pes lula kot psička
Ksenija, najprej TAKOJ razreši odnos hči : pes. S tem, ko jo pes naskakuje ne izraža spolnega nagona pač pa dokazuje prevlado nad njo. To pa je lahko kasneje nevarno! NIKOLI mu ne dovolite, da se vzpenja nanjo, naučite jo, kako naj od psa zahteva izpolnitev preprostih povelj, za katera naj bo seveda nagrajen (npr. sedi in ko se usede, naj mu da hči priboljšek in ga izdatno pohvali). Mogoče ne bi bilo odveč, če bi obiskali kakšen tečaj.
Pubertetniške težave, hm 😉 Tudi psi pridejo v puberteto in se obnašajo približno tako kot človeški pubertetniki – so neposlušni, svojeglavi, predrzni… Tudi tisti, ki so pred tem že obvladali določena povelja/vaje, jih velikokrat v obdobju pubertete “pozabijo”. Prebudi se seveda tudi spolni nagon, posledice pa so velikokrat nova rangiranja s psi v okolici.
Lp, Yo
Hvala vsem za odgovore. Tudi sama vem, da se mu ne sme pustiti vzpenjanja, a hči sama to le težko prepreči, saj sta s psom iste velikosti, ko se pes postavi na zadnje tace. Težak je in hči ga le s težavo strese s sebe. Moramo mi posredovati in to počnemo vedno, a kot, da se ga ne da nič naučiti in sploh ne dojame, da tega ne sme. Res pa ga ne tepemo, pač pa ga odrinemo in glasno zažugamo, da pač to NE SME. Prav zanima me, koliko časa bo trajalo, predno bo dojel, da se to ne sme.
Skratka, bomo že nekako…
Ksenija, ne gre za to, da bi ga morali tepsti – s tem ne boste dosegli željenega! Tudi vaše žuganje kot vidite nima učinka – pomoje se mu zdi celo zabavno…
V prvi vrsti mu morate pokazati, da ste alfa vi in da je po rangu v družini zadnji – tudi za hčerjo. To pa mu boste najlažje dokazali tako, da bo moral za vsako stvar, vsako pozornost, igro, hrano… nekaj narediti. Zahtevajte od njega naj sede preden dobi hrano, naj sede, preden mu pripnete povodec, sede naj preden prečkate cesto, večkrat dnevno zahtevajte, da se vam umakne (nikar ne stopajte čez njega ali okoli njega, če npr. leži na vaši poti), naj sede preden ga na sprehodu odpnete s povodca itd. Isto naj od njega zahteva tudi hči, vendar le pod vašim nadzorom – NIKOLI sama!
Lp, Yo
Hvala Yo za nasvete, očitno veste kako se stvari streže. Popolnoma vas razumem in vam verjamem, da bi tako morali delati. A je problem v tem, da bi morala naša družina poenotiti postopke, nas je namreč 5. Vsi pa imamo malo mrcino tako zelo radi kot otroka in vem da s tem delamo napako, saj se do njega tudi tako obnašamo. Ko nas postrani pogleda s svojimi lepimi očkami in pri tem položi taco na naše koleno, smo stopljeni kot puter.
Vem, da boste rekli, da moramo psa vzgajati, a je tako težko biti dosleden…. Ja velikokrat se mu umikamo in stopamo čez njega, ker se vrže dol in zaspi kjer mu pač paše, pa mi nekako ne gre, da bi ga vedno budila in podila proč.
Vsak dan sesam dlake, v vsaki jedi jo najdemo, copate imam sfrizirane, hči pogrizene igrače, med igro tudi koga uščipne in tako naprej. Res totalka nevzgojen pes, pa vendar tako naš.
In če je greh in napaka imeti žival tako rad, da ji preveč pustiš, vseeno mislim, da tudi žival čuti to ljubezen in zaradi tega ne bo postala nepredvidljiva in nevarna. Alfa smo pri nas kar vsi, mislim no..
Ksenija, vem, kako težko je težiti nekomu, ki ga imaš rad 😉
Vendar mislim, da je vaša prva odgovornost otrok! In zaradi hčerke čimprej postavite jasne meje, da ne bo prepozno. Ne, niste vsi alfe, po tem, kar sem prebrala, postaja alfa pes (ali pa to že je). In bognedaj, da se zgodi, pa vendar… če se mu bo hčerka v napačnem trenutku postavila po robu, se bo boril za prevlado, zavedajte se tega! In prevlado bo najprej uveljavil na njej, ker je najmanjša in nima moči – tega se pes zelo dobro zaveda.
Imam dva psa in hčerko, staro 6 let. Pa nimamo pogrizenih igrač in ne sfriziranih copat. Veste, pes potrebuje samozavestnega vodnika, ker se tako počuti varnejši.
Pa res, ne stopajte čez psa, še manj okoli, božajte pa ga le, ko VAM to ustreza, ne ko polaga tačke na vaša kolena!
Naj povem/vprašam drugače:
Kdo kupuje hrano? Kdo pospravlja? Kdo plačuje račune? Vi ali pes? Če je odgovor VI, potem imate vso pravico in dolžnost postavljati jasna pravila!
