No malo berem kaki so “problemi” sodelujočih na temu forumu in ugotavljam, da velja nekako prepričanje, da je cena ena izmed najpomembnejših dejstev pri nakupu psa. Nato so se našli tudi taki, ki zatrjujejo, da rejci nerodovniskih psov (torej tistih cistopasemskih, ki nimajo rodovnika), “zbijajo” ceno rodovniskim mladicem.

To je eden NAJVECJIH nesmislov, klisejev celo, ki so znacilni za slovensko logiko. V bistvu tržni mehanizem poskrbi, da je v resnici vse skupaj malo drugače.

Tako moje izkušnje, kot izkusnje ostalih, ki so vzrejali ali redili rodovniske pse (jaz locim vzreditelje in rejce, verjetno mi ni treba razlagati zakaj) so, da če si pri zadeve s srcem in ti ne gre za zaslužek, potem je vpliv konkurence nerodovniških mladičev povsem zanemarljiv.

Zakaj? Ker resen vzreditelj določi ceno mladičev na podlagi predispozicij in kvalitete (kvaliteta zame ni samo recimo potomstvo prvakov itd), ki jo lahko povsem mirne duše dokaze še takemu skeptiku. In ga prepriča v nakup. Oziroma NI RES, kupec se SAM odloči za nakup mladiča pri tocno temu vzreditelju za točno tako ceno kot je določena. Brez zbijanja, brez pregovarjanja, brez prepričevanja in siljenja prodajalca itd. Samo na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je dobil predložene…

Moja izkušnja je recimo sledeča: pred leti smo imeli leglo, istočasno je bilo na voljo še nekaj rodovniških legel iste pasme, plus seveda ogromno nerodovniških mladičev pri rejcih. Ker je pač pasma med najpopularnejšimi v Sloveniji že nekaj let. Cena, ki sem jo določila mladičem je bila za približno 30% višja kot cena ostalih rodovniških legel. Razlogi za to so bili dovolj tehtni (iskanje prave linije in samca več let, preverjanje rezultatov podobnih paritvenih kombinacij po svetu, pot v drugo državo, zdravniški certifikati obeh staršev itd.), pa ceprav noben od staršev ni bil prvak v lepoti (ok oče je bil celo mladinski prvak).

Ko so potencialni kupci najprej klicarili, sem že na podlagi njihovega načina spraševanja o mladičih ugotovila, na katere lahko računam, če se bodo že prikazali na ogled mladičev (zahtevala sem najprej, da si pridejo leglo sploh ogledati in NISEM povedala cene razen V ŽIVO). Doživela sem tudi precej takih klicev, kjer je bilo prvo vprašanje “kolk je pa cena” in jih ni zanimalo absolutno nič drugega. Tudi prav.
Najbolj prijeten je spomin na eno družino, ki je prišla skupaj z otroki pogledati leglo, oče je celo “testiral” samčke (nekje je dobil nekakšen “nasvet”) itd. Ko so odhajali so rekli, da bodo še premislili, da pa gredo še na ogled legla (tudi rodovniškega), ki je bilo v sosednji ulici. V približno pol ure so se spet pojavili na naših vratih in mi pod nos molili aro za mladiča, čeprav je nisem zahtevala. Nisem jih spraševala zakaj so se odločili za mladiča iz moje vzreje, sami so že najbolje vedeli.
No, ko so se mladiči bližali starosti primerni za oddajo, sem bila jaz edina, ki je vztrajala pri isti ceni, medtem ko so ostali začeli cene spuščati (s “sosedo” vred).
Na vsak način so se jih hoteli “znebiti” čimprej. Sama sem sicer imela doma še dve psički pri 3 mesecih (in NE nimamo ogromne hiše in ogromen vrt in ful prostora nasploh), a sta tudi ti šli za tisto ceno, ki sem jo postavila na začetku.
Naj še omenim, da NOBEN izmed mladičev iz tega legla ni šel v premožno družino, kjer bi jim bila cena malenkostni problem.

