Živjo!

Stara sem 25 let in se že kar nekaj let vrtim v začaranem krogu bulimije. Zadnje leto mi sicer nekako uspeva, da abstiniram, kolikor se le da, vendar se vseeno najde dan, ko tej kruti bolezni znova podležem. Bojim se tega, da bi tako še naprej ostalo.
Do sedaj konkretno še nikomur nisem zaupala svojih težav, saj mislim da ne bi razumeli. Vem pa, da bi bilo veliko lažje, ko bi zaupala komu, ki ima podobne probleme.
Zanima me ali bi si želela katera izmed vas, ki razume, kaj doživljam, dopisovati z menoj preko maila in si tako poskusiti pomagati končno priti ven iz tega začaranega kroga, ker je življenje mnogo prekratko, da bi si ga uničile s takšnim početjem.

Lp

Hojla,

ce bi si rada dopisovala z nekom ki ima za sabo kar nekaj let bulimije, mi lahko pišeš, ne bom ti samo pomagala z nasveti ampak tudi z dobro oporo. Imela sem bulimijo kar precej časa, sedaj sem se pozdravila in veliko delam na sebi.

Sporoči mi, če si za. Ti odpišem.

ANA

hej,tud jaz se podobno kot ti vrtim v krogu bulimije.
Annna kako ti je uspelo,ali si hodila na kakšna srečanja ali si se sama potegnila ven iz tega začaranega kroga?tudi jaz kar precej delam na sebi,pa zaenkrat še ni tapravga efekta.
ali lahko mal bolj natančno opišeš oz poveš kako ti je zspelo?

lepo pozdravljena in lep dan ti želim!

Živjo Ana!

Ja, zelo bom vesela, če boš z menoj delila svojo izkušnjo in mi svetovala, kako se pozdraviti. Vsak nasvet mi bo zelo dobrodošel!!

Lahko mi pišeš na naslov [email protected]

Hvala!!!

Tudi jaz ne morem iz tega pekla. Zdaj traja že dobro leto. Začelo se je z bruhanjem enkrat dnevno, zdaj pa bruham tudi dvakrat in več. Enostavno ne prenesem misli, da sem nekaj pojedla.

S težo nimam težav, vem, da je vzrok bulimije nekje drugje.

Vama lahko tudi jaz pišem? Zanimajo me izkušnje drugih, priznam, da potrebujem pomoč.

Tanci

Živjo.Jaz pa sumim da ima moja punca bulimijo.Zavrača vse okoli sebe mene vidi kot največjega sovražnika a obenem si želi da ji stojim ob strani v teh težkih trenutkih.Mi lahko svetujete kako naj se ji približam ji dopovem da nisem njen nasprotnik temveč oseba ki ji želi pomagati.Načeloma je zelo malo skoraj nič seveda pa jo bolezen zagrabi v kremplje in takrat poje nenormalne količine hrane ter nato bruha.Hvala za odgovore.

Pozdravljena,
upam, da so ti “sotrpinke” s vojim pisanjem pomagale pri zavedanju o problemu, zmanjšale občutek sramu in izoliranosti, morda tudi pri prvih korakih oz. nadaljnih korakih reševanja bulimije.
Če pa boš videla, da je nekeko preveč in pretežko, si poišči osebno pomoč, z vključitvijo v kako skupino ali individualno pomoč v obliki svetovanja ali psihoterapije. Kar nekaj nalsovov boš našla na spletu.

Meni se je to tudi dogajalo, oz. se mi še dogaja… Tudi jaz zavračam vsakršno pomoč, tudi fantovo…vse mi je odveč. Sama se mora prepričati, da ji hočeš dobro, da ji želiš pomagati, da je potrebna pomoči.

Stoj ji ob strani.

