Najstnica
Živjo,
imam problem in upam, da mi bo kdo pomagal z nasvetom.
Imam 17 letno hčer, za katero domnevam, da ima težavo s hranjenjem. Na trenutke se mi dozdeva, da se poslužuje bruhanja.
Naj pričnem od začetka. Kot majhen otrok in tudi kasneje v zgodnjih najstniških letih je bila precej močnejše postave. V lanskem poletju je izgubila kar nekaj kilogramov, vendar sem opazila, da resnično ni posegala po visokokalorični hrani ali sladkarijah, katere je imela v preteklosti zelo rada. Na trenutke sem jo opozarjala, da ne sme tako malo jesti ter da je bolj zdravo, da se prehranjuje večkrat dnevno ter da zaužije precej sadja in zelenjave. Nekje v jeseni sem zasledila, da je enkrat bruhala. Ko sem se kasneje skušala pogovoriti o tem, je takoj odreagirala izredno eksplozivno in vse zanikala. Kljub temu me ni prepričala in mislim da to še vedno občasno počne. Še vedno je suha (no, dejansko ni presuha), vendar vem, da s hrano, ki jo sedaj uživa ne more obdržati take postave, kot ko ima v tem trenutku.
Prebrala sem že kar precej literature o tej obliki “zasvojenosti”. Ko je dobre volje in ko sva sami ji vedno poskušam na lep način povedati, da me skrbi zanjo, da to (če res to dela) ni dobro za zdravje, predvsem pa to ni način za dosego cilja. Povedala sem ji tudi za forume ter ostale stvari, kjer bi lahko dobila odgovore na svoje početje ter seveda mnenja strokovnjakov in nenazadnje tudi ljudi, ki se s podobnimi težavami spopadajo. Moram priznati da sem povsem nemočna in takoj ko pričnem s takim pogovorom enostavno eksplodira, vse zanika in od tistega trenutka dalje sva “na bojni nogi”. O kakršni koli pomoči niti slišati noče, saj pravi da nima težav. Mislim, da sploh ne posluša kaj ji skušam dopovedati. V šoli nima težav.
Vem, da jo ne morem prisiliti, da stopi v kontakt z strokovnjakom in da mora sama spoznati, da stvari ki jih počne, niso OK. Občasno ji kar tako mimogrede rečem, da ji bom vedno stala ob strani ter da sem pripravljena oditi z njo na pogovor, vendar na žalost nič ne zaleže.
Občutek imam, da samo mene skrbi in da bom na koncu vrgla puško v koruzo. Priznati moram, da sem na trenutke izredno slabe volje, ker enostavno ne vidim rešitve oziroma izhoda iz tega.
Pozdravljena
Upravičeno ste zaskrbljeni za svojo hčer. Vse kaže, da je problem svoje teže začela reševati na neprimeren način. Ne pišem vam kar tako. Imam hčer, ki se spopada z anoreksijo in tudi s samopoškodbami. Naj napišem našo zgodbo.
Ko smo izvedeli za to, smo se seveda temeljito pogovorili. Z možem sva ji povedala, da vidiva v tem resen problem, ki ogroža njeno življenje. Naj povem, da se je anoreksija prikrila za samopoškodovanjem. Tako sva najbolj midva najprej začela iskati vzrok samopoškodb. Čez čas sva se dokopala do ugotovitve, da ima hčer dejansko probleme s prehranjevanjem. Tudi njena teža je padala, vendar zelo počasi. To pa je tudi ostalo skrito, ker je bila v dobi rasti in so vsi govorili, da se je pač potegnila in tako postala suha. Pa ni bilo res. Dejansko je svojo težo uravnavala, tako da je premalo jedla. Tudi ona je menila in mislim da delno še vedno meni, da nima ne vem kakšnega problema, vendar je bilo njeno razmišljanje do pred kratkim kakšna je normalna teža precej okrnjeno. Pri 170 cm, ni pristala na več kot 46 kg. Problema ne rešujemo sami, ampak s pomočjo psihiatra. Drugače ne gre, verjemite. Sami temu ne boste kos. Pa ne mislite, da hčerka vedno sodeluje ali pa, da je bila navdušena, ko sva jo dejansko postavila pred dejstvo ali zdravljenje ob pomoči psihiatra ali pa v bolnišnici. In pa, da je ne moreva prisiliti, da bo začela jesti ko bo ona hotela ipd. Pot je težka, vendar pa sva z možem odločena, da jo bova skupaj z njo prehodila in to uspešno. Prišli smo tako daleč, da se skoraj več ne poškoduje, včasih se je večkrat na dan, in pa da so njeni obroki sicer majhni, ampak redni. Tako na kratko.
