Bulimijo imam že skoraj 10 let. Bruham intenzivno povprečno vsak dan (včasih večkrat na dan, včasih kakšen dan celo nič). Razen pogrizene roke nimam prav nikakršnih posledic ali telesnih okvar. Vse je v redu, želodec ok, počutim se dobro, izvidi so vedno ok….. Pa me zanima sledeče:

Ali lahko nekega dne kar na vsem lepem vse to pride za mano?

Ali se mi med samim bruhanjem lahko kaj zgodi (se lahko zadušim ali izbruham še kaj več kot samo hrano, to me ves čas skrbi)?

Želim, da mi konkretno odgovorite na zgornji dve vprašanji brez komentarja naj neham bruhat. Ker dokler ni posledic, bom to še nadaljevala.
Vnaprej hvala.
lp,
Katja, 28 let

Pride lahko do šoka in lahko se zgodi najslabše.( ne vem kako se medicinsko reče) Moja znanka je dobila po parih letih bulimije trebušno slinovko in komaj preživela.

Okvare srca, požiralnika, trebušne slinave, zob ipd. Žal se vse to res pokaže “kar naenkrat” – ko je škoda že velika.

Jaz sem pa iz medicinskih krogov slišala za primer, ko je ženski, ki je imela hudo bulimijo že več let, med bruhanjem (verjetno od vsega napora, ki ga bruhanje seveda terja) počila žila v možganih – sicer ni umrla, je pa ostala nepokretna. In to kar naenkrat. Ne vem ali je že prej imela kakšne probleme z zdravjem, mislim pa, da večjih, vsaj z bulimijo povezanih, ne.

Sicer se pa že iz TV spomnim kakšne oddaje, kjer so govorili o posledicah bulimije, med katerimi se je od hujših omenjala tudi kap, nekaj žensk pa je od tega tudi umrlo.

Strašljivo, kajne? Mene je kar za nekaj mesecev ta informacija odvrnila od bruhanja… Res pa je, da gre za relativno majhen odstotek žensk, ki bi imele tako hude posledice bulimije… Ampak nikoli ne veš. Hudo je, ker velikokrat ne vemo, kakšne vse bolezni spijo v našem telesu in kateri organi vse trpijo, potem pa lahko po več letih miru in zdravja kar naenkrat začne kaj odpovedovati…

Hej Punce!

Tako ste naivne in očitno se tako zelo sovražite, da vam kaj dosti za posledicami ni mar. Posledice so in zagotovo jih boste enkrat občutile. Zdravila sem se že na oddelku za motnje hranjenja, še pred tem pa na oddelku za motnje hranjenja. Videla sem marsikaj. Dekleta brez zob, z izredčenimi lasmi,…, eni zelo dobri prijateljici pa je že odpovedalo srce. Bila je klinično mrtva, vendar so jo na srečo oživili. Bulimija, anoreksija in na sploh vse motnje hranjenja ubijajo. Posledice niso takoj vidne, vendar se zagotovo pokažejo. Če ne prej na starost. Ponavadi so prisotne bolečine in to neznosne, skoraj nevzdržne.

Sama se bojujem z motnjami hranjenja že več kot deset let. Imam purgitivno anoreksijo. Zdravim se, ker s tem želim prenehat in že čutim posledice. Od osteoporoze, zmanjšanega spomina, težav s koncentracijo, motenj zavesti, bolečin v želodcu, slišanja lastnega dihanja, rezka bolečina v ušesih in še kaj bi lahko naštela. Tudi zobje niso več takšni lepi biserčki, kot so bili nekoč. Žalostno. Želim vem povedati, da bo to tudi vas doletelo, če ne boste ukrepale. Odločiti pa se morate same. Od vas je odvisno kako želite živeti. Zase vem, da to zame ni življenje.

Lp!