Pa še ena izkušnja z drugim leglom, vse moje mladiče sem imela prodane že pri 5 tednih za ceno, ki je bila seveda nad povprečnimi cenami ostalih mladičev te pasme. Istočasno pa je nekdo, ki je tudi imel rodovniško leglo skoteno v istem tednu kot moji, mladiče neuspešno prodajal po celo 50% nižji ceni še pri 4 mesecih…

Tako, malo v razmislek…

Flexi,
če se to morda nanaša na kakšno moje pisanje, naj povem, da nisem pisala o neki konkurenci med rodovniškimi in nerodovniškimi živalmi, marveč o goljufiji. Zame je npr. goljufija, da nekdo prodaja “čistokrvno muco te in te pasme brez rodovnika”. Te čistokrvne muce se prodajajo tudi za 20 tisočakov in več, v resnici pa so navadne denimo dolgodlake ali pa mešanke. Če pa kdo prodaja nerodovniško žival po tej in tej ceni, je pa to seveda čisto njegova stvar in tukaj kupec ni nič okoli prinešen. Ve, kaj kupi in se sam odloči, koliko bo za to plačal. Skratka, kupec mora biti dobro obveščen o taki možnosti, če pa kdo prodaja nerodovniško žival in je ne razgalaša za rodovniško, s tem seveda ni nič narobe.

Če cena predstavlja problem ali jo želijo celo drastično zbiti, jaz živali kot rejec takšnim bodočim lastnikom ne bi zaupala, ker bo potem problem tudi ustrezno plačevanje veterinarja. Če pa je neka družina varčevala za nakup psa, pa se lahko na to gleda kot na resno investicijo, ki so jo bili pripravljeni narediti za novega družinskega člana. To pa prej odraža zrelost kot pa neresnost in nezmožnost kasnejše skrbi za žival. Torej resnično ni merilo, da bi šle rodovniške živali samo premožnim družinam. Sicer pa se mi zdi vaše pismo, četudi morda nima nobene zveze z mojim pisanjem, zelo zanimivo.

Lep pozdrav!

Jaz sem za našo psičko odšela kar precejšnji znesek in moram reči, da mi ni žal. Kupila sem jo od vzrediteljev, kateri so zelo cenjeni. Ko sem prišla pogledat leglo, sem videla, da ljubijo prav vsakega psička posebej, da jim ni vseeno, v kakšno družino bodo odšli. In še sedaj, ko je psička že kar nekaj časa pri nas, še vedno pokličejo in se pozanimajo, kako napreduje.

Midva sva hotela kupiti kuža. Pa sem imela prej dva ovčarja brez rodovnika in sta imela oba dedno okvaro kolkov – od različnih psic. Sem si želela kuža z rodovnikom dobrih vzrediteljev po možnosti zlatega prinašalca saj to pasmo poznam. Prijateljica zelo dobra vzrediteljica psov nama je predlagala njenega prijatelja znanega vzreditelja tudi izven naše države.
V tistem času sva imela zelo malo denarja tako da celotnega zneska nisva mogla plačati na enkrat, pa ga nama ni hotel prodati ker bi znesek poravnala v dveh obrokih.
Pa sva dobila psa ljubitejev psov, ki so imeli dve psički in psa, pa veliko mladičev (od dveh psičk). Lepo skrbiva zanj in je najlepši kuža daleč naokoli. Oni niso želeli nobenega denarja od naju samo da bova lepo skrbela zanj in so še danes zadovoljni (poravnala pa sva vse stroške cepljenja).
LP
Mojca

Zelo zanimivo pisanje.
Strinjam se s tabo. Vendar ljudje imamo tudi drugačne
izkušnje. Moj primer : Zaradi starosti in bolezni smo dali
uspavati našega dolgoletnega kosmatega prijatelja. O joku in
solzah ne bi sedaj pisala. No, takoj smo pričeli iskati
drugega psa (psičko mlajšo smo imeli takrat tudi že nekako
6 let). Družinski posvet, želje, finance in pasma je bila
izbrana. Ker ni bilo veliko legel, sva si z možem pri zelo
znanem vzeditelju rodovniških psov (menda jih ima 6 vrst!?) ogledala dve psički.Zelo simpatični, obe sicer z majhno
barvno napako, ampak zelo luštni. Gospod nama je povedal,
da sta sicer rodovniških staršev, ampak “ker je mati umrla
pri kotitvi, mladički niso dobili rodovnika, zato so tudi cenejši”. Torej sta rodovniška brez potrdila. Mož je bil
navdušen in je položil aro za pol cene.
Doma sva se pozanimala pri kinologih in ugotovila, da si je
g. znani vzreditelj privoščil debelo laž. Drugače povedano – šlo je za namensko zavajanje kupcev. Namreč, ne glede na mater,
dobijo vsi mladički rodovniških staršev avtomatično rodovnik –
seveda pri leglih, kjer število ni omejeno.