T

Evo vidim da ste tle punce, ki mate podobne tezave kot jaz…tudi sam se ze kar nekaj let ubadam z bulimijo in ne morem in morem prenehati….pa ceprav bi zelo rada…ratlao mi je abstinirat in se to max 3 tedne potem pa se zgodba ponovi….tudi jaz bi bla zelo vesela, ce bi bila katera ki ve kaj dozivljam v oporo preko mejla ali kakorkoli…dejte mi javit

Živjo!
Stara sem 21 let. Bulimijo imam že 6 let, dve leti nazaj pa sem imela vzporedno tudi anoreksijo. Takarat sem hodila tudi na zdravljenje, vendar pa sem po mesecu obupala saj se nisem hotrela počutiti bolno in tudi svetovalka se mi je zdela precej “nerazumevajoča”. Sedaj ne mislim tako saj sem po dveh letih ugotovila, da je bil tisti mesec edini katerega nisem bruhala. Ko sem prenehala “stradati” sm se vse bolj zatekla k prenajedanju in bruhanju. To še vedno počnem skoraj vsak dan. Razlog je ta daq sem se po anoreksiji močno zredila (15kg) in ne znam shujšati po zdravi poti, čeprav vem vse in še več. Drugi razlog pa je da tudi če se sprejmem takšna kakršna sem ne morem brez prenajedanja. S hrano sem zasvojena in mi pomeni vse kadar se počutim jezno, debelo, grdo, obupano…Nujno potrebujem pomoč. v šoli mi je šlo vedno dobro, vendar pa mi je bulimija uničila vso voljo do kariere. “Bluzim” že dve leti, ko pa iščem službe ali gledam fakultete pqa postanem tako živčna, da nisem dosegla nič v življenju, da vzame vrečko čipsa, sladoleda in kakšno pico….se prenažrem in potem pozabim na problem za en dan…
Vem da moram zopet na zdravljenje, vendar si nekako ne morem priznati…pomagajte mi

Pozdravljena,

verjamem,da veš kako bi mogla jesti, teoretično to zna vsak, v praksi se pojavi večkrat težava. Že v tvojem mejlu vidim, da si ugotovila nekatere vzroke prenajedanja – ješ ko si jezna, ko se počutiš debelo (kako se počutiš ob teh mislih?),…in gotovo bi, če bi si dovolila pogledati vase, našla še več stvari. Pri tem ti svetovanje lahko pomaga. Res pa je, da je to obdobje težko. Nobene spremembe ni lahko sprejeti, čeprav naj bi bile boljše kot trenutno stanje v katerem si. Zato potrebuješ podporo ljudi – svetovalec ali terapevt je lahko ena izmed oseb, ki ti pri tem pomagajo.

Kaj te ovira, da bi si poiskala pomoč in hodila na svetovanje, terapijo, v podporno skupino ali kam drugam? kakšne misli občutki se sprožijo v tebi, ko začneš o tem razmišljati, da ne zmoreš narediti tega koraka?

Prepričevanje, da si poišči pomoč ni potrebno, ker se tega zavedaš sama. Kaj bi potrebovala od osebe, da bi lahko naredila naslednji korak in si poiskala pomoč? Kakšno podporo?

Praviš, da je bila tvoja svetovalka nerazumevajoča. Verjamem, da je težko po neprijetni izkušnji začeti znova. včasih potrebujemo več časa, različne ljudi, da najdemo osebo ob kateri začutimo, da smo sprejeti takšni kot smo, čeprav imamo različne poglede na svet. Včasih potrebujemo več časa, da takšno osebo najdemo.