Peri

Ze kaksno leto dni jem normalno. Med anoreksijo nisem imela nobenih tezav, le lasje so mi malce izpadali. Danes mam po celem telesu puhek (ki se pac naredi, ker telo zebe), padam v nezavest, kri imam izjemno slabo, tezje se ucim kot prej…
In mi je zal.

Draga Katja,
posledice so hecna reč. Ali in v kolikšni meri se bodo pojavile, je odvisno od 101 razloga oz. dejavnika. Od tvojega siceršnjega zdravstvenega stanja, od siceršnje skrbi zase, kako pogosto je prenajedanje in bruhanje, pa še kup reči bi se našlo, zares. Tako da naj le rečem, da se ne da nič določenega reči.
Iz mojih izkušenj dela z ženskami z bulimijo lahko rečem, da jo nekatere odnesejo precej z malimi fizičnimi posledicami. Prav gotovo pa so prisotne psihične in socilane posledice, lahko pa se fizične pojavijo šele takrat, ko začneš z okrevanjem, ko se hranjenje “umirja in stabilizira”. Pa je telo že tako izčrpano od prenjaedanja in bruhanja, da so mu redni obroki kriza in zelo težka naloga. Včasih šele potem začno nagajati ledvica ali srce ali želodcec, ali se pojavijo glavoboli, nespečnost, če omenim le nekatere.
Seveda je tvoja odločitev, kdaj se boš če se sploh boš začela ukvarjati z vprašanjem “a ne bi poskusila nehat”, a če hočeš videti paleto posledic, moraš zelo pobliže pogledati svoje življenje in sebe – ker preiskave pokažejo lahko šele resnejše in samo fizične okvare. Zdravje pa je tudi duševno???!!

jaz mam sestro resno bulimistko, bruha tudi po 3 na dan, nazira se kot nora. zanima pa me bulimijo ima ze 4 leta raje več, stara je 19 in pol in niti slišat noče za zdravljenje. tuki pa berem in me preseneca, da tako priznate krivdo in bolezen, pa me zanima koliko ste stare kdaj ste to dojele, da se bo potrebno zdravit

stara sem 20 let in motnje hranjenja imam že 6 let in šele sedaj sem se začlela bol resno zdraviti…tko da ja …dokler ni klika v glavi ni nič..lahko ti kaj svetujem, tudi sama imam bulimijo tko da če kj rabiš praši..

Punce nehite se zafrkavat, sama sem se borila z njo kakšno leto in je bilo težko nehat. Šele ko sem nekako sama šla na urgenco iz drugega razloga so ugotovili resno zmanjšanje kalija tam sem priznala ker me je bilo strah posledic, če nebi šla tisti dan na urgenco in bi s tem še nekaj časa nadaljevala bi bilo smrtno nevarno. Priznala sem najboljšim prijateljicam in staršem, vsi so me podprli, sedaj že 2 tedna pridno jem normalno, seveda telovadim in jem zdravo, imam pa tako močno voljo, da tega neželim ponoviti, saj ko se srečaš z vsemi preparati, vzemi krvi in ostalim na urgenci verjemite, da se nebi hotele ponovno. Sama sem začela zaradi stresa in ne zaradi samopodobe, vendar v vsakem primeru to pripelje do odvisnosti. Upam da sem vam malo spremenila mišljenje. Dekleta prenehajte dokler je še čas. Sama nikoli nisem želela škodovati sebi, samo nažalost nisem vedela kako smrtno nevarno je lahko to. Želim vsem najboljše 😉

Hej!
Tut jst sem ena izmed tistih, ki je padla v bulimijo….to pocnem leto in pol in bi rada prenehala ampak si ne upam poiskat strokovno pomoc… bi se kr tkole poskusla mal potipkat z vami ki mate iste tezave …gre se za to da tut ce pojem koscek solate se pocutim napihnjeno in to je tisti obcutek, ki mi potem pravi, da ce bom tko nadaljevala, da bom debela in tako se spet znajdem na straniscu…so dnevi ko nic ne jem in takrt teh tezav ni so pa dnevi k mi uspe “obdrzat” vsaj en obrok…so pa dnevi ko grem tut trikrat bruhat…

Super, da si se odločila, da pišeš na forum, četudi še nisi pripravljena na strokovno pomoč. Me pa zanima, kaj te ovira, da si je ne upaš poiskati?