Po nasvetu strokovnjakov, da je lahko ravno pri takih psih kaj
narobe, smo g. vzreditelja poklicali in mu to povedali.
Gospod, je bil vse prej kot vljuden, da ne rečem celo nesramen.
Morda zato, ker smo odkrili njegovo prevaro? Ker imamo živali
resnično radi, mu je mož pustil denar “za hrano za pse”. Ko sva
prišla, so se namreč drli z vseh pesjakov, on se je pa samo zadiral nanje. Kaj takega od tako “priznanega” vzreditelja
ne bi pričakovali nikoli.

Mi smo potem pri zelo prijazni družini iz prvega legla dobili
našega ljubljenčka, ki se je zelo navezal na nas, mi pa nanj.
glede cene pa – društvo ljubiteljev te pasme določi enotno
ceno za vse vzreditelje tajšnih psov.

Naj dodam še tole. Našemu znancu je umrl mladiček po 2 mesecih, ko ga je dobil. Ta dva meseca sta bila polna obiskov pri veterinarju in bedenja pri malem bolničku. Lahko si mislite žalost v družini ob tako hitri izgubi. Ob debati o našem kosmaticu smo ugotovili, da je on dobil mladička prav tam
(morada celo istega), kjer smo mi pustili aro. Med ljudmi, ki poznajo “pasje kroge” je celo tekla beseda, da je pri tem
gospodu marsikaj čudnega in vprašljivega pri vzreji psov.

Koliko je res na tem, ne vem. Vem pa, da tak odnos nekoga, ki
naj bi nekaj vedel in znal o psih, meče slabo luč na vse, ki
z ljubeznijo in veseljem vzrejajo psičke, mačke itd., saj se
ne morem znabiti občutka, da se mu gre zgolj za denar in še
enkrat za denar, psi pa so samo sredstvo za dosega tega.
Res žalostno!

Zelo zanimivo pisanje.
Strinjam se s tabo. Vendar ljudje imamo tudi drugačne
izkušnje. Moj primer : Zaradi starosti in bolezni smo dali
uspavati našega dolgoletnega kosmatega prijatelja. O joku in
solzah ne bi sedaj pisala. No, takoj smo pričeli iskati
drugega psa (psičko mlajšo smo imeli takrat tudi že nekako
6 let). Družinski posvet, želje, finance in pasma je bila
izbrana. Ker ni bilo veliko legel, sva si z možem pri zelo
znanem vzeditelju rodovniških psov (menda jih ima 6 vrst!?) ogledala dve psički.Zelo simpatični, obe sicer z majhno
barvno napako, ampak zelo luštni. Gospod nama je povedal,
da sta sicer rodovniških staršev, ampak “ker je mati umrla
pri kotitvi, mladički niso dobili rodovnika, zato so tudi cenejši”. Torej sta rodovniška brez potrdila. Mož je bil
navdušen in je položil aro za pol cene.
Doma sva se pozanimala pri kinologih in ugotovila, da si je
g. znani vzreditelj privoščil debelo laž. Drugače povedano – šlo je za namensko zavajanje kupcev. Namreč, ne glede na mater,
dobijo vsi mladički rodovniških staršev avtomatično rodovnik –
seveda pri leglih, kjer število ni omejeno.

Po nasvetu strokovnjakov, da je lahko ravno pri takih psih kaj
narobe, smo g. vzreditelja poklicali in mu to povedali.
Gospod, je bil vse prej kot vljuden, da ne rečem celo nesramen.
Morda zato, ker smo odkrili njegovo prevaro? Ker imamo živali
resnično radi, mu je mož pustil denar “za hrano za pse”. Ko sva
prišla, so se namreč drli z vseh pesjakov, on se je pa samo zadiral nanje. Kaj takega od tako “priznanega” vzreditelja
ne bi pričakovali nikoli.

Mi smo potem pri zelo prijazni družini iz prvega legla dobili
našega ljubljenčka, ki se je zelo navezal na nas, mi pa nanj.
glede cene pa – društvo ljubiteljev te pasme določi enotno
ceno za vse vzreditelje tajšnih psov.

