Za menoj je zelo huda življenska preizkušnja (nosečnost, odhod partnerja takoj ko je izvedel za nosečnost, rojstvo otroka z določeno boleznijo, borba za preživetje, potem pa zdravniki, fizioterapja, razvojne…) To vse sem nekako pregurala in bila izjemno pogumna.

Sedaj se je stanje mojemu otroku v včini normaliziralo. A moja psiha je sedaj čisto na dnu. Ko so se stvari pošlihtale sem se začela prenajedati in zanameček še hrano zalivati z alkoholom. Zvečer ko otrok spi se mi zgodi, da pojem vse kar mi pride pod roke in nato popijem celo steklenico vina. Sploh ne čutim alkohola le obupno praznino…

Kaj naj naredim????

Hvala za vašo pomoč.

Pozdravljena,

tebi pa ni bilo prizanešeno v zadnjem času. Dovolj težko je že, če ostaneš sam brez ljubljene osebe, kaj šele, da ta odide v trenutku, ko prihaja otrok, ki sam potrebuje ogromno ljubezni. Ostala si brez podpore partnerja, ki ga v tem obdobju potrebuje vsaka ženska. Vsaka čast, da si zmogla sebe postaviti na “stranski tir” in poskrbeti za prihajajočega otroka.

Toda ravno to, da si pregurala kot praviš si morala storiti, da si se lahko borila. sedaj, ko so se ti stvari “uredile” pa imaš kup nerešenih čustev pometenih pod preprogo. Lahko da se motim, saj sklepam po tem kar si napisala. Za otroka si poskrbela, sedaj moraš zase.
Kompulzivno prenajedanje je lahko vzrok nerešenih stisk. Pri tebi jih je ogromno. potrebovala boš nekoga, ki ti bo pomagal pogledati kaj je to obdobje (nosečnost, odhod partnerja, osamljenost,…) pomenilo zate. S pomočjo hrane in alkohola bežiš od svojih težav s katerimi se takrat nisi imela časa soočiti, danes pa se ne moreš. Paziti moraš tudi zaradi alkohola. Sploh, ker imaš majhnega otroka.

Imaš več možnosti. Lahko obiščeš psihiatra ali psihologa, ki ti bo pomagal pogledati tvoje strahove in razloge zaradi katerih se zatekaš v prenajedanje in alkohol.
Nič ne omenjaš koliko časa se že prenajedaš – ne vem ali gre pri tebi za motnje hranjenja ali ne. Predlagam ti, da pogledaš po netu pod to temo-motnje hranjenja, kjer boš dobila razne naslove društev in organizacij, ki nudijo pomoč na tem področju.

Ne obupaj. v vsakem primeru boš gotovo našla kaj zase. Če boš želela še kakšno informacijo ali pogovor lahko zopet pišeš na ta forum. Zagotovo se bom odzvala.

Kar pogumno. Srečno.

To stanje traja že dobra 2 tedna, zredila sem se že za 4 kg. Počutim se prazno, a navzven še vedno delujem kot, da je vse v najlepšem redu.

Za otroka lepo skrbim imam tudi prijatelje. Ko sem pa sama s seboj čutim močno stisko, osamljenost, praznino…
Čisto mojo in ni povezana z mojo ljubeznijo do otročička.

vem, da potrebujem pomoč a kaj naj?
Sem sama za vse, otroček je sicer pri varuški a kaj ko sem jaz takrat v službi.
Kako naj si zoorganiziram še obiske v takšni skupini?

Hvala in lp

Pozdravljena,
razumem, da si v stiski in da ti je težko najti čas zase. Vendar ga boš morala, če si boš želela pomagati. Mi smo se pripravljeni prilagoditi tebi, če boš želela kaj spremeniti. otroka lahko pripelješ tudi s sabo na svetovanje, vsaj enkrat, da preveriš ali bi potrebovala srečanja dalj časa ali le nekajkrat. Imamo igralnico za otroke ali pa ga imaš pri sebi med svetovanjem, če je še manjši. Vsaj preveri kaj ti ponujamo – ali mi ali katero drugo društvo.Pri nas individualna srečanja trajajo enkrat na teden po 45 minut do 1h. Če želiš nas lahko pokličeš na tel. št. 25 11 602 ali 603 – ženska svetovalnica. Lahko pa po internetu poiščeš tudi naslove drugih organizacij ali društev in se odločiš kam boš šla.

Sedaj je vse odvisno od tebe. Ne obupaj, gotovo boš našla način, da si pomagaš.

Ojla klarinela

Strvari se še zdaleč niso pošlihtale, kot praviš. Rana je sicer zaprta, ni pa v celoti zaceljena. Mislim, da rabiš pogovor z nekom. Če nimaš nobenega prijatelja v bližini, kateremu bi zaupala vse kar se ti je dogajalo, si moraš najti čas in obiskati katero od svetovalnic. Rano moraš najprej pozdraviti, da bi se lahko postopoma zacelila. Preveč hudega se ti je naprtilo v kratkem času in lažje ti bo , če ti kdo priskoči na pomoč, pa tudi če to osebo sama poiščeš. Tvoja duša je lačna pozornosti, topline.. Takrat jo na vse možne, “napačne” načine skušamo potolažiti, nahraniti, vendar sama veš da to kar počnemo ni rešitev.

lp