Sem pisem prvic in naj priznam, da po tem forumu in drugih temu podobnih se sploh nisem brskala, ker sem bila vedno mnenja, da ˝to se pa mene ne tice in da teh tezav pa ze nimam.˝
Sedaj, pri skoraj 22 letih pa spoznavam, da sodim tudi jaz poleg in to ze dolgo casa- vsaj polovico svojega zivljenja. Bom poskusila cim krajse opisati svojo zgodbo.
Kot otrok sem bila pretirano suhcena, rastla sem hitro in imela sem dvakrat anemijo do starosti 4 let. Jedla nisem zelo dosti, bilo pa je tako, da sem vsakic imela veliko vecje oci kot pa sem dejansko lahko pojedla. Vedno je moral se sploh pri kosilu biti tudi moj kroznik poln kot kroznik odraslih, a pojedla sem zelo malo, nato pa rekla: ˝Ata, a bos, ne morem vec…˝ In seveda se nisem vec silila. Imela sem mejo.
Nekje pri 10- ih pa se je zacelo spreminjati in to najprej pri vecerjah, ki so kar naenkrat postale zelo obilne. Se se spomnim, ko sem nekoc pojedla vse banane, ki so bile v kosari in bilo jih je kar 6. Od 10-14 leta sem vecinoma jedla 2 kosili- najprej pri babici, nato se doma. Pri 13, 14 letih pa sem skoraj konstantno jedla za vecerjo kruh s sirom in na debelo ogrske salame. Me je skoro sram reci, a najvec je bilo to 7 kosov kruha s temi dodatki… Seveda sem se ob vsej tej mastni in kolicinski hrani tudi precej zredila. Najvecja finta je pa bila, da sploh nisem opazila, da sem debela, ker meni se je skoz slo samo za en cilj- postati cim bolj visoka. Tako je moja teorija bila: vec jem, bolj bom zrastla! Svojega spehca pa pri tem sploh nisem opazila, dokler mi ni na nesramen nacin to pokazal pred sosolci ucitelj telesne vzgoje v osmem razredu. In takrat sem se zavedla: Debela sem!!! Gremo hujsat!! Hujsanje je bilo zame dokaj lahko, ker sem samo malo zmanjsala svoje bajne kolicine hrane in ze so sli kilogrami dol. Ko pa so se stopili prvi kilogrami, pa se je pojavila tudi moja najbolj nezazelena stvar- menstruacija! Takoj me je minilo do hujsanja in spet sem se zredila nazaj in se vec.
Konec prvega letnika pa mi je bilo res dovolj ob ITM 28! Zacela sem hujsati in v dveh mesecih izgubila okoli 20 kg. To hujsanje je bilo spet preprosto, ker sem samo zmanjsala kolicino in kilogrami so se kar topili, jaz pa sem bila vedno bolj vesela. Prisla sem na ITM okoli 22- idealno!! Tudi klobas nisem vec jedla in v nekem trenutku so se mi zagabile in jih se danes ne jem vec. Prav tako ne jem nic mastnega.
Moram povedat, da sem telesno tezo pridno drzala vse dokler nisem opazila, da pa moja postava ni taksna kot si jo res zelim- raven trebuscek, luknja med nogami, ravni boki… Torej bo treba se za to kaj naredit! Nato sem v 3. letniku spet nekako zacela, nato koncala, nato v 4. spet malo izgubila, pa spet malo pridobila. V glavnem trebuh mi ni bil vsec!
V 1. letniku faxa pa so se pojavile ljubezenske tezave in takrat sem naenkrat izgubila kar nekaj kilogramov in imela ITM okoli 20. Tudi vsec sem si bila kar. Moram pa povedat, da sem kar naenkrat zacela uzivati manjse obroke in so mi kilogrami zato sli dol. Nisem bruhala, ali pa dane bi jedla cele dneve. Imela sem redne, a majhne obroke.
Samo, ko pa so ljubezenske tezave minile, pa so se pojavili tudi kilogrami in to je bilo kar cez ene pol leta. V zelo kratkem casu sem prispela na ITM 25 in na sistematskem so mi rekli, da sem na meji in naj se pazim… Bila sem jezna, jezna nase. Ker nekaj se je zgodilo v casu, ko sem pridobila spet tiste kilograme- zacela sem se namrec nazirati!!! In to delam se danes…
Napr. je kosilo, a jaz ko pojem, vzamem se malo in nato takoj po kosilu se celo skatlo keksov. Pojem dobesedno vse, kar vidim in je sladko. Ce imamo doma cokolado, jo pojem v pol ure in ce sta 2, pojem dve. Jem, dokler ne pojem! Dokler ni nic vec… Ce pa stvari, ki se je umislim, da bi jedla ni, postanem nervozna… Prav tako sem ze poskusala, da bi pac pojedla samo en koscek in nato stvar pustila se za drugic, a ne gre! Ce se prisilim in grem stran, postanem nervozna in kaj kmalu pridem nazaj v shrambo in pojem naenkrat vse. Dobesedno: prenaziram se! A nikoli, res nikoli ne bruham! Enkrat sem sicer probala, a moj refleks za bruhanje je dobesedno mrtev in ne deluje…
Res sploh ne vem vec kaj naredit, ker je to vedno huje… Ko zacnem jesti, jem in jem… Ko me zacne boleti zelodec, preprosto jem se vec in vec, dokler se mi ne zagabi. To je naprimer pri sladkarijah. In ce povem za danes: sla sem v trgovino in neustavljiva volja po sladkem me je pripeljala do cokolad in teh zadev. In kupila sem si: 3 marse, skatlo keksov, 100g milko in 150 g mikado cokolado. Na faxu me je bilo prav sram, ko sem odprla torbo in so ven pogledale sladkarije, a komaj sem cakala, da pridem domov in se ˝nazrem˝. In sem se tudi, saj sem pojedla v kaksni urci skoraj vse, samo malo mikado cokolade mi je ostalo, ki pa sem jo od jeze in tega, ker mi je ze presedlo, zabrisala v kos! Potem pa se mi je zahotlo nekaj slanega… In to se ponavlja in ponavlja… Zmozna sem tudi naenkrat pojesti celo banjico sladoleda in to po kosilu!!!
Sploh ne razumem, zakaj me ne bolecina, ki si jo s tem povzročim v zelodcu, odvrne od tega pocetja???
Vedno imam pred pocetjem taksno zeljo in obcutim taksno strast po doloceni hrani, ko pa se prenajem, pa si ocitam, sem jezna nase in si obljubim, da bo boljse… Pa ni! Vedno je isto!
Ta teden pa sem gledala Preverjeno in me je prav sokiralo, ko so imeli temo o starosti in so nasteli dejavnike, ki podaljsujejo zivljenje in je eden od teh bil: Majhne kolicine hrane!!!
In by the way, moj trenutni ITM je 22,8!!
Pred mesecem dni pa sem bila tudi na zdravniskem pregledu, kjer so ugotovili, da je stanje zeleza in glukoze v krvi normalno. Sem imela pa pred letom in pol anemijo.
Torej, sedaj sploh ne vem vec kaksen je obcutek normalne sitosti, ki jo clovek obcuti in nato preneha jest (kot sem to imela v otrostvu). Prav obcudujem napr. mamo, ki v kaksni gostilni, kjer so porcije se posebej velike, kar naenkrat pusti in rece: ˝Uf, ne morem vec…˝ Jaz pa seveda pojem vse, pa vseeno koliko je gor, saj ne vem kdaj je treba nehat…