Heilou punce… tudi sama se borim z to boleznijo ze od 14 leta… zdaj bomb stara 24 let… v osnovni sem bila bucka nato sem zdravo shujsala vse skupaj se je zacelo kar naenkrat ko sem bla pijana in sem zbruhala na silo vse vn… nato se je zacelo… shujsala sem… vendar sem hotla se biti suha zacela sem stradati nisem jedla vec normalno… na vsake toliko casa sem na samem na skrivaj sla jest… takrat sem si dala duska …pojedla sem najvec sladkarij vse kar je mastno vse kar si tako nisem upala privoscit… ko sem se nazrla…sem se sla zvagat do 2 kg sem imela vec… takoj vc in vse vn sm si rekla!! In je slo… potem sem spet stradala nato je tko sledilo obdobje ko sem sla na mesec enkat… najhuje pa mi je zdaj ko imam fanta z njim skupaj zivim ogromno je stresa tudi v sluzbi… zdaj se nazeram po 2 Ali 3 na dan bruham velikikrat sem v kopalnici in se tudi on sprasuje kaj se dogaja da sem v kopalnici tolikokrat… cudno me gleda koliko pojem… nemorem si pomagat ucasih sem enkrat na mesec zdaj vsak dan… cutim da propadam.

Pozdravljena Ninna676,

Žal mi je, da to doživljaš in se s tem soočaš že od tako mladih let.

Kar opisuješ je značilno za motnje hranjenja. Začne se počasi, ko misliš saj bom samo danes, imam vse pod nadzorom. In kar nekaj časa uspeva. Potem ponoviš in ponavljaš, dokler ni razmik med enim in drugim prenajedanjem, stradanjem, bruhanjem vse manjši. In pri tem ves čas misliš, da je vse v redu, dokler nekega dne ne ugotoviš da se ti to dogaja vsak dan, pa sploh ne veš kako je do tega prišlo. Po vrhu vsega pa si še predstavljati ne znaš, da bi nehala.
To si sama s svojimi besedami zelo dobro opisala. Jaz pa sem ponovila zato, ker sem dobila občutek, da se kriviš, da je do tega prišlo. Dobila sem občutek, kakor, da od sebe pričakuješ, da bi morala opaziti kdaj postaja to resno in preprečiti.
Če je krivda tisto kar čutiš, bi ti rada povedala, da je to tako tanka črta, da si notri preden sploh lahko opaziš. In krivda itak ne pomaga, razen, če jo boš uporabila za akcijo in spremembe v smeri iskanja rešitev.
Pišeš tudi, da si veliko pod stresom – v službi, doma,… kako pa ga sproščaš?

Če bi želela karkoli še podeliti si vabljena, da ponovno pišeš.

Tatjana

Tatjana financna stiska predvsem to… s tem da je tu se otrok enostavno nimam zase casa prenatrpan urnik in potem se mi zdi da se edino z tem ko se najem potem ko izbruham malo sprostim vem da se cudno slisi vendar tako je… in prvic zdajle sem si priznala da sem bolna da rabim pomoc… sama si nebom mogla pomagat. Mojmu fantu ne upam rect saj me je sram da to pocnem.

Pozdravljena,

Običajno je v ozadju nekaj drugega kot hrana ja. Hrana je le zunanji pokazatelj stiske, ki se dogaja, strategija preživetja.

