Na pomoč!

Naš ljubljenec št. 1, ki mu verjetno res namenjamo preveč pozornosti, velikanski nemški ovčar, popolnoma zdrav, zeeelo živahen kuža, star 2 leti in pol, nam para živce. da ne bo hude krvi – samo in edinole v avtomobilu, ko se kamorkoli peljemo. Pa naj bo to samo 10 min. stran ali pa za dve uri – v avtu stalno cvili, spusca prav nore zvoke, ki jih drugace nikoli ne in to povrh vsega še izjemno glasne! Vzrok za to ni bil v nobeni travmatični izkušnji z avtomobilom, pa čeprav je bilo v začetku vse v najlepšem redu, začelo se je šele pred dobrim letom dni in vedno huje je. V avto gre z velikim veseljem, počiva v prtljažniku, s svojo preprogo, ločen z rešetko od “našega” dela, ne preveč sit, ne žejen, opravljen z vsemi potrebami in ukanami, pa vseeno ne gre. Ne pomaga nič – ne ukaz prostor, tiho, ne zamotiti s čim drugim, enostavno ne gre. Je imel še kdo tak problem in kako ste ga rešili? Res nujno potrebujemo pomoč in vse možne nasvete, ker ga bi radi pač povsod vzeli zraven, ne da sam počiva doma…;) No, saj ga tudi zdaj ne, ampak nam pa para živce…;)

Val, očitno imava podoben primer. Moj doberman(18 mesecev) je v avtu dobesedno v efektu. Ko vidi da se gremo peljat od veselja ponori, vendar v avtu spušča nemogoče zvoke(že od malega). Jaz sem to povezovala z po vsej verjetnosti travmatično vožnjo ko so ga vzeli iz legla in prepeljali iz Hrvaške v Slovenijo, vendar temu ni tako. Ugotovila sem da je razlog razburjenje in neučakanost. Vožnjo poveže s tem da gremo nekam na lepše, da bo treniral ali šel nekam na izlet. Ko se bližamo cilju je vedno huje. Recimo sva 1 km pred poligonom in takrat se tuljenje povečuje. Poskusila sem že vse možno, vendar nobenea stvar ne pomaga. Nazaj grede je pot vedno prijetna, pes se uleže in glede čez okno. Drugače pa je v avtu z njim res neznosno. Sicer ga imam privezanega, vendar se premetava iz desnega konca na levega, pri tem pa spušča totalno nemogoče zvoke, ki mene pri vožnji seveda zelo motijo. Če ima kdo kakšen nasvet za naju naj pomaga.

Hoj, moja psička je to počela vsa leta. In tudi jaz sem ugotovila, da gre za neučakanost. Najbolj je cvilila, ko smo šli na vikend, ker je seveda lahko tam divjala 2 dni skupaj. Pot nazaj domov je bila pa fantazija 😉
Malo smo omejili tuljenje in cvilenje s tem, da je skupaj z njo šel v avto piskajoči ježek s katerim se je nato vsaj nekaj časa ukvarjala (čeprav tudi ta ni bil balzam za ušesa). Včasih je bilo malo bolje, če sem ji dala v avto popolnoma novo kost za grizenje…
Ampak popolnoma nehala ni pa nikoli – samo mi smo se navadili :-)))

Lp, Yo

E – to je to, punce. Najboljši opis stanja moje mrcine je – neučakanost. Ker ko pride do pričakovanega cilja, je cviljenje vedno hujše, s tem, da nazaj prav tako ni nobenih težav. Ampak vmes pa je res nemogoče – midva sva navajena vsega in ga imava izjemno rada, ampak, če si znata predstavljati – to cviljenje lahko traja tudi več ur, dokler nismo na cilju (le ob postankih preneha) in je tako glasno, da skoraj ne moreš govoriti. A obstaja kak pasji psiholog, ki bi lahko dal kakšno idejo? Z igračkami in kostmi smo že poskusili, pa pomaga kvečjemu za 10 min. Na pomoč…, še vedno, očitno nas je več, ki smo vzgojili neučakane ljubljence…;)

Jaz v tem času uporabljam nagobčnik(platnenega) za krajše vožnje. Poleti oz ko je malo bolj toplo ga seveda ne morem in takrat je treba mal živčke stiskat. Lahko obiščeš psihologa, vendar si ne predstavljam kaj pametnega bi ti lahko povedal glede tega primera. Mojemu tudi igračke niso pomagale. Kaj pa če kdo sedi pri njemu zadaj?

…ne pomaga. Nič. Poskusili z nagobčnikom, pa to ne dela pri zavijanju in cviljenju nobenih težav, kvečjemu postane nervozen zaradi tega, ker ga mora imeti; če sediš zadaj, pa je vse, kar imaš, njegova glava na tvojem ramenu, da je cviljenje še bliže ušesom…;)Nne pomaga. Poskusili. Še kaj?;)
Meni je že zmanjkalo idej. Mrcini pa volje in glasu še ne. kdo trdi, da živali nimajo glasilk? 😉

Val te popolnoma razumem. Meni včasih prekipi in se ustavim da se pomirim. Me je prijelo da bi psa spustila in naj gre kamor če. Zanimiva stvar zelo; lahko se dereš nanj, lahko jokaš, se postaviš na trepalnice pa NIČ. Mislim da bi vsak pasji psiholog pogorel pri idejah. Jaz še vedno iščem ustrezno rešitev, pa žal nisem tako pametna da bi jo pogruntala. Kakšni srečnici sva; ko se doberman in nemški ovčasr spravita k cviljenju in tuljenju je pa res pravi balzam za ušesa.

Jaz sem našo psičko že pogruntala. Cviljenje je tako hudo, da ga ni mogoče poslušati, vse je pa samo v neučakanosti. Če se peljemo na daljšo pot, se hitro na prvem primernem prostoru ustavimo, pa če tudi že po 10 minutah; tam se malo znori, pa obvezno opravi potrebo, potem pa je v avtu mir, tudi dve uri, če je treba.
Lep pozdrav

To res pomaga, če se v tem času, med postankom, pošteno znori, kar pa pri nas traja kar kakšne pol ure… če greš tako na polurno pot z avtom, imaš potem vmeš še pol ure zabave, da je kuža miren…;)
…še kdo?… andi & brini, bom pozorna na vaju, če kje opazim divje tulečega dobermana, ki me spominja na mojega psa…;) Hvala za vse nasvete, še vedno so dobrodošli kakšni…;)