo.

Draga Tatja, dojila si 4 mesece, kar je precej več, kakor doji veliko slovenskih (in svetovnih) mater! Kljub vsemu trudu in odrekanji, si se močno potrudila za svojo deklico in zato si lahko ponosna nase!

Kadar ima mati težave z dojenjem, je pomembno, da mati ve, da obstajajo možnosti, da se obrne na profesionalno ali laično pomoč. Včasih, ko so obstajale razširjene družine, so matere dobile pomembno oporo v starših, starih starših in se materinstva naučile z zgledom. sedaj, v času povečane urbanizacije in preseljevanja, kjer so osnovne celice družbe enodružinske enote, se je ta opora in pomoč izgubila. Dejanje poroda se je preselilo v porodnišnice, kar ga je iz naravnega dogajanja spremenilo v medicinski, visoko tehnični in z zdravili pospremljen dogodek, ki posredno tudi slabo vpliva na dojenje. V našem zahodnem svetu so materine potrebe in želje žal dostikrat neprepoznane in nerazumljene. Dobro materino zdravstveno in čustveno stanje, njena stopnja izobrazbe, pomoč drugih mater in organiziranih služb, organizacija domačega gospodinjstva in ekonomsko stanje družine ima velik vpliv na dojenje in tudi druge poglede na vzgojo in skrb za njene otroke. Velik vpliv na uspešen začetek in dojenje ima tudi ženina nosečnost in porodna izkušnja, 24 urni rooming in,.

Če imamo v mislih, da je dojenje najbolj naraven način prehranjevanja dojenčka, saj je le-to primarna značilnost vseh sesalcev, med katere sodimo tudi ljudje ter se zavedamo dejstva, da je človeštvo preživelo skozi tisočletja prav zaradi dojenja, bi glede na to našo naravno danost pričakovali, da se dojenje vzpostavi in poteka samodejno in brez posebnih težav. Za marsikatero mamo in njenega otroka (doječi par) to res velja, vendar pa izkušnje prenekaterih mater potrjujejo, da temu ni vedno tako. Dojenje namreč pri ljudeh ne poteka tako instinktivno kot pri živalih, temveč se ga moramo naučiti. To velja tako za mamo kot za otroka. Prvi dnevi in tedni po porodu so čas, ko se mama in novorojenček spoznavata, privajata drug na drugega in učita umetnosti dojenja. V tem času je materi v veliko pomoč njeno lastno prepričanje, zaupanje vase in samozavest kakor tudi ljubeča podpora in spodbuda oseb, ki ji lahko najbolj stojijo ob strani (partner, sorodnice ali prijateljice, zdravstveno osebje).

Zatorej mame, ki ste v občutljivem času prvih dni in tednov naletele na nepričakovane težave, ne obupajte in ne podvomite v svojo sposobnost dojenja. Prav tako mame, ki ste se s težavami morda srečale kasneje, ko je bilo dojenje že lepo utečeno, verjemite, tudi za vas še ni vse izgubljeno. Če pa kljub vašemu trudu in prizadevanjem dojenje le ne steče kot bi si želele, vedite, da je sleherna kapljica vašega mleka, ki ste jo uspele ponuditi vašemu otroku, zanj neprecenljive vrednosti in da ste s tem naredile zanj največ, kar ste mogle.

V naši družbi je hranjenje dojenčkov po steklenički splošno sprejeto in normalno dejanje, kulturna norma. Obnašanje, rast in razvoj in zdravje otrok, ki smo bili hranjeni po steklenički je normalen standard. V takih kulturah je dojenje postalo nerazumljeno, primitivno in nevredno truda. Tekom razbijanja družin na manjše enote se je znanje in umetnost dojenja porazgubilo in se mnoge matere z aktom dojenja pred svojim lastnim porodom sploh nismo srečale. Miti in dezinformacije so tako žal še vedno prevladujoči nad pravilnimi in modernimi informacijami. Toda, kulture so spremenljive in tudi mnenja o dojenju se spreminjajo ponovno dojenju v prid.