Lp, Yo
Ne boste verjeli, postavljanje mej pri nas tudi pri otrocih, hvala bogu ni bilo potrebno. Nekako vse poteka v prijaznem in srečnem vzdušju in otroci vseskozi vedo kaj lahko in kaj ne, do kam lahko gredo. Če že kdaj prestopijo mejo, tudi sami takoj uvidijo napako in jo sami popravijo. Meni ni bilo nikdar potrebno postavljati mej, zato jih tudi psu ne znam. Se pa popolnoma strinjam, da če je res v pasji naravi tako, da mora nekdo biti vodja, je čas, da mu pokažemo meje. Zaradi hčere – točno. Se popolnoma strinjam. Ampak, ali vas Yo ne očarajo pasje oči, tako, da tudi kdaj popustite?
Po vašem pisanju sodeč bi rekla, da imate popolnoma obvladane pse, ki so vam podrejeni do zadnje dlake. Mogoče je to res potrebno, verjetno pa je to tudi odvisno od pasme. Vem, vsi psi imajo zobe, so pa med njimi tudi značajske razlike. Naš je mešanček, torej mu značaj težko predvidimo, pa vendar je sedaj nadvse prikupen in igriv. Nekako si ne morem predstavljati, da bi lahko postal agresiven do hčere.
Vendar je vse mogoče, zato vam verjamem in bomo sedaj res dosledno vzgajali psa, le dogovoriti se moramo, da bomo enotni.
Hvala za zanimiv pogovor!
Ksenija, še enkrat pozdravljena!
Glede meja pri otrocih se strinjam, da se včasih začrtajo “same od sebe” – tudi pri nas imamo (zaenkrat) to srečo 🙂
Glede meja pri psih pa je drugače in so potrebne. Pes potrebuje krdelo, to pa funkcionira le, če ima zanesljivega vodjo. Da pa je življenje znosno in obvladljivo, morate vodja postati vi.
Ja, pasje oči me očarajo vedno znova. Tudi mene. In popustim, vendar le pri določenih stvareh. Vedno pa se držima načela, da je ta zadeva potem vedno dovoljena. Do psov skušam biti poštena in delati na principu enkrat NE je vedno NE. Ampak sama boš videla, ko bo pes dojel povezavo med opravljenim delom in nagrado, kako bodo oči sijale šele takrat – ker bo v njih veselje, ker vam je ustregel in pričakovanje, kakšna nagrada ga čaka.
Glede mojih psov… imam samca, ki je že po naravi precej miren, povrhu vsega pa zelo bolan, tako da se niti ne poskuša povzpenjati na položaj vodje. Je pa njegov problem trma in zadnje čase nepredvidljivost, ki je posledica bolezni. Seveda tukaj nastopi moja previdnost, ker zadeva ni odvisna od vzgoje. Druga je samica, pasme, ki se ne podreja, prav tako ne pozna kompromisov. Glede na to, da ima določene specifične potrebe, ji je dovoljeno marsikaj, kar ostalim mojim psom ni bilo. Kljub vsemu pa so tudi zanjo postavljene meje (npr. grizemo samo pasje igrače, čez vrata gre vedno za menoj, ne maltretira mačke v nedogled in ne sme se pretepati z drugim psom zaradi hrane, pa na svoj prostor na sedežni mora iti namesto, da teži v kuhinji). Mislim, da to niso prehude zahteve. Psi mi niso podrejeni v smislu strahu pred kaznijo, poskušam jih motivirati, da ubogajo ukaze zato, da dobijo nagrado ali pohvalo.
Nisem vas želela strašiti z nepredvidljivostjo, vendar pa je bolje stvari preprečiti kot zdraviti. Slednje je mnogo težje, s seboj pa žal nosi tudi posledice. Poskušajte predvsem najti pravo motivacijo, da bo pes delal z veseljem. Saj so pametni, tako zelo pa tudi ne, da jih ne bi mogli “prisiliti” da zaradi nagrade in pohvale ne bi plesali tako kot mi igramo.
Katera povelja kuža že obvlada?
Lp, Yo
Naš obvlada le sedi, pridi sem in daj tačko. Pa še razume, ko glasno rečem NE ali PUSTI! To je vse. Prav dobro pa ima natuhtano naše obnašanje, torej točno ve, kdaj bo šel ven. Ve po tem kaj obujem. Če obujem čevlje, se usede na začetku veže in me opazuje, če pa nataknem natikače, ve, da bova šla na potrebo in pride do mene. Včasih gre po povodec in ga vlači okrog, da bi se kdo zmigal in ga peljal ven. Zdi se mi kar brihten kuža, no mimogrede pa lahko vprašam za vaše mnenje o naslednjem.
Za silvestrovo je pokalo, da je le kaj. Našega Bunča ni bilo strah, se je pa kregal, torej lajal, da se nismo nič slišali. Ni ga bilo moč utišati. Pa ga je mož zaprl v spalnico – v temo, kjer pa je utihnil. Tudi bevsknil ni več. Pa se sprašujem, ali je prej lajal le zaradi nas, da nam je pokazal jezo, ali zakaj neki je tam utihnil. Ko smo ga spet spustili med nas v dnevno, je spet začel lajati kot zmešan. Mi lahko pojasnite, zakaj se je tako obnašal?
Ksenija, torej ste uspeli z osnovnimi ukazi, na tem delajte naprej. Zdaj jih utrjujte in ga nagrajujte – naj si stvari prisluži. Pod vašim vodstvom naj enako z njim dela tudi hči, da bo dojel, da je potrebno ubogati tudi njo, čeprav je majhna.
Glede obnašanja – če je bil tiho v spalnici, pri vas pa ne – bi rekla (to je samo moje mnenje), da je šlo za zbujanje vaše pozornosti in važenje, kako strašno pogumen in glasen pes je. Če bi ga bilo strah, bi se zadeva ob osamitvi še poslabšala.
Lp, Yo