Živjo!

Morda se bo komu zdelo da to ne spada v ta sklop ampak vseeno k ne vem kam naj napišem.

Tudi sama sem imela motnjo hranjenja ( prenajedanej) vendar se mi je uspelo s pomočjo veliko dela na sebi, skupine za samopomoč in svetovalke te dolgoletne zasvojenosti rešiti. Pravzamprav se nisem rešila samo motnje ampak tudi depresivnega razpoloženja. Lahko bi rekla da sem bila prvič v življenju res srečna.

Potem so prišle spremembe, konec šolanja, prva zaposlitev, selitev od doma, nova služba, načrtovanje poroke,…Opažam da je postalo moje življenje veliko bolj stresno, da mu enostavno včasih nisem več kos.Znova se je pojavila tudi depresija. Sicer ne huda mapak vseeno. Nisem več tako aktivna, zanemarjam si, ne hodim več teč in ne družim se več s prijatelji. Potem si rečem da je za vse kriva nova služba ker nima časa toliko kot prej in prihajam domov velikokrat preutrujena. Vendar globoko v sebi vem da bi lahko našla malo časa zase če bi to zares želela.
Pravzamprav še sama ne vem kaj je narobe ampak ni mi všeč tako življenje kot ga sedaj živim.

V meni se je pojavil strah da ne bi znova zbolela. Je možno da ponovno zbolim?Kam se lahko z mojimi težavamo obrnem po pomoč- BREZ ZDRAVIL!! Če mi kdo lahko odgovori na ta vprašanja mu bom iz srca hvaležna.

Pozdravljena, Lučka!!
Žal ti kakšnega pametnega nasveta ne morem dati… 🙁 Lahko pa zagotovim, da nisi osamljen primer…
Tudi sama imam probleme s stvarmi kot ti: jaz se začaranega kroga prenažiranja najbrž ne bom nikdar rešila. Sicer sem se v preteklih 10.letih uspela toliko pošlihtati, da sem se iztrgala bulimiji. Prenajedam se pa še zmeraj. Še zmeraj mi je hrana droga, ki jo RABIM. Posledično imam jasno problem s prekomerno težo. Pa uspem tistih 10-15 kilogramov shujšati, a kaj, ko me sladkarije vedno znova zapeljejo v skušnjavo in izgubljene kile hitro dobim nazaj. Ampak sem se nekako sprijaznila s tem. Imam moža, ki me razume in tudi podpira. Trudi se, da bi spremenila prehranjevalni ritem, pa ne gre… Ampak največ mi pomeni, da me ima kljub moji težavi (in frustraciji kar se kil tiče) preprosto rad.
Sicer sem športnica in vsaj na tem področju sem ponosna nase: vsak dan (skoraj da obsedeno!) skrbim za kondicijo. Ne veter, visoke ali nizke temperature me ne ustavijo. To je malce “bolano”, a mi vsakodnevna rekreacija pomeni življenje!
Pred 5. leti sem padla v depresijo, kateri se je pridružila anksioznost. Grozno… Mislim, da me je tega, da bi se bolezen pojavila v takšnem obsegu kot tedaj, najbolj strah! S pomočjo zdravil in tudi terapije sem se sicer spravila k sebi. A tista prešerna in pozitivna oseba izpred tistega obdobja nisem več. In se bojim da tudi nikdar ne bom… Še zmeraj se izogibam družbi, druženju, različnim potovalnim avanturam, ki so mi prej ogromno pomenile in osmišljale življenje. Živim nekako zapečkarsko življenje služba-rekreacija-ukvarjanje z živalmi – dom (z možem) in to je to. Nekako tudi veselja ali želje po nečem novem nimam.
Pravzaprav mi gre to hkrati tudi na živce! Predvsem iz zavedanja, da sem bila pred tem drugačna. Pa vendarle mi zmanjka volje in energije in večinoma mož “sforsira” kaj novega, kaj drugačnega: da greva v kino, sauno, toplice, potovanje ali gledališče.
Nimam ideje, kako se spraviti “ven” iz tega. Tudi sama imam ogromnokrat slabe dni, ko mi gre vse na jetra in sem apatična. Vendar si hkrati pa ne dovolim, da bi se apatičnost sprevrgla nazaj v depresijo.
Sem pa tudi sama dovzetna še za kakšno mnenje ali razmišljanje….
Lep pozdrav, Lučka in veliko sončka in pozitivne energije ti želim!!! K.