Lep pozdrav,

Tatjana Romih

Pozdravljeni!
Najprej vam hvala za odgovor.Bom začela kar po vrsti…
Zakaj bruham? Zakaj se počutim debelo?
Včasih (dve leti nazaj) sem bila koščeno dekle iz svojih 70kg (170cm) sem padla na 42kg…anoreksija vzporedno z bulimijo (saj sem bulimijo imela že prej 3leta) Ko se mi je bruhanje že zagabilo in tudi napredka na tehtnici ni bilo, sem začela stradati, ko pa sem se “prekršila” na dieti sem šla bruhat…tako sem “shujšala”.
Ko so bili že cela okolica in bljižnji zaskrbljeni sem šla na zdravljenje…na katero nisem bila povsem pripravljena ker nisem razumela, da moram nazaj na normalno telesno težo in niti sanjalo se mi ni kako naj za večerjo pojem jogurt…zato mi je bila tudi terpevtka nerazumevajoča…ker se mi ni zdelo da je bila ona kdaj v moji koži…stvari so se ji zdele tako “preproste”, češ jej in vse bo vredu…jaz pa sem imela večji strah pred bruhanjem kot pred hranjenjem.
Ko se pa sem s terapijami (1mesec) nehala je šlo vse navzdol.
Začela sem se rediti prišla do 50 kg. Bila sem si zelo všeč in tudi drugim sem se zdela bolj zdrava, vendar pa sem še vedno bruhala bolj in bolj. Prišla sem do 55..57..60…63…in zato se počutim debelo…ne zato ker zgledam debele- ker ne!!! VEndar pa zato ker vem zakaj imam te kilograme. Plod prenajedanja, bruhanja, tudi aklohola, ki mi včasih daje uteho…in predvsem moje lenobe!
Nisem več tista oseba ki je hodila na plesne vaje se športala in rada hodila ven s prijatelji…nisem več oseba ki je bila željna uspešne kariere in je tudi gradila na tem…sem grozna oseba in to vem…zato tudi vem da ni rešitve brez zdravljenja. Venomer sem si zatiskala oči in govorila zmorem sama in uspelo mi bo…tudi bljižni so vrjeli vame ker pač vedo kaj se dogaja…vendar zaman…ni mi uspelo in tudi sama ne morem!!
Vse kar bi pa rada da imam nekoga ki je bulimijo dal skozi in mu je uspelo…korake do ozdravitve..ne samo teorija in prebrane knjige kako se pacientka počuti kako rzmišljam…želim si nekoga ki je to prekleto zgodbo dal čes in sedaj živi normalno življenje…zato odlašam z zdravljenjem
Mogoče je vzrok ta, da se prej svoje bolezni nisem zavedala in mi je več kot vse pomenilo ohraniti 40kg kot pa ozdraveti. Sedaj pa mi pomeni samo še ta stavek: Hočem živeti normalno življenje, graditi kariero, imeti voljo do športa, zdravega življenja in predvsem ljubiti sama sebe kakršna sem ustvarjena.
Lep pozdrav

Pozabila sem omenti tudi to da je zelo zelo velika težava tudi v tem, da imam močno razširjen želodec, tako da prektično ob normalnem obroku ne začutim nobene sitosti, ampak dobim željo po še…ko jem zdrav, normalen obrok se moram nujno za tri ure zamotiti… iti ven iz hiše, da odmislim prenažiranje…to pa seveda ni vedno mogoče…včasih se mi zdi da moram kar v zaprti oddelek in da mi nihče več ne more pomagati…

Draga Keyla,

obtožuješ se, kakor, da je razlog, da imaš motnje hranjenja, posledica tega, da si ti neodločna in da imaš premalo samokontrole, da bi s tem prenehala. Če bi bilo res tako enostavno, bi lahko prenehali z marsičem. Motnje hranjenja so posledica globjih problemov, ki se v človeku lahko nabirajo daljši čas in jih oseba ne zna, ali ne zmore izraziti na način, ki bil zanjo bolj konstruktiven. Hrana je le zunanji vidik tega kar se znotraj osebe dogaja – kar opisuješ tudi ti. Ješ, ko si jezna, žalostna, ko iščeš uteho,ko se počutiš debelo,… – namen okrevanja od motenj hranjenja je, da najdeš druge načine, da bi te stiske, ki se pojavljajo, reševala drugače in ne s pomočjo hrane. Če ti ni uspelo do sedaj, še ne pomeni, da ti ne bo. Včasih je res potrebno najti pravi pristop za svoje težave, raziskovati kaj ustreza, kaj so razlogi, da se prenajedaš, kaj sproža potrebo po hrani in stradanju – za to je potreben čas.

Ni res, da ti ni uspelo, ker si lena, ker nimaš dovolj volje in okrevanje od motenj hranjenja je daleč od enostavnega.

Res je, da dokler sama pri sebi ne ugotoviš, da ti takšen način življenja ne ustreza in dokler ne vidiš sama, da je to problem se ne bo nič spremenilo. ti si moraš želeti okrevati in ne tvoji bližnji. Lahko ti tudi oseba, ki je okrevala od MH pove svojo zgodbo, vendar vsak človek mora najti svoj način za spopadanje s težavami. Vsakemu lahko ustreza nekaj drugega. Kar pomaga enemu, še ne pomeni, da bo drugemu. To pa tudi ne pomeni, d aje vse izgubljeno. Najti moraš sebe, prisluhniti sebi, svojim potrebam, željam, pogledati globoko vase in raiskovati s čim nisi zadovoljna v svojem življenju, da potrebuješ MH, da ti pomagajo se spopadati s temi težavami.