Žal se v naših porodnišnicah in zdravstvenih ustanovah, kljub zvenečim nazivom, še vedno najde zdravstveno osebje, ki na temo dojenja ni dovolj in primerno izobraženo (na medicini npr. pediatrija obravnava samo patologijo dojenja) in pri nas ni zaposlene ene same uradne profesionalne laktacijske svetovalke. Moje osebno mnenje je, da bi lahko v porodnišnicah poleg fizioterapevtke obiskala porodnice tudi laktacijska svetovalka. Prepričana sem, da bi imela zelo veliko dela – tako z izobraževanjem zdravstvenega kadra kot z izobraževanjem mater.

Draga Tatja, bodi še naprej tako dobra mamica in več sreče z dojenjem prihodnjič!
Karmen.

Da se še jaz vmešam. Upam, da vprašanje ne bo zvenelo smešno. Mama še nisem, sem pa na začetku nosečnosti in z vsemi mogočimi vprašanji.
Vprašanje: Ali velikost prsi vpliva na količino mleka?

Iskrena hvala, Karmen.

Ne. Sestra jih skoraj nima, pa je dojila skoraj leto in pol, mleka je imela več kot preveč.
LP

Draga Tatja,kot da berem svojo zgodbo.Tudi meni se je tako dogajalo,vendar še danes mislim,da je vzrok,zakaj mleko ni hotelo pritečt,dojke pa polne, ta:
Ko sem pri 42 letih končno rodila svojo prvo hčerko in jo po treh urah po porodu,hotela vzeti iz posteljice v kateri je spala,me je sestra tako nadrla,da mi je minila vsa življenska volja-doživela sem dobesedno šok.Mislila sem,da si pač otroka lahko vzamem v naročje,da ga mož poslika itd.
Naslednji dan se mi je sicer opravičila,toda,telo je doživelo šok,mleko ni hotelo ven ,črpala sem in črpala z ročno črpalko,toda mala se ni hotela zredit zato mi je babica,ki je prihajala domov,dejala,da pač naj dodajam.Ko pa sem začela s tem,je bilo konec z dojenjem,tudi sama imam slabo vest,da se nisem potrudila,čeprav je zdaj je 4-letna punčka brez dojenja še kako hitro zrasla.
Lep pozdrav.

Jaz imam velike in sem se tolažila s tem, da zato ne bo problema. Že postajam nejevoljna.

Draga Tatjana,

Tako zelo te razumem, čeprav imam sama ravno naprostno izkušnjo. Kako različno (da ne rečem nepravično) nas je obdarila narava. Sem namreč tista mamica, ki se ubada s preveliko količino mleka. Še vedno, kljub temu, da bo deklica kmalu dopolnila 9 mesecev in da poleg uživanja sadja, zelenjave in mesa še pridno sesa in ima že krepko čez 11 kg.
Črpalka je postala že moja nočna mora, saj sem si prvih šest mesecev morala iztiskati tudi do 1000 ml (beri enega litra) mleka, ki je bil preveč, sedaj se gibljem okoli 500 ml. Nihče na tem ljubem svetu me pravzaprav ne razume, razen seveda krasne patronažne sestre Slavice. Nenehno me vsi učijo, da več stiskanja pomeni več mleka. Pa sem stiskala manj in kot nagrado dobila mastitis – ne samo enkrat, šestkrat sem ob temperaturi malo pod ali nad 40 stopinj trpela neznosne bolečine.
Nihče od zdravnikov (ampak res nihče) mi do sedaj ni pomagal oz. sprejel dejstva, da sem pač eden tistih redkih primerkov, ki se ubada s preveliko količino. Nisem pričakovala pomilovanja, le razumevanje. Če obstajajo mame, ki ne morejo dojiti, zakaj ne morejo obstajati mame, ki imajo mleka preveč? V odgovor, kaj naj naredim, sem skoraj od vseh dobila odgovor: “Škoda, da danes ni več dojilj! Veste, kako bi služila!” Jaz pa sem po vsakem takem odgovoru jokala.
Verjemite, da mi je bilo dojenje kljub vsem užitkov včasih prava mala mora, saj sem vedela, da moram po podoju spet v roke vzeti črpalko in spet črpalko, pa dojenje… Iz dneva v dan, iz meseca v mesec. Večino, po pravico povedano VSE DNI, najraje preživljam doma, saj se mi ob kakršni koli spremembi urnika hranjenja in mojega izčrpavanja pojavi zatrdlina, vnetje…
Glede na to, da se bliža konec porodniškega dopusta, me je malo strah, kako bo zaradi moje količine mleka v službi. Malo sem se pozanimala o podaljšanju porodniškega dopusta, pa do tega nisem upravičena.
Največji ABSURD pri vsem tem pa je, da mi želijo sedaj zdravniki, ki si najbolj zavzemajo za dojenje in samo dojenje, pomagati na tako nehuman način. Predpisali so mi tablete Bromergon, s katerimi naj si ustavim laktacijo, češ da je deklica že tako dovolj velika in močna. Mamica in njeni občutki, sploh pa posledice jemanja teh zdravil, pa tako ali tako niso pomembni. Ti občutki pa so me navdajali že v “novorojenčkom prijazni porodnišnici”! Tablet seveda nisem vzela!
Pa da ne boste mislili, da sem glede vsega navedenega pesimist. Sprejela sem svoj križ oz. breme, ki mi ga je naložilo materinstvo. Saj me na drugi strani poplača z neizrekljivo srečo ob pogledu na zdravo, nasmejano in vedoželjno hčerkico, ki ravno sedaj, ob mojem pisanju, že pridno stopiclja okoli sedežne.

