bulimija
Pozdravljeni !
To ravno ni odgovor na vprašanje oz. klic v sili, ki je naveden zgoraj ampak kljub temu upam, da mi bo lahko kdo pomagal.
Tudi sama imam težave z nažiranjem in bruhanjem že kar nekaj let, vem da to ni dobro in večkrat sem že probala nehati pa ni šlo.
Zanima me predvsem to , da kljub temu da skoraj vse izbruham kar pojem ne morem shujšati oz. sem se celo zredila za 3 kg .
Nikakor mi ni jasno kaj se dogaja v mojem telesu.
Rada bi začela s kakšno dieto ampak me je strah, da se bom še bolj zredila saj telo ni navajeno na redni vnos hrane .
Ali kdo pozna ta problem ?
Hvala lepa za odgovor
Sonja
Živjo;)
Stara sem 17let in imam dobra 4leta bulimijo. Doma sem povedala komaj pred slabim mesecem, ker je res postalo preveč nevzdržno. Obiskala sem že vse vrste psihologov, zdravnikov…itd., dejstvo je da sam ne moreš ozdraveti, potrebuješ nekoga, ki to razume in s katerim skupaj čez čas ugotovita vzrok motnje hranjenja. Jaz sem končno našla psihologinjo po meri, postopek ozdravitve je dolgotrajen ampak nekaj je pa vseeno;)
Če bi se rada pogovorila, sem tukaj;)
Pozdravček*
Živjo!
Andreja, kakšno pa je to vprašanje?
Ali si ti bruhala zato, ker si to sama hotela? Zato, ker si se bala, da se boš zredila? Zato, ker si mela občutek, da če se zrediš za gramček te ne bo nihče maral? Zato, ker si mela občutek, da si spet vse razočarala s tem, ker si se najedl do sitega? Zato, ker si imela občutek, da okoli tebe plava gmota špeha in nisi vredna nikogaršnje ljubezni?
Mislim, da je rana na želodcu čisto nekaj drugega, kaj pa ti?
Živjo;)
Rada bi ti odgovorila, zakaj si se zredila. Znano je, da bulimiki nimajo prenizke telesne teže. Ne vem, če to že veš, ampak sladkor gre v kri že po 10 minutah in se tudi najhitreje prebavi, tam nekje mislim da je tudi maščoba. Odvisno je tudi od tega, če bruhaš po vsakem obroku in če zbruhaš celotno vsebino, ki si jo pojedla?
Pozdravček*
Da ne boste mislile na hrano,si poskušajte organizirati dan tako,da ne bo časa za dolgčas. Najbolje,če si najdete kakšno kar naporno delo, ali pa kaj drugega,kar bi vas popolnoma zaposlilo,pa ne doma,tam je vedno hrana!Čim si sam in nimaš kaj počet pa boš mislil samo na hrano. To preverjeno deluje, sama sem mislila,da ne bo mogoče tega prebolet,imala sem bulimijo kako leto in pol,potem sem bila vedno bolj nesrečna in sem šla delat.Od 1. dne kar sem bila zaposlena,se mi je vse uravnalo in zelo hitro mislim,da kar v 1tednu sem se pozdravila.Imela sem pa delo kjer sem veliko delala,tudi velikokrat v soboto in nedeljo in bila sem med ljudmi.Ponavadi sem popolnoma zbita prišla domov in zadnje kar sem pomislila je bilo prenajedanje in bruhanje.Mislim,da mora vsak sam ugotoviti zakaj to počne in bo hitro tudi sam brez strokovnjakov najdel rešitev.Če si pač osamljen in ne veš kaj bi sam s sabo,je ta moja rešitev idealna.Zdaj je od tega že 5 let,normalno se prehranjujem že ves ta čas,sploh ne pazim na hrano,jem kar mi paše in sem shujšala.V času bulimije sem imela okoli 55kil,zdaj pa 53 in me niti slučajno ne stisne,da če bom pojedla tortico,da se bom pa zredila.
Punce,
Vec ali manj sem vse prebrala (vsa vasa pisma). Na zalost je tudi mene prijela bulimija in to v 20. letih. Zdaj je ze pet let od zacetka. Zacela sem tako, da sem hotela shujsati in vstaviti preveliki vnos hrane katerega nisem mogla kontrolirati. Sledila so naporna leta dela in pritisk, da bi bila suha (sem zivela v tujini). Ves cas sem vedla, da tako ne gre naprej, vendar nikakor se ni nehalo (ceprav sem velikokrat rekla “zadnjic”). Ves cas sem imela bulimijo ob deli; vcasih sem iskala cokolade ali sla do masin s hrano, da bi se najedla ter bruhala v sluzbi. Velikokrat sem se tudi pogledala v ogledalo in si mislila od tega, da nisem vredna, do dejstva, da pocenjam traparijo in si moram pomagati. Koncno sem povedala starsem in imela strokovno pomoc. V tujini so mi hoteli predpisati anti-anksiozne tablete Xanex. Ves cas sem bila prepricana, da se problema lahko lotim sama s pomocjo druzine in seveda psihologom/mogoce celo psihiatrom, kajti bulimija je reakcija psihicnih motenj (globje notranji faktorji). Vcasih pride faza brez bruhanja, vcasih vec. Oblika ni vec tako huda kot je bila (vmes sem tudi shujsala na 42 kg), vendar vedno sem se bala zrediti. V tem momentu vcasih jemljem naravna pomirjevala in skusam razumeti psihicne vzroke, ki peljejo do bruhanja. Vmes so bila boljsa obdobja, vendar ni minil trenutek ko ne bi pomislila na hrano. Priblizno tako je: ce je hrana naokoli se mi vcasih kar odtrga in ne morem nehati. Ce cutim, da sem prevec pojedla in, da se bom potem zredila sezem po najbolj redilnih cokoladah, sladoledih, piskotih, itd., do slabosti oz. do tega ko zacutim, da bo lazje bruhati z vec hrane v zelodcu. Grozno. Ko sem doma pri starsih se moram kar izogibati kuhinje in shrambe. Seveda ko se zamotim in sem s prijatelji je vse v redu ampak nauciti se moram biti tudi sama in se imeti rada BREZ misljenja na hrano in kako bi se samo najedla. Skratka, bolezen je obupna in totalna obsesija, vendar se vedno sem determinirana optimistka, da bo nekega dne tega konec. Verjetno bodo pomisleki, ampak mocno upam, da bodo nekega dni te grozne epizode samo se spomini. Kako naprej?
Najprej pripomba glede jemanja pomirjeval (npr. Xanaxa): tega nikakor ne priporočamo, pogosto se, če že, odločamo o zdravljenju z antidepresivom, pomirjevala pa nikakor niso na mestu, ne po doktrinah v tujini, ne pri nas.
Sicer pa kako naprej, svetujem, da najdete nekoga, ki vam v polno podporo in da se brezkompromisno odločito za redno hranjenje 5 krat na dan, kjer naj vsi obroki vsebujejo tudi ogljikove hidrate. To ni lahko, vendar pri tistih, ki se odločijo, se stvari bistveno uredijo že v dveh tednih. Poleg tega priporočamo tudi pomoč v smislu psihterapije, kognitivno-vedenjske, s katero lahko človek začne razumevati, kaj se mu dogaja in začne iskati bolj konstruktivne načine spoprijemanja in obvladovanja svojih čustev.
Kar pogumno, je pot ven.
M Anderluh