Mogoče bo tole pismo komu pomagalo.
Ker je življenje povezano z mnogimi preizkušnjami,s katerimi se bori vsak po svoje,nas včasih kaj “spravi na tla”.
V življenju sem imela,kar nekaj takih preizkušenj in že to mi je pobiralo apetit.Pred tremi leti,pa se mi je v grlu ustavil še košček hrane.Postalo me je strah vsakega grižljaja,že ko sem hrano videl ami je bilo slabo.Ker naj bi “lažje”živela se je moje stanje premaknilo do meje,ko sem vsako hrano miksala….veliko je sploh nisem več jedla,ker se je ni dalo miksati.
Minili sta dve leti boja,same s sabo,kaj naj naredim,kako naj živim naprej?Priznam pomislila sem na vse….tudi,da zaključim z vsem…da zaspim za vedno in bo konec mučenja.Ampak imam otroke….za njih se moram boriti.
Poiskala sem pomoč psihiatra.Napotil me je na Kongvitivno terapijo…..HVALA MU.Že beseda PSIHIATER večino hromi….to ni zame….nisem nora…..jaz lahko sama…..Vključila sem se v terapijo v Begunjah,oddelek B1.
Počasi sem začela s pomočjo “svoje skupine”,usposobljenega osebja….delati korake nazaj v življenje.
Priznam….bilo je težko…..včasih zame uničujoče…..vendar zdržala sem…..vmes naredila počasi kak svoj korak.
Danes korakam naprej sama….vsak dan posebej.Mikser ostaja na žebljičku v spomin in opomin.
Vem,da “bitka”še ni zaključena……da bo potrebno še veliko dela….da pridem do cilja.Ampak brez Kongvitivne terapije….moje želje,da si pomagam,mi ne bi uspelo.

To si bila v skupini, kjer so imeli ljudje enake probleme (s hrano…)? me zanima če kdo v ali so v Ljubljani tudi take skupine?

Najbrž misliš KOGNITIVNO terapijo?

Hvala mm za opozorilo….prišlo je do napake v črkah.

Me veseli, da ti je ta terapija pomagala:) Hkrati me zanima koliko časa je potrebno čakati, da se priključiš skupini, če se tam ukvarjjao izrecno z motnjami hranjenja, itd…povej kaj več prosim.

PA vso srečo še naprej!