Čestitam ti za korak, da si si priznala težavo in to da sama ne boš zmogla. To je prvi korak na poti k okrevanju od motenj hranjenja.
Občutki sramu so lahko zelo težki. Gre pa pri motnjah hranjenja za bolezen. Verjamem, da imaš občutek, da bi te moralo biti sram, vendar ni tako. A če bi imela sladkorno bolezen bi te bilo tudi sram? Ni nobene razlike med tem kar se dogaja tebi in sladkorno boleznijo. Oboje je bolezen in dobro je, da poiščeš pomoč, preden bo prepozno. Sama si že ugotovila, da tako naprej ne gre več. Bi bila pripravljena iti h komu na pogovor, da ugotoviš kakšne so tvoje možnosti? Obstaja tudi brezplačna pomoč, ko praviš, da si v finančni stiski.

Nikjer ne piše, da moraš fantu takoj povedati kaj se dogaja. Lahko si najprej poiščeš pomoč, da dobiš malo opore in se potem odločiš, da mu poveš. To je tvoja odločitev kdaj boš naredila ta korak. Če te ima res rad bo sprejel, da potrebuješ pomoč in tudi tebe kljub temu. Verjamem pa, da je v tebi strah kako bo reagiral.

Napisala si, da imaš tudi finančne težave. Ali poznaš oblike materialne pomoči, ki jo ponujajo na centrih za socialno delo (izredna denarna pomoč,…)? Tudi nekatere občine imajo občinske pomoči, ki jih lahko koristiš poleg izredne. Na centrih za socialno delo greš lahko na pogovor o tem kaj ti lahko ponudijo oni in kaj druge organizacije v tvojem okolju pri reševanju težav finančne pomoči. Je kar nekaj možnosti. Kaj točno pa se ti dogaja glede tega? Če želiš lahko napišeš kaj več.

Praviš tudi, da imaš otroka in zelo malo časa zase ali nič. Je kdo, ki bi ti lahko pomagal (družina, prijatelji, fant) vsaj kdaj, da bi se kako razbremenila, si vzela vsaj nekaj časa čisto zase?

Resnično ti želim, da najdeš podporo zase, da ne boš sama v svojih stiskah. To je najtežje – kadar vse breme nosiš sam. In ni treba, da si sama.

Vse dobro,

Tatjana

Tatjana vem da vse to obstaja vendar v mojem primeru ni vse tko enostavno… sicer pa nebi rada tu vseh podrobnosti pisala.. hvala ti za malo pozitivnosti lp

zanima me ce se da bulimijo ozdravit tudi brez strokovne pomoci.. s pomocjo druzine prijateljev fanta ?

Ninna676 verjamem, da ni enostavno, niti nisem mislila, da je. Želela sem le preveriti, če poznaš možnosti, ki sem jih omenila. Dobro je, da jih, verjamem pa, da je težje kot zveni.

Želim te vzpodbuditi, da si poišči strokovno pomoč, ki bo tebi ustrezala. Rešitve so in tudi problem s hranjenjem se da rešiti. Ni treba, da si sama v tem.

Kadarkoli se boš odločila za ta korak, ti lahko nekaj informacij povem tudi na tem forumu. Pišeš lahko pa tudi v zasebno sporočilo, ki ga vidim le jaz kot moderator. Tako bo tvoja zasebnost zagotovljena.

Želim ti vse dobro,

lep pozdrav,

Tatjana

Pozdravljeni “bghvf”

vsekakor so družina, prijatelji, fant, pomembna opora v procesu okrevanja, ne morejo pa biti terapevti ali svetovalci, ker so čustveni preveč povezani z vami. Njihova opora je pomembna in lahko pripomore k hitrejšemu in boljšemu okrevanju, vendar pa težko rečem, da bi že to bilo dovolj.
Poskusite sicer lahko, vendar, če opazite, da ni izboljšav, priporočam strokovno pomoč. Tudi zaradi tega, ker kadar gre za reševanje čutsvenih stisk in težav povezanih z ljudmi, ki ste jih omenili, je bolje, da imate za podporo nekoga, ki je neodvisen in nepovezan z družino, prijatelji, fantom,…

LP

Tatjana