Živjo!

Ja tudi meni ful pomaga če gram ven v naravo in se mal rekriram. Pri tem mi ful pomaga da mam psa in moram it ven tud takrat ko se mi nč ne da. Sploh pa opažam da je pri meni veliko odvisno tud od vremena ( običajno sem če je sonce takoj boljše volje, ne prenašam pa mraza, včasih pomaga že če se bolj toplo oblečem). JA zadnje čase hodim oblečena kot eskimi;)

Haha, Lučka – še ena podobnost!! Tudi zase pravim, da sem “otrok sonca”. Kadar je sončno imam mnogo več energije in volje. Jasno – lažje je teči v lepem vremenu, kot po dežju…. Poleg tega tudi meni življenje osmišlja ena mala pasja kepa, v katero sem noro zaljubljena (mož se itak zgraža, da je šele na drugem mestu, haha) . In včasih, ko sem brezvoljna, me prav ta kužonka “drži pokonci”!!!
Skratka – zima (zaradi načeloma slabega vremena, kratke dnevne svetlobe – depresija… – in predvsem mraza) nama ni očitno pisana na kožo… Ampak letos smo jo kar nekaj zelo fajn pregurali skozi, kajne? 😉

motorola zdravo

v tvojem pisanju pa sem našla sebe…namreč pri športu in prenajedanju. tudi jaz vsaki dan treniran in zaradi boljših rezultatov bi morala imeti manj kg. ampak pri meni ni govora o 10. potrebujem samo 2 manj. a te dve mi kar naprej nihata, zaradi prenajedanja zvečer. ko bi morala v posteljo zavijem še v kuhinjo, začnem z enim grižljajem nečesa, končam pa…po eni uri. pa sploh ne vem in ne najdem vzroka temu. kaj me žene?osamljenost?ne, ker imam fanta. mogoče začaran krog treningov ko jem manj da lahko treniram in se držim omejitev, zvečer pa lahko pojem vse?

ne vem, vendar bi dala vse da se rešim te odvisnosti. da ne mislilm več na hrano. da grem spat normalno.

imaš kakšen mail kamor se ti lahko oglasim?

ona

Pozdravljena, Ona!! Hja, očitno imava zeloooo podobne probleme. Pri tebi glede kilogramov očitno nikakor ni kritično, pri meni pa… eh, sem jih shujšala 15, pa če se res ne bi maximalno trudila, bi jih v ekstremno hitrem času pridobila nazaj! Seveda – ne glede na vso športno udejstvovanje. Tako pa potem kak dan ne jem oz. delam sadne dneve.
In tako iz dneva v dan in iz leta v leto… Ne, ni v redu. Vendar pa tudi sama v življenju ne vidim nobene tako pomembne zadeve, ki bi me stimulirala (torej ne mož, ne kuža, ne najbližji), kot je začaran krog nočnega nažiranja. Žalostno? Grozno? Patetično? Ne vem… enostavno ne zberem dovolj volje, da bi se rešila tega.
Aja, seveda bi bila vesela kakega maila! 🙂 Lahko pustiš kak naslov, pa ti pišem?
Lp in srečno! K.

motorola imam samo bolj javni naslov, zato sem napisala če ga lahko ti pustiš.

zakaj bi rabila kaj da te stimulira?nek zunanji vzrok? kaj pa ti? tvoj dan? in eno živlljenje, ki ga imaš? ne bi smelo biti patetično.

no poglej mene, sem spet jedla on 23,30 pa nekaj modrujem. ampak vem da se bom izkopala iz tega, počasi. vse mine, pa bo tudi to.

