Kuna
Pozdrav!
Zanima me, če ima kdo doma kuno belico (udomačeno) in če bi jo lahko prišla pogledat. Mi smo jo lani imeli, pa je postala “preživahna”, pa še jeseni je prišel dojenček :-)))
Spustili smo jo nazaj v naravo.
Jo pa vsi zelo zelo pogrešamo, saj je nenavadno ljubka in prisrčna živalica. Seveda moraš najprej sprejeti vse grizenje, praskanje, skakanje po mizi in vsepovsod, kjer ni primerno zanjo.
LP, Vesna
Ste mogoče pomislili, da vaša ljubljenka ko ste jo spustili v naravo, po vsej verjetnosti ni preživela??? Divje živali ne morejo in ne smejo postati hišni ljubljenčki, sploh pa ne kakšne zverinice kot je kuna. Nekaj dni nazaj sem med potjo skozi Kočevje obiskala gostilno Tušek, da bi videla kako je z tistim medvedom v kletki. Pa ne boste verjeli, zdaj ima zraven še medvedko in DVA mladiča. V tisti majhni kletki!!! Vsega obtoževanja vredno, ne glede iz katerih humanitarnih razlogov je medveda vzel k sebi. Malo razmislite o tem!
To kuno je mami našna na poti, staro kak dan, čisto majhno, prezeblo in čisto bolhasto, doma smo jo hranili, ji zdravili vnetje očesa, zrasla je v zelo lepo žival.
Bila je tudi tri tedne v živalskem vrtu v Ljubljani, kjer so jo navajali na živo hrano, tako da je znala lovito miši. Dajali smo ji jesti tudi surovo meso. Nismo je hoteli dati enemu lovcu, sosedu, ki je sicer obljubljal, da bo skrbel zanjo, ker sva bili z mami prepričani, da jo bo nagačil.
Naredili smo vse, da bi naša kunči preživela, upam da je. Prijatelj jo je nesel nazaj na Soriško planino, meni bi bilo preveč hudo, dali smo ji s sabo še popotnico, piščančje meso, suhe fige in tri jajca.
Divja žival paše v divjino, zato smo jo vrnili, omogočili pa smo ji vsaj teoretično možnost, da preživi. Če je mami ne bi pobrala, bi zagotovo umrla.
Sem pa šla še tri tedne pred rokom z možem na Soriško Planino, če jo bom kje našla. Klicala sem jo, tako sem si žlela, da bi jo vsaj še enkrat pobožala.
Srečno, naša Dolfka!!!
To lahko reče le nekdo, ki nima izkušenj z divjimi živalmi.Sploh s kunami je rehabilitacija najmanjši problem. Štiri popolnoma udomačene kune belice, ki si same niso znale poiskati hrane, sem spustila v naravo. Seveda z nekaj predhodnega znanja in izkušnjami s takovrstnimi živalmi. Vse štiri so preživele in jih je sem in tja videti v okolici, kjer sem jih spustila. Celo, če eno pokličem po imenu se dvigne iz visoke trave ( poza možicelj) in pogleda. res pa je, da je od vrste do vrste odvisno, kako se bo udomačena žival obnašala. Sigurno glede “nevarnosti” udomačevanja velja za medvede, ki jih ne moreš spustiti nazaj v naravo, ko so enkrat udomačeni. Ker so navajeni človeka in njegovega vonja in ker jih povezujejo s hrano, jim človek ne predstavlja nekekga motečega faktorja, temveč vir hrane. ker je potencialno nevarna žival (zaradi velikosti, teže, krempljev in zob) se ljudem približa in se prav nič kaj nežno loti njihovih shramb ali cekrov, če gre za piknik. Poznam zgodbo o mladem medvedku s Snežnika, ki je bil odstranjen od matere (nov mladič, mrtva mati- ne vem) in so ga hranili gozdni delavci s sendviči, ki so jih vzeli iz prtljažnika avtomobila. Ko je ta medvedek zrasel, je seveda takoj povezal, iz kje je hrana prišla delavcem v roke in si jo je nato kar sam postregel in na tak način potem uničil nekaj avtov. Zato so ga potem odstrelili. Nič kaj ugodno za medveda, kajne? Na srečo imajo živali še tako razvit nagon, da lahko preživijo v naravi. Le če so premlade, tega ne morejo storiti. Je pa nekaj res: Pravih pisnih podatkov, o preživetju takih živali, ni. Lahko govorim le iz lastnih izkušenj.