Na koncu pa še VOŠČILO:
Na radiu sem zasledila, da praznujemo (ali praznujejo?) teden dojenja. Naj voščim vsem mamicam, ki pridno dojite, vsem, ki ste se trudile, pa vam to ni uspelo, pa tudi tistim, ki ste dojile, pa vam je bolezen ali kaj drugega to onemogočila: Bodite ponosne mame! In seveda očetje! Če smo uspešni starši, bomo presojali po tem, ali se naši otroci čutijo varne, zaželjene in ljubljene.

Prijazen pozdrav!

Darja

P.S: Ve kdo še kaj več o tem tednu dojenja? Morebitne aktivnosti, srečanja…

Ko berem tvojo zgodbo, se tudi sama spominjam svojih problemov, ki sem jih imela z dojenjem. Sicer se mi zdi, da sem pri svojem prvem otroku pred petimi leti prehitro obupala in zaradi neizkušenj in neznanja, ter nobenega pozitivnega svetovanja na področju dojenja, podlegla besedam drugih, ki so mi dejali, da je moja hčerka lačna, ter ne dobi pri meni dovolj mleka, naj ji vendar ponudim še dodatek, tako je bilo pri dveh mesecih in otrok je bil pri treh mesecih samo na dodatku.
Pred rojstvom drugega otroka pred 17 meseci, sina, pa sem se odločila da bom dojila in to najmanj eno leto. Pa me sploh ne zanimajo nasveti drugih. No in potem se je pa pojavil drugačen problem. Že tretji dan v porodnišnici je sin spil kri in jo bruhnil, pa veliko, sem se zelo ustrašila. Pa so mi sestre rekle, da naj na tej strani nekaj časa ne dojim in si le stiskam dokler se ne pozdravi. Pa se mi je naslednji dan to naredilo še na drugi strani, tako, da sem si mleko samo stiskala. Ko se je po kakšnih treh dneh pozdravilo, sva ponovno poskušala, pa je šlo en dan. Potem pa ponovno isto. Pa mi je patronažna sestra svetovala naj sedaj počakam kakšen teden, da se dokončno zaceli. Pa sva si spet stiskala mleko, pa po enem tednu spet dojila. Sin je vedno lepo zagrabil in pil. Samo po enem dnevu zopet isto. Grozno, sploh nisem vedela kaj naj storim, bilo mi je zelo hudo. Sploh, ko sem videla kako se sin tudi na steklenički crklja, vedno je pil pol ure, nikoli ni na hitro popil. Po tretjem neuspelem poskusu sem potem mleko samo stiskala. No in kakšen mesec nama je šlo lepo, potem pa mojega mleka ni bilo več dovolj. Pumpica je le samo pumpica. Pa še preveč dolgo si nisem smela stiskati, ker je bilo potem včasih mleko krvavo in sem ga zlila stran. sin pa je bil tudi zelo požrešen, saj je pri treh tednih spil 200 ml mojega mleka po steklenički. Pa sem mu potem zraven še dodajala Pikomil. Potem so se mi pa zaradi tega, ker sem imela zelo “grde” bradavice in si nisem dokonca stiskala mleko, začele delati še bunkice v prsih, kar me je pričelo tudi zelo boleti. tako, da sem se potem tudi po posvetu z zdravnico odločila, da si načrtno stiskam vsak dan manj, da se bo mleko prenehalo delati, ker mojim težavam sploh ni bilo videti konca. Skratka pri dveh mesecih je moj sin pristal samo na Pikomilu. K sreči ga je vsaj dobro prenašal. Ampak še sedaj, ko je star 17 mesecev mi je zelo hudo, ko se spomnim na to, ker sem si zelo želela dojiti. Še posebno, ko berem forume uspešnih mamic, ki dojijo. Pa tudi tista rana na bradavici me ni popolnoma nič bolela, samo sestre v bolnišnici so mi rekle, da ne smem dojiti dokler je kri. Še sedaj ne vem, če je bilo to prav.
Tudi jaz sem se počutila slabo mamo, da ne morem otroku dati tisti kar je zanj najboljše. Nisem tudi vedela za svetovalke, da bi se obrnila nanje.