Oseba, ki je preživela MH ti lahko ponudi svojo zgodbo, vendar je to njena zgodba. Ni čudežnih korakov do ozdravitve. Vsak človek je drugačen in čeprav so naše potrebe podobne, naše misli podobne potrebujemo lahko vsak nekaj drugega.

Nisi nenormalna. Si oseba, ki se je v svojem življenju znašla pred ovirami, ki jih sama ne zmore rešiti. Vendar s tem ni nič narobe. Včasih se zgodi, da imamo orodja za rešitev kakšnih težav, včasih potrebujemo druge, da nam pri tem pomagajo. In to je v redu. Ni ti treba sama reševati vsega. Vsak človek potrebuje ljudi, ki ga imajo radi in mu stojijo ob strani. Vsak potrebuje podporo drugih in tudi pomoč.

Kar se tiče izgube občutka sitosti je to pri Mh običajno. Imaš porušen ritem prehranjevanja in telo izgubi tako občutek lakote kot sitosti. Vendar se ta občutek po določenem času rednega prehranjevanja povrne.

Lahko ti posredujem informacije kam se obrniti po pomoč. Lahko prideš tudi k nam na našo svetovalnico. Če te zanima kaj glede tega mi lahko pišeš na [email protected] in bova predebatirali možnosti, ki obstajajo.

Nikar ne obupaj. Nisi izgubljen primer. Daleč od tega. Odločitev za okrevanje, za spremembo življenja mora priti iz tebe ven – vendar to ne pomeni, da se skušaš spremeniti sama. Poišči si pomoč svetovalca, terapevta ali podporne skupine. Lahko ti pomagajo.

Lep pozdrav,

Tatjana

Če se želiš pogovarjati, piši. Razumela te bom, ker sem na istem.

Pozdravljena,

sem mama 15 letnega sina, ki ima enake težave. O bulimiji sem prebrala že veliko kar je o njej napisanega, zakaj pride do te bolezni, kakšne so posledice in podobno. Precej se tudi pogovarjava, brez težav je pristal tudi na obisk pri psihiatrinji, že od vsega začetka, ko smo ugotovili za kaj gre ne skriva, da ima MH. Če se le da, izkoristi za nažiranje in bruhanje čas, ko je sam, včasih pa ne gre drugače kot da pove, da mora bruhat in takrat ne vem kako naj reagiram, ponavadi ga objamem in skušam prepričat, da je izbruhal že dovolj. Vem, da je vsak človek z MH zgodba zase, in da ni enakega pristopa in rešitve ta vse, ampak vseeno me bega, ker nikjer ne najdem konkretnih odgovorov kako mu pomagati in stati ob strani, s kakšnimi stavki ga spodbudim in kateri so tisti, ki lahko vse skupaj samo poslabšajo. Trenutno zaupam svoji intuiciji in poskušam sama ugotovit kaj bi bilo prav. Rada bi se pogovorila z nekom, ki je to poskusil na svoji koži, pa naj bodo to starši ali pa nekdo, ki se sam bori s tem. Razmišljam, da bi bilo morda dobro tudi da bi se sin povezal s kom, ki prestaja isto kot on, morda obstaja kaka spletna stran na netu ali pa kak chat-room kjer se o tem pogovarjajo? Bi mu lahko pomagalo, če bi se povezal s sebi podobnimi ljudmi? Za vsak nasvet ali pa samo pogovor bom hvaležna.