Naj dodam še tole. Našemu znancu je umrl mladiček po 2 mesecih, ko ga je dobil. Ta dva meseca sta bila polna obiskov pri veterinarju in bedenja pri malem bolničku. Lahko si mislite žalost v družini ob tako hitri izgubi. Ob debati o našem kosmaticu smo ugotovili, da je on dobil mladička prav tam
(morada celo istega), kjer smo mi pustili aro. Med ljudmi, ki poznajo “pasje kroge” je celo tekla beseda, da je pri tem
gospodu marsikaj čudnega in vprašljivega pri vzreji psov.

Koliko je res na tem, ne vem. Vem pa, da tak odnos nekoga, ki
naj bi nekaj vedel in znal o psih, meče slabo luč na vse, ki
z ljubeznijo in veseljem vzrejajo psičke, mačke itd., saj se
ne morem znabiti občutka, da se mu gre zgolj za denar in še
enkrat za denar, psi pa so samo sredstvo za dosega tega.
Res žalostno!

Kdo pa je ta gospod? Menim, da je prav, da se pove ime tistega, ki je nepošten in je ogoljufal že veliko ljudi, da jih bo tako več vedelo, koga se mora izogibati! Če ne bo kupcev, potem tudi s prodajo ne bo nič. Mogoče je to majhen korak, ampak boljše kot nič…

Tina

Žal ne razpolagam z nobeni pisnimi in slikovnimi dokazi,
so samo grenki spomini, mnenja drugih, njegova nevljudnost (njegova beseda proti najini) in naključja (znančev psiček).
Vse to pa vendarle ni dovolj, da javno in poimensko oznanim njegovo ime. Če bo slučajno tole bral tudi on, se bo morda
le zamislil nad svojim ravnanjem. Če bo pa še to kaj koristilo
njegovim psom, toliko bolje zanje, zanj in za nove kupce.

Naše izkušnje sem napisala samo zato, da boste tudi ostali,
ki kupujete svojega ljubljenčka pozorni na vse podrobnosti. Mislim, da se dela tudi velika napaka, ko ljudje vidimo tiste mile očke, pa se nam že vsede v srce, odpremo denarnico in
položimo aro. Ne, treba je pregledati mladička in njegove
dokumente, po možnosti s kom, ki se na te reči spozna. Tako
ne more priti do tega, kot se je zgodilo nama, ki sva le
ljubitelja in skrbnika dveh psov, mačke in dežurna “menza” še
za soseske tri mačkone.

Še tole. Ne spreglejte vašega prvega vtisa, ko pridete k
vzreditelju. Če je prvi kontakt s to osebo negativen, pojdite raje drugam. Kljub temu je moj mož ravnal kot je, saj mu je
bilo strašno hudo za prejšnjim psom.

P.s.: Naj se nikar ne počutijo prizadete tisti vzreditelji in
rejci, ki ne delajo na ta način. Njih se to ne tiče. Mislim,
da je bolj pomembno, da imajo sami pri sebi poštene namene in
načela, kot pa da o tem vemo ali mislimo drugi.

Znani vzreditelj,ki ima v svoji vzreji kar 6 ..ŠEST…pasem.Ali ni to že dovolj dober podatek,da napraviš ovinek?

In tudi ostali rejci….trdim,da jih je več kot polovico,ki imajo v prvi vrsti namen zaslužiti čimveč.

Ja, prav imaš. Premalo smo se pozanimali. Da redi toliko
psov smo ugotovili šele, ko smo bili tam. Sentimentalnost
mojega moža pa je botrovala takšni slabi izkušnji.

Ne strinjam pa se, da so vsi rejci zgolj koristoljubneži.
Mislim, da veliko večino njih na začetku žene zgolj veselje
in ljubezen do živali in vse, kar je povezano z njimi. Ne
rečem, da nekatere ne žene zgolj zaslužek, samo mislim, da so
le-ti v manjšini. Da pa se pri nekaterih kasneje pomešata ljubezen do živali in ljubezen do denarja, je pa verjetno tudi res. A kljub vsemu, mislim da je “dobrih” še vedno več kot
samo polovica.

Urša, če govoriš o g. Matoši, mislim, da je za v zapor. Bejžte od njega vsi, ki bi radi ostali brez problemov in imeli zdrave živali. Takšne svinjarije bi pripisala njemu.

Se motim?

Ne, ne gre zanj – ga niti ne poznam.