Pozdravljena moja soimenjakinja,
hvala ti za tvoj zapis. Prišel je kot naročen za mojo prijateljico, ki bo v kratkem rodila in je kot vsaka novopečena mamica v dvomih, bo šlo, ne bo šlo..? Ima namreč sploščene bradavice, zato je strah toliko večji, ve da bo potrebno več truda in se tudi čustveno sprašuje ali se trud splača ali ne. Jaz se tako kot ti zavedam prednosti dojenja ( ti si 4 mesece kljub težavam in pritiskom žal zdravstvenega osebja, ki naj bi bilo v podporo!!!!??? toliko truda in ljubezni dojila hčerko, verjemi, da si ji dala največ, kar si lahko, ravno zaradi tvoje skrbnosti, tvoje pozornosti, tvojega čutenja njenih potreb…. – včasih morda doječe mame, ki nimamo težav kdaj površno gledamo ) …,
zato jaz moji prijateljici poskušam to nevsiljivo povedati, pokazati z mojima otrokoma, posebej ta mlajšim, ki se še doji, vendar ker sem odločna doječa mati z premaganimi težavicami to morda zveni enostransko. Hvala ti za tvojo drugo- težavno stran, saj ljudje najbolj vtisnemo vase konkretne izkušnje.
Prepričana sem, da se bo moja prijateljica lažje odločila tudi zaradi tvojega zapisa.
Jaz sem ji namreč lahko povedala le to, da sem zdravstveno osebje zavrnila. Ko so mi rekli naj odlkopim hčerko, da se predolgo in prepogosto doji- joj bradavice bodo fuč , sem se uprla, saj vendar vidim in čutim sama, kdaj so bradavce fuč, seveda sem eno prijazno sestro prosila, naj čisto tehnično pogleda ali je hči pravilno pristavljena…, ko so ponoči prinesli dodatek, ker sem bila v sobi poleg sestrske in so želele mir, jaz pa sem se dobrovoljno trudila z dojenjem in stimulacijo mleka in je šlo vendar počasi in je seveda hči kdaj zajokala, sem ljubi bog, le kje sem vzela pogum in moč po šivanju, odločno stopila in rekla ne še dodatka, saj gre!! Sestre so se seveda zmrdovale in že sem veljala za problematično na oddelku …..,
O, da bi bile še na drugim področjih življenja tako odločna, potem bi bilo moje življenje super, kajne………….
Vendar vse življenje se učimo ,včasih na svojih izkušnjah, včasih na izkušnjah drugih….
Veliko lepih trenutkov vaši družinici, ko se bo povečala pa uspešno dojenje
Tatjana

Velikost prsi ne vpliva na količino mleka in na to, ali je mati lahko dobra dojilja ali ne. Velja celo obratno – ženske, ki imajo večje dojke imajo pri dojenju celo malce več težav, ni pa nujno.