Lepo prosim za kaksen nasvet.

P.S.
Vsaj zrastla sem, ceprav so na to bolj vplivali geni…

Pozdravljena,
hvala za pisemce in vaso prisrcno opisano zgodbo. Ce prebirate pisma drugih na forumu, lahko najdete veliko podobnih tezav… Neredno hranjenje, odpovedovanje obrokom, obroki, ki niso pestro sestavljeni (recimo samo sadje, zelenjava), vodijo rpi ljudeh, ki so nagnjeni k temu, do pretirane zelje po hranjenju. Odgovor na zalost ni prav preprost, ali pa se morda zdi preprost, pa se ga je v zivljenju tezko oprijeti.
Prva stvar je razmisliti in se lotiti rednega hranjenja, 3 osnovne in 2 dodatna obroka na dan, zgledovati se glede kolicine po nekom, ki nima teh tezav. To samo po nekaj tednih pomaga, da je napadov basanja vse manj, poleg tega se postopoma povrnejo tudi obcutki lakote in sitosti, ki povsem izginejo ob nerednem hranjenju.
Druga stvar je, zaceti prepoznavati situacije, misli in obcutke, ki se prepletajo v ciklih basanja s hrano. Te psiholoske potrebe je potrebno prepoznati in se jih lotiti zadovoljevati drugace. Pri tem je lahko v veliko pomoc strokovna pomoc, clovek sam se tega pogosto tezko loti.

Kar pogumno, je pot ven, saj vidim, da to veste tudi sama,

marija anderluh

preberi si knjigo: Si to, kar ješ