Pozdravljeni,

zagotovo ni lahko stati ob strani bližnji osebi, ki je v stiski in ko ne veš kako bi lahko pomagal. Na ženski svetovalnici deluje podporna skupina za starše in druge bližnje, ki se srečujejo z motnjami hranjenja pri svojih otrocih ali drugih ljubljenih. Srečujemo se vsak prvi četrtek v mesecu ob 16 h. naslednje srečanje bo 5.3.2009. Lahko pridete pa tudi k nam na pogovor. Pomembno je, da ne pozabite pri vsem tem tudi nase. stiska, ki jo čutite je težka. Da boste lahko nudili podporo drugim jo potrebujete tudi sami. Nekaj več o podporni skupini si lahko preberete na vrhu spiska sporočil tega foruma, kakor tudi o vlogi staršev v procesu okrevanja. Poleg tega lahko nekaj gradiva dobite tudi pri nas na svetovalnici. Lahko nam pišete na [email protected] , lahko se dogovorimo tudi za srečanje.

Vse dobro.

Tatjana

Pozdravljena Pro-life

Tudi jaz sem mama 17-letnice, ki se že kar nekaj let, s presledki, bori z anoreksijo in samopoškodbami. Prvič je hčerka v enem letu in pol uspešno rešila tako anoreksijo in samopoškodbe. Začelo se je lahko rečem normalno življenje za celo našo družino. Hčerka je začela živeti, kar je najbolj bistveno. Vendar pa sem jo prejšnji teden našla spet celo porezano. Ko sem to odkrila je seveda planila v jok s svojim poznanim, da ne more več ipd. Skratka spet ni našla izhoda iz svoje stiske in potem je britvica njena prijateljica. Tudi jaz se sprašujem, kaj narediti, kako ji pomagati, kako reagirati, ko vidim nove samopoškodbe, kako dolgo bo trajalo pa se bo pojavila zopet anoreksija??

Hčerka je pred enim letom celo objavila svojo zgodbo, dala intervju za potrebe diplomske naloge in napisala o svojih težavah obsežno seminarsko. Vendar se je spet zgodilo in ni našla poti ven iz stiske.

Dali smo skoz že zdravljenje pri pedopsihiatru, podprto z antidepresivi. Hčerka se je udeleževala skupine za samopomoč mladim z motnjami hranjenja in prav tako se doma pogovarjamo o težavah in problemih tako njenih kot skupnih.

Tudi jaz ves ta čas najbolj zaupam svoji intuiciji. Imam občutek, da ji tudi mi od vsega najbolj pomagamo, ko ji stojimo ob strani in jo razumemo ter smo ji v oporo. Vendar pa se tudi midva z možem nimava s kom o tem pogovarjati, saj drugi, pa naj bo to ostalo sorodstvo ali pa prijatelji tega ne razumejo. Tako da se vedno zanašava samo na sebe.

Dobro vem kaj občutite in s kakšnimi stiskami se srečujete.

Podpora družine in staršev je v procesu okrevanja osebe z motnjami hranjenja resnično izredno pomembna. Strinjam se, da je v današnji družbi tema o motnjah hranjenja še vedno tabuizirana – ljudje se nekako ne znajdejo, kako bi pristopili na pomoč, ali pa so nerazumevajoči in prepričani, da je vse samo v glavi in da gre le za pomanjakanje volje. Seveda obstajajo ljudje, ki tudi razumejo, včasih jih je treba dalj časa iskati.

Res zna biti težko stati ob strani osebi z motnjo hranjenja, zato je podpora bližnjim te osebe, tudi izredno pomembna. Eden izmed načinov je srečevanje v podporni skupini za bližnje – udeleženci so svojci oseb z motnjo hranjenja, ki se samo soočajo s stiskami, ki jih opisujete tu.

Pomembno je tudi, da si družina kot celota zmore stati ob strani in se podpirati. Žal tega ne zmorejo vsi in pristopi do osebe z motnjo hranjenja so pogosto napačni.

Več kot dajete trenutno ne gre. Težko je sprejeti, da je levji delež dela na osebi sami, je pa največ kar lahko nudite vaša podpora, pripravljenost prisluhniti in biti tu – kar ni enostavno. Skušajte poskrbeti zase kolikor lahko in za svoj partnerski odnos, kadar ste v njem.

Srečno.

Tatjana

Pozdravljene,
tudi jaz bi rada z vami delila trpljenje vseh tistih dnevov, ko se prenažiraš in bruhaš in veselje, ko zmagaš, pa čeprav le za en dan. Ker nikakor ne morem priti do vaših naslovov, bi bila zelo vesela, če bi mi katera pisala. Moj e-mail: [email protected].
Hvala.