Zakaj?

Prvič – dojke niso rezervoarji, piskrčki za mleko, mleko se v njih nabira v mlečnih vodih in grozdih (prednje mleko), ko dojenček to popije, pride do izcejalnega refleksa, kjer se mleko začne tvoriti sproti.
Drugič – večje dojke nimajo več mlečnih grozdov ali obratno, je pa res, da so lahko mlečni vodi daljši.
Tretjič – ženske z večjimi dojkami imajo več težav s pravilnim pristavljanjem otroka, saj si morajo dojko podpreti, podržati z drugo roko. Tako je položaj pri dojenju bolj neudoben, poleg tega pa pritisk prsta ali roke na dojko lahko povzroča zastajanje mleka v mlečnih vodih in posledično mastitise.

Hvala Karmen M. Imam občutek, da te bom naslednje leto rabila :))

Draga Darja,
prosim pokliči Špelo! Ima podobne težave s preveč mleka, kakor ti.

Teden dojenja?
Ja, letos že drugič, he, he… Uradno se praznuje svetovni dan dojenja 2. avgusta in svetovni teden dojenja v prvem tednu avgusta. Ker pa je prvi teden avgusta večina ljudi na dopustu in akcije ne dosežejo svojega namena, se je slovenski odbor za podporo dojenju pri Unicef-u letos odločil, da bomo po novem v Sloveniji praznovali teden dojenja v prvem tednu oktobra, ko je tudi teden otroka.

Aktivnosti?
LLLI je za vse medije pripravila pismo o naših aktivnostih in letošnji okvirni temi tedna dojenja “Dojenje za zdravje mater in otrok”. V petek dopoldan bo na radiu 94 intervju, ki sem ga posnela ravno včeraj. Naslednji torek pa bosta v Jani in Oni objavljena obširnejša članka na to temo. Verjetno bo še kaj, saj klici od medijev prihajajo sproti…

Slovenski odbor za Unicef je poleg obvestil medijem organiziral tudi likovni natečaj za vrtce in šole na to temo.

Draga Tatjana,
povej prijateljici, da zaradi ploskih bradavic vseeno lahko doji. Mamice, ki imajo ploske bradavice, se na začetku sicer srečujejo z večimi težavami, vendar so vse premagljive.

Otroci se ne dojijo na bradavicah ampak na prsih. Vsekakor je laže za otroka, da se prisesa na izrazito, štrlečo bradavico, vendar pa ni nujno, da morajo bradavice biti take. Pravilen začetek lahko prepreči veliko problemov, tako lahko tudi matere s takimi bradavicami dojijo normalno. V preteklosti (žal v naših porodnišnicah še dandanes) priporočajo in ponujajo posebne ščitnike za bradavice, ki pa sploh v prvih dneh dojenja naredijo več škode kakor koristi. Prsi se v prvih tednih močno spreminjajo in aktivno dojenčkovo sesanje bo bradavice “povleklo ven” . Obstajajo pa posebne školjke za udrte bradavice, katere lahko ženska nosi že pred porodom, ki s pomočjo podtlaka, vlečejo bradavice ven (Avent Nipplete). Ne zamenjujte te školjke s posebnimi prsnimi nastavki, ki naj bi pomagali pri bolečih bradavicah. Ti prsni nastavki se uporabljajo med dojenjem in naredijo več škode kakor koristi! Pomagajo tudi posebne vaje in masaža bradavic.