To, da ji date vedeti, da ji stojite ob strani je zelo pozitivno, vendar pa imate še zelo malo časa, saj se hčerka bliža letom, ko bo sama odločala o sebi, čeprav so nekateri takrat še veliki otroci. Poskusite še s čem, kaj pa vem, naj gre k zdravniku vam na ljubo, poskusite ji zbuditi socialni čut do soljudi, do vseh vas v družini, ki vas ima rada. Jaz ne bi odnehala. To, da sta na bojni nogi, nič novega med mamami in hčerkami, če je le mera prava. Tudi midve s hčerko sva dostikrat. Saj tu ni zmage, ampak na koncu pa je vseeno nek rezultat, čeprav majhen in skoraj neviden. Počasi lezemo naprej.
Bodite vztrajni in ne obupajte, saj ste mama in hčerka je vaš biser.
Vceraj sem cisto po nakljucju prebrala Vase vprasanje in se po tehtnem razmisleku odlocila, da tudi sama napisem nekaj besed. Ze dolgo casa se bojujem z anoreksijo, tokrat pa tudi prvic javno govorim o tem.
Zal se ne morem strinjati s svojo predhodnico o moznostih prisile, saj mene ni mogel v zdravljenje prisiliti nihce. Nobena groznja ni zalegla, nobene sankcije in prisilni obiski zdravnikov ter psihiatrov, saj sama nisem zelela sodelovati. Ko sem dojela, da bo okolica bolj mirna, ce bom navidezno sodelovala, sem sprejela njihovo igro. Namesto stradanja sem po prihodu iz bolnisnice izbrala bruhanje in odvajala, s katerimi sem prezivela vecino srednje sole. V zadnjem letniku pa se je znova vrnilo stradanje.
Odsla sem od doma, ker so se pricela moja studentska leta, s tem pa tudi popolna vrnitev anoreksije. Ko so starsi dojeli, da sem znova na starih tirih, so poskusali pomagati, a zdaj niso mogli uporabiti prisile, ker sem bila polnoletna in ker sama nisem zelela zdravljenja. In prepricana sem, da si mora vsak najprej sam priznati, da ima tezave, kar pa se je pri meni zgodilo relativno pozno.
Pri 43 kg in 177 cm so mi zacele odpovedovati ledvice. Pljuca so se mi sesedala vsak mesec. Pa me tudi to ni odvrnilo od hujsanja. Nekega dne mi je zdravnik v bolnisnici nekoliko surovo zabrusil, da mi bodo pljuca mogoce se kaksnih trikrat lahko spravili skupaj, nato pa se z mano ne bodo vec ukvarjali, ker se veliko drugih, ki si za razliko od mene zelijo ziveti, caka na pomoc. In ta (jaz ji pravim) brca v rit je porodila spoznanje, da potrebujem pomoc, da z 39-imi kg ne morem normalno ziveti.
Hja, pot do ozdravitve je po 11-ih letih anoreksije dolga in trnova. Zadnja tri leta se uspesno zdravim, pri cemer se zdalec nisem ozdravljena, a vem, da sem na dobri poti. Vem, da mi bo uspelo.
Tezko je dajati nasvete za nekoga drugega, saj je vsak posameznik individuum. Tudi jaz nisem poslusala starsev, nisem se zelela pogovarjati z njimi, nisem si priznala, da imam tezave, katere resujem z zlorabo hrane. Nocem biti pesimisticna, vendar hceri ne boste mogli pomagati, dokler si tega tudi sama ne bo zelela. Njene tezave se skrivajo za masko hrane, razmislite o tem, kaj jo je tako prizadelo, skusajte ji dopovedati, da v motnjah hranjenja nihce ni tista zlata izjema, ki se bo zasvojenosti in padanju v brezno izognila. Tako sem mislila jaz, tako mislijo vsi.
Pa veliko optimizma in zlasti vztrajnosti!