lp

Evo, Ona, ti kar jaz pustim naslov, pa piši, če imaš željo in voljo – bom vesela tvojega pisma! 🙂 [email protected]
Hja, se strinjam, da imamo eno življenje in da je fajn, ga maximalno izkoristiti. Vsakemu pa je optimum izkoristka različen. Meni to, da sem ponosna nase, če mi uspe se ne vsako noč nažreti s sladkarijami. Btw; ta želja, upreti se žretju mi nocojšnjo noč ni uspela. Nisem bila dovolj močna. 🙁 Zato danes še toliko bolj bluzim, polna slabe vesti in sramu! In – ja, to je moje življenje… Ampak seveda le ni skoz vse tako črno! 🙂 Se strinjam, da obstaja tisoč in ena prijetna, ljubka stvar, ki nas razveseljuje v tej naši eksistenci. Ja, tudi sama imam kup stvari, ki mi zeloooo polepšajo dneve. Tudi celo spravijo v nora veselja.
Tako da… seveda ni vse črno!!
Je pa tako, da v svoji glavi nisem razčistila, da je zgolj in edino od mene same odvisno, ali mi bo uspelo se rešiti zasvojenosti. Ker ja, meni hrana pomeni drogo, beg. In nekako ne najdem močnega razloga (notranjega ali zunanjega dražljaja), ki bi naredil tak “klik” v moji glavi… Zaenkrat ostaja situacija takšna kot je… Začarani krog.
Aja, morda kompenziram ravno nočno nažiranje s vsakodnevno rekreacijo. V smislu: če mi po noči ne rata se vzdržati in je sla po hrani premočna, lahko pa čez dan svoje telo in duha kontroliram in se aktivno športno udejstvujem. No, seveda se že po defaultu rada ukvarjam s športom, ampak brezpogojno vsakodnevno miganje mi pa daje lažen občutek popoldne kontrole nad razumom in telesom.
Ampak vendarle – seveda ni tako črno, kot se morda bere! Seveda je vredno živeti – pa za drugih tisoč malih stvari, ki nas osmišljajo, kajne?
Lp vsem – kljub dežju!!!!!

če boš čakala na klik boš lahko čakala še zelo dolgo. Dokler ne bo tako zelo hudo in ne boš tako na dnu da tako ne boš več hotla živet.Vsaj jaz sem čakala več kot 5 let. In prav teh let mi je sedaj škoda k jih nikoli ne bo več nazaj. Mogoče se ti zdi da boš lahko brez pomoči drugih sama rešla ampak mislim da to ni mogoče. No vsaj meni ni uspelo nikoli. Zato bi na tvojem mestu poiskala kakšno pomoč. Škoditi ne more in pravzamprav ne moreš nič izguiti

Draga Lučka,
žal mi je, da si v tem obdobju življenja nekako v depresiji, kot jo imenuješ. A del rešitve se skriva že v tem, kar si napisala – da bi rada drugačno življenje živela. Morda poskusiš kaj obrnit tako, da bo vsaj malo po tvojem okusu, da ti bo dalo vsaj nekaj zadovoljstva, ne pa da bo življenje tako, kot se ti zdi, da ga drugi hočejo.
Obenem bi rekla, da je pametna odločitev poiskati strokovno pomoč, če reči ne obvladuješ. poskusi v lokalnem zdravstvenem domu, poskusi kje, kar so ti svetovale osebe na forumu, pobrskaj po netu. Svetovanje ali psihoterapija je vprašanje konkretne situacije.
Tudi ko boš iskala ustrezno pomoč, lahko vedno poveš, da bi rada poskusila brez zdravil, potem pa vidiš, kako bo šlo.
Držim pesti, da najdeš ustrezno pomoč, zato da boš lahko enkrat sama živela bolj tebi zadovoljivo življenje.
Morda je prav to, da poiščeš pomoč, en korak v smeri tega, da se “ti težave s hrano ne ponovijo”.

Punce – velik pomaga dejstvo, da o tem spregovoriš.
Moja situacija je podobna vašim: stalno športanje, da porabim odvečno energijo-zaužito hrano, nihanje 2 kilogramov,…vremenski vpliv….

Letos sem se naučila, da če je ful črn dan, da je najbolje, da se spravim spat. Zakaj se ne bi odpočila, telo tudi to rabi. Glede hrane: zdaj si dovolim pojesti čokolado, ko mi zapaše, ker sem ugotovila, da se ne nabere tako hitro v dodatnih kilogramih kot si jaz mislim. Torej stran s slabo vestjo in, ko ješ, jej počasi in z užitkom – to si moram stalno dopovedovat. In se disciplinirat za mizo – POČASI!!!.

Velik pomaga, da imaš partnerja, ki te sprejema. Zdaj se moramo pa naučiti še me same sebe sprejemat, ker smo/sem
– lepa taka kot sem
– sem dobra sama sebi
– se pogledam v ogledalo in se prepričujem, da sem zadovoljna (čeprav …)
–
–
Same/i se cenimo – učimo se tega vsak trenutek in si pomagajmo!!!!