Ne vem, kako dolgo je nsoeča tvoja prijateljica, draga Tatjana. Vsekakor si bradavic med nosečnostjo naj ne utrjuje z grobo brisačo ali izmeničnim tuširanjem z mrzlo(vročo vodo, saj se nežna koža na bradavicah lahko rani in poškoduje. Obstajajo posebne vaje – Hoffmanove vaje, kjer se s posebno tehniko bradavice stimuliraj in “izvlečejo”. Bradavice se lahko odlično stimulirajo tudi s prsti ali z usti tudi med ljubljenjem s partnerjem – naj poskusita. Stimulacijo absolutno odsvetujemo, če obstaja nevarnost prezgodnjega poroda. Ploščatost ali udrtost bradavic na (ne)uspešno dojenje nima nobenega vpliva razen tega, da dojenček na začetku težje zagrabi in je zaradi nepravilnega sesanja več težav. S pravilno tehniko in vajo se v 14 dneh stanje izboljša. Prijateljica naj se oglasi na kateremod srčanj LLLI skupin v bližini njenega bivanja, da ji svetovalke vaje lahko pokažemo “v živo” ali naj katero od svetovalk. Aventov nastavek priporočamo tudi pri LLLI, je pa zelo drag.

Tudi sama sem imela pri prvem sinu ogromne in čisto ploščate bradavice, nato pa se je stanje z dojenjem precej izboljšalo. Seveda pa sva na začetku imela hude težave, saj žal nisem imela pravih informacij. Kakšno leto po končanem dojenju so bile bradavice spet na “začetku”, vendar sem takoj po drugem porodu spet lahko uspešno in brez problemov dojila. Nato se sploh niso več vrnile v prejšnje stanje in sedaj uspešno dojim že tretjega…

Več o dojenju je na:
http://med.over.net/klinicne_stroke/porodnistvo/dojenje/

Naj povem, da sem ena tistih, ki sem dolgo dojila (21. mes.), a ne brez težav:
1. v nekem obdobju (okoli 6 mes.) sem imela preveč mleka – kar sem odpravila tako, da sem si vsak dan med obroki le malo iztisnila, da sem zmajšala pritisk (in komaj čakala na “priklop”), na začetku sem si iztiskala po 5krat med obroki, potem pa vsake nekaj dni po enkrat manj, v nekaj tednih se je uredilo _ če iztiskaš veliko, telo še več naredi!
2. moj sine je bil zaspanček glede dojenja (ne da bi spal, le len je bil), sumim, da zaradi CR. Ni se znal priklopiti, sestre so me bolj ko ne nadirale in mu na silo glavico pritiskale k dojkam. Dokler nisem ponorela in rekla, da naj nama dajo mir. Po treh dneh (nisva bila skupaj v sobi) je izgubil toliko, da me je pediatrinja opozorila, naj se potrudim, sicer ga bodo dali na infuzijo: Naslednji dan (ko sva že bivala skupaj) sva se nenehno dojila, samo da je odprl usta, že je bila noter moja dojka…. v enem dnevu se je zredil za več kot 100 g. V enem mesecu za 1.5 kg. Dojenje je steklo, čeprav sem imela očutek, da sva se včasih nenehno dojila….

Stigmatiziranje mater, ki ne morejo (ali tudi nočejo) dojiti se mi zdi odvratno. Vsaka mama ima pravico, da se odloča po svoje, če ne more dojiti (in poznam jih veliko, ki so z muko molzle kapljico po kapljico), naj ji da okolica MIR!

Kot opažam je še vedno veliko napačnih informacij in to celo med osebjem – da je prvo mleko umazano (halo?), da prepogosto pristavljanje razvaja otroka…

Drage mame, ki se trudite z dojenjem – poslušajte svoje srce. Če otrok joka, pristavite ga, če ni lačen, ne bo povlekel, če se bo pomiril in bo potegnil le nekajkrat: morda je bil žejen, morda je potreboval le to, da vas zavoha, sliši vaš glas, vaš ritem srca… Če pa res ne morete dojiti, če se mučite, sebe in otroka, se s tem, ko boste posegle po nadomestku svet ne podre. Otrok je namreč prvi. Vsaka kaplja materinega mleka je vredna zlata, a še bolj je vredno, da ima otrok mirno in zadovoljno mamo. Čeprav ima flaško v roki…
V torek izide Ona s temo o dojenju ali bolje: o tem, da je dojenje izbira vsake mamice, ki bi jo morala okolica spoštovati (avtor moja malenkost). Kdo ima pravico obsojati? Kdo se ima pravico vtikati v vez med materjo in otrokom… Nihče. Če pa se s tem ne strinjate, potem ste tudi sami na nek način nestrpni in netolerantni, čeprav se sami sebi zdite politično poponoma korektni.