Živjo,
prebrala sem tvoje razmišljanje in moram priznati, da se v nekaterih segmentih strinjam s teboj in tvojimi ugotovitvami. Na žalost smo ljudje (verjetno vsi, čeprav govorim iz svojih izkušenj) naravnani tako, da v primerih neke prisile odreagiramo ravno nasprotno kot pričakuje od nas okolica. To, da bo hčera morala spoznati sama, da njeno ravnanje ni pravilno, sploh pa ne sredstvo za dosego cilja, se s tabo popolnoma strinjam in vse to sem tudi že sama ugotovila. Želela sem samo pridobiti mnenje o tem kako, s kakšnim načinom in besedami po neki drugi poti pristopiti k temu, da čim hitreje spozna svojo zmoto.
Pri nas zaenkrat še ni težava v stradanju in posledično anoreksiji in tudi še ni težav s premajhnimi kilogrami. Res je, da je veliko shujšala, vendar pa je pred tem imela kar precej kilogramov preveč (naj ti povem, da je sorodstvo po moji strani nekoliko podvrženo temu, vendar se ne jaz, niti moja družina s tem ne obremenjuje in nikoli nismo to postavljali v ospredje).
Dejansko ne vidim kakšne težave so povzročile to njeno dejanje (razen seveda morda močnejša postava in vpliv zunanje okolice za njen izgled; tega ne vem, ker nikoli nisem bila prisotna v trenutku da bi ji kdo kaj o tem rekel, sama pa mi o tem ni nikoli potožila). Toda saj sama veš, kakšna je težnja današnje civilizacije o izgledu ljudi, o preveliki teži,…vsak človek pa individualno dojema besede in mnenja drugih.
Opažam, da veliko bolje sodelujeva, če ne načenjam teme o tem, če se ne jezim nanjo,… če ne povzdignem glasu nad njo,… Veliko jo vzpodbujem in jo skušam potolažiti za vsako slabo stvar, ki se ji pripeti (morda slaba ocena v šoli, ipd.).
Ne vem, če sem izbrala pravi način. Vem samo, da s prisilo ne bom dosegla ničesar,..morda ravno obratno kot želim.
Zdravo!
Tudi jaz se že vsrto let ubadam večinoma le s hrano in sicer s prenajedanjem, bruhanjem, odvajali, čeprav sem le te nekako opustila, ko mi je neka psihologinja na dolgo in siroko razložila kako nevarna so.
Lahko pa iz svojih izkušenj povem, da sem tudi jaz na kakršnekoli mamine besede o moji prehrani odreagirala bučno, povsem drugače kot bi odreagirali o kakršnikoli drugi stvari. Govorenja o tem enostavno nisem prenesla in ga še sedaj ne. Res pa je, da mi je moja mami kmalu prenehala težiti o tem, najbrž zaradi tega, ker tudi sama nima vsega razčiščenega o zdravi in predvsem uravnoteženi prehrani. Sama ima kar nekaj kil preveč, sicer se “kao” ne ubada s tem in je na videz povsem zadovoljna sama s seboj, samo da jih jaz čisto ne verjamem. Drugače se super razumeva, ampak ko pa nanese pogovor na hrano ali pa razne diete, pa sva hitro v konfliktu. Tako, da si včasih želim, da bi jaz takrat ko sem imela največjo krizo imela toliko poguma, da bi priznala svoje probleme in da bi se vse to lahko boljše in hitreje nekako uredilo.
Sem pa tudi mnenja, da se sam težko pobereš iz tega s….. in da kljub temu, da ponavadi odrekaš kakršnokoli pomoč, globoko v sebi želiš, da ne bi bil sam v tem, da bi imel nekoga, ki bi mu lahko rekel, danes sem požrla to in to, sem bruhala in da te za vse te besede in dejanja ne bi le ta obsojal zakaj to delaš.
Vem pa tudi to, da ti vsak psihiater, psiholog…,ki se ukvarja z motnjami hranjenja, pa naj bo še tako dober v svojem poslu ne more pomagati, če sam ne sodeluješ oz. če nisi sam prepričan, da si želiš odvreči to breme.
V glavnem jaz bi ti svetovala, da ne odnehaj, da nekako nadzoruješ svojo hčerko, poskusi tako, da sama tega ne bo opazila. Pa še nekaj, ne vem sicer kako je to pri vas, ampak pri nas je bil vedno poln hladilnik in omara, razno razne hrane, ki me je vabila na požrtijo. In ko enkrat začneš se težko ustaviš oziroma se ko je že prepozno.