In še to: niso samo mame, ki ne dojijo in ne morejo dojiti tiste “na udaru”, neredko jih poslušamo tudi tiste, ki dojimo več kot 8.9. mesecev, več kot leto dni. A bo s pručko hodil za tabo? Kaj mu pa delaš, saj bo obseden z joškami? Ja, pa kaj bi ti pamenjakoviči radi? A jim je sploh kaj prav?

Tinkara

P.S. Draga Tatjana sočustvujem s tabo, izkušnja res ni bila prijetna. verjamem pa, da ti bo v drugo uspelo. Zdaj imaš v pomoč majčkeno tudi nas…

Jaz sem glede dojenja, po svojih lastnih izkušnjah, v dvomih.
Tudi pri nas je bilo tako, da je sinko v porodnišnici prespal cele dneve in ni imel sesalnega refleksa, ko sem ga dojila, je 2-3 krat potegnil in spal naprej. Mleko je nemesto da bi se množilo, začelo usihati. Ko smo prišli domov, je fant ugotovil, da je lačen in bi mogoče sesal, pa ni imel kaj. Priklapljala sva se na pol ure do uro (tisto o dojenju na 3 ure me je tudi non stop begalo – ali čakati 3 ure ali otroka podojiti, ko on to potrebuje?) in mleko se je začelo delati, kmalu ga je bilo za celo ulico, sine pa se je spet odločil, da ga ne rabi in je začelo usihati. Tako je bilo do 3. meseca. Potem smo se začeli dojiti na 3 ure in vse je bilo o.k. do 4. meseca, ko se je fant odločil, da pa sploh ne bo več sesal in konec (jok in stok, ko sem ga poskušala podojiti, nisem pa imela še menstruacije, da bi ga mogoče to odbijalo). Vztrajala sem nekaj dni in mu potem seveda ponudila svoje mleko po steklenički, kar ga je zadovoljilo in mene tudi, saj ni bilo strahu, da bi bil lačen. To stiskanje je trajalo kak mesec z vmesnim dodajanjem sokca in potem postopoma Pikomila. Nekje po 5. mesecu sva se nehala zezati z dojenjem in stiskanjem mleka.
Po eni starni mi je odleglo, da nisem več potujoča mlekarna, po drugi strani sem imela slabo vest, da nisem bila sposobna dati svojemu otroku najosnovnejše. Tako smo mu dajali Pikomil do 1-1,5 leta.
Ko zdaj gledam nazaj (po 5-ih letih), vidim, da sem bila z dojenjem zelo obremenjena. Ko ni steklo tako kot bi moralo, sem bila non-stop pod pritiskom, kako, kdaj in zakaj dojiti. Nisem videla okoli sebe nič drugega kot dete in živela 100% zanj in se obremenjevala s kakanjem, lilanjem in dojenjem. Zame se je življenje normaliziralo, ko sem nehala dojiti.
Za drugega otorka nisem ravno prepričana ali ga bom dojila. Vem, da je to najboljši in najlažji način prehranjevanja otročka, ampak ne vem ali ceno moje psihične obremenitve to poplača. Če bi se vse ponovilo kot prvič, bi verjetno odnehala prej in se potem ponovno tepla po glavi, zakaj nisem vztrajala.
Konec koncev sem tudi jaz zrastla ob steklenički in marsikdo drug tudi ali pa še raste in kaj nam manjka?
LP
Čoko

Še to: tiste tete zaposlene v ljubljanski porodnišnici oddelek C me niso niti pogledale niti svetovale pri dojenju. Sinko je bil celo nedonošen (35 tednov) in kdorkoli ga je pogledal (zdravniki in sestre) niso nič komentirali, ja dobro je, pa je bil odgovor na moja vprašanja.
Toliko še o spodbujanju dojenja v porodnišnicah.