Upam, da ti bodo moje besede vsaj malo pomagale pri tem kako se obnašati, odreagirati in kaj storiti, da tvoja hči ne bo imela preveč pokvarjene mladosti.
Lep pozdrav
Pozdravljena,
iz prebranega čutim, da si v veliki stiski kako pomagati hčerki. Razumem, da te je strah zanjo in bi kot njena mama storila vse, da bi ji bilo dobro.
Storila si že ogromno, ko si ji povedala, da si tu zanjo in da se lahko obrne nate. Verjamem, da je težko čakati, da bo to dejansko storila, vendar boš morala. lahko, da bo trajalo zelo dolgo. ne bom ti pisala o tem kakšne oblike pomoči so na voljo pri nas v teh primerih, ker si že sama napisala, da si veliko prebrala o motnjah hranjenja. Pomembno se mi zdi, da bi pomoč poiskala zase. Glede na to, da zaradi hčerkinih težav doživljaš občutke strahu, stiske in obupa, predlagam da se vključiš v skupino za pomoč svojcem oseb z motnjami hranjenja. Znotraj skupine boš deležna podpore in razumevanja svojih čustev, poleg tega pa boš dobila še kakšno koristno informacijo kako se odzivati ali se ne odzivati na hčerkino vedenje. V skupini se sestajajo starši otrok, mladostnic, ki imajo motnje hranjenja. Če čutiš, da nihče ne more razumeti kako se počutiš in zakaj se bojiš, boš v skupini gotovo deležna potrebnega razumevanja. Vem, da takšna skupina deluje na Kliniki za mentalno zdravje. spodaj imaš naveden mejl osebe, ki na tej kliniki deluje na področju motenj hranjenja in njihov telefon kamor lahko pokličeš in se pozanimaš kdaj se skupina sestaja. Poskusi gotovo ti bo vsaj malo lažje pri srcu.
Lokacija
Zaloška 29, 1000 Ljubljana
telefon: 01/5874 900
naj še jaz “dodam zrno”. sama sem kot mama šla skozi to pred petimi leti. imeli smo vse: hujšanje, bruhanje, samopoškodbe, enkrat celo hudo opijanjenje z izpiranjem želodca… hčerki sem dala vedet, da jo imam rada, da me skrbi. o pomoči najprej ni, jasno, hotela nič slišati. ko pa sem jo po tistem izpiranju želodca skoraj na silo odvlekla k psihiatrinji, je počasi začela sodelovat. vendar se zavedam, da uspeha ne bi bilo, če hči ne bi imela motiva. sprva ga seveda ni imela. prvič se je zamislila, ko so ji začeli izpadati lasje. potem so se začele težave s ščitnico, nazadnje se je ustrašila za svoj glas. takrat si je rekla: dovolj je! začela se je pot okrevanja. moram reči, da sem ponosna nanjo, saj je veliko naredila na sebi. svojo zgodbo je obelodanila tudi javno in s tem mogoče (vsaj upam) olajšala odločitev za zdravljenje kaki najstnici.
bodite trdne, drage mame, poiščite podporo pri možu oz. partnerju (to zna biti zelo težko!) in po možnosti tudi pri strokovnjaku (sam asem hodila na pogovore k socialni pedagoginji). poleg vaše ljubezni in skrbi je nujno potrebna tista brca, o kateri piše pumpkin, in pa MOTIV. zakaj se sploh zdraviti? poskušajte ta motiv najti skupaj s svojimi hčerkami. veliko uspeha in močnih živcev vam želim!
Ja res je tista brca je še kako potrebna. Pri nas je to bila izguba menstruacije in pa motiv – dobiti jo nazaj. Ni dobro pa še dolgo ne bo. Borimo se vsak dan posebej.
Trpi tako partnerski odnos, kot družinsko življenje, čeprav mi partner stoji ob strani.
Kar se tiče močnih živcev se strinjam. Zato jih tudi jaz želim vsem, ki so v tem.
Lep pozdrav vsem.
p.s.
Če ima kdo kakšen naslov, najraje e-mail kjer bi se lahko pogovorila kako zdržati in kaj delam prav ali narobe, se priporočam, saj živim v malem mestu in nam je vse zelo oddaljeno. Hčerko vozimo na skupinsko terapijo 70 km daleč, vendar pa na žalost nimajo skupine za starše, ker ni dovolj interesentov.