Poziv tistim, ki ste premagale bulimijo
Meni se moja strašna uničujoča sovražnica bulimija vleče že skoraj 10 let… Ker sem dala čez že skoraj vse možne terapije in načine-od skupin, bolnice, psihiatrov, psihologov,…-pa kljub temu sem trenutno v tako groznem stanju, da se moji rituali prenažiranja in br***anja vsak dan, in to večkrat. :-((( Najhuje je, da ne najdem tiste motivacije, ki bi me iz tega zvlekla ven, pa si jo zelooo želim najti. Ves denar gre za ogromne količine hrane-najhuje je, da v bistvu v tem uživam, ko lahko požrem vse, kar hočem, pa se ne zredim, ker gre vse ven iz mene, vendar pa si tudi zelo želim , da bi bilo z mano spet vse uredu, ker bi potem lahko uspešno končala faks, imela več prijateljev, bila bolj aktivna, hodila več v družbo, bila bolj srečna in si verjetno našla tudi uredu fanta.Sem ravno pred kraktim nehala z nekom,vendar je bil on tudi poln frustracij, problemov, skratka precej problematično bitje in imam občutek, da moja navznoter zelo kaotična osebnost kar vleče take tipe, ki imajo polno problemov…
Najbolj pa me bremza pri mojih večnih poskusih, spraviti se v red to, da če par dni jem brez uničujočih izpadov , pa sploh ne veliko-za nekoga normalnega še vedno premalo-da se zredim, ker je telo navajeno na min. vnos hrane in potem se počutim kot balon,grozno…in spo spet tam,na začetku:(((.
Za svoje pojme imam uredu postavo in ravno prav kg 167, 52 kg in se nočem (in tudi bojim!) zrediti…
Tako da, vsak predlog za motivacijo od kogarkoli, pa izkušnje tistih, ki ste to uspešno premagale so zeloo dobrodošIi!
lahko mi pišete na moj e-mail: [email protected]
Želim vam čimveč svetlih lučk v tem prazničnem času!
Najprej hvala za vaše pisemce, upam, da se bodo oglasili tudi taki, ki so našli svoje razloge za dokončen boj z bulimijo!
V pismu opisujete svoje trenutno stanje kot grozno, rišete nam žalosten obrazek, opisujete številne vidike življenja, ki jih je bulimija resno zaznamovala in kjer bi se stvari lahko odvijale drugače – faks, službe, odnosi z drugimi, intimne veze, hkrati pa povdarjate, da v hrani neizmerno uživate. Zdi se, da se vam zdijo ti užitki ob hranjenju celo vredni vsega denarja in časa, ki ga zanje porabite. Kako težka je ta situacija in kakšna razdvojenost jo spremlja.
Nikar naj vas to ne bega, taka razcepljenost je v resnici zelo pogosta izkušnja vseh, ki razmišljajo ali poskušajo s spremembo kakršnegakoli utečenega vedenja. In je že prvi velik korak iz bolezni. Biti iskren sam do sebe in videti stvari kritično, take kot so in predvsem videti obe plati ni tako samoumevno, kot se morda zdi, ampak že kaže na pripravljenost za spremembo in na začetek boja, ki ga predstavlja pot v zdravje.
Ja to je bitka, ni kaj, težka bitka. Za vsakega, ki se je loti.
Kar pogumno, poskušajte se opreti na koga, ki vas bo razumel. In nikar si ne postavljajte prevelikih ciljev naenkrat.
Najdite, oz. iščite čim več razlogov, zakaj bi se splačalo to bitko odpirati še enkrat, čeprav ste poizkušala že vse, kar se je dalo.
Pa še to glede teže: vaša teža je trenutno tik nad težo, ki bi za vas predstavljala podhranjenost v smislu anoreksije nervoze. Običajno je to eden prvih ciljev terapije, da čimpodrobneje pregledato tista vaša prepričanja, ki generirajo strah pred povečanjem teže. To lahko pomaga, da si na račun normaliziranja vedenja, zdravja in na sploh bolj pestrega in mirnega življenja lahko dovolite tudi dva kg več.
Kar pogumno in čestitke za te prve korake,
Marija Anderluh
Ja vem točno kako se počutiš…Pri meni pa se nekako izmenjujejo obdobja ko ful jem in bruham(ali pa tudi ne) in ko ful stradam.
Jezna sem ker še zmerom ne vem točno zakaj se mi to dogaja – več ko iščem, bolj se sama sebi zdim zgubljena in se mi zdi kot da te borbe itak nikoli ne bo konec. PA HOČEM DA SE VSE TO KONČA!! samo ne vem kako…
Draga Lily,
tisti dnevi, ko ti uspeva brez hrane in zato počutiš boljše, več vredno… so kot gonilno kolo v dni, ko se napadom basanja ne moreš izogniti. Vse bolj verjamemo, da je to samo odraz dobro uravnanih mehanizmov ravnotežja v telesu. Pomembno je čimnatančneje razmisliti, kaj ti vztrajanje v bolezni prinaša, kaj v tvoj odnos do sebe, v tvoje počutje, fizično zdravje, v tvoje odnose z najbližjimi, tvoje delo, uspeh v poklicu, šoli, v tvoje prostočane aktivnosti, če to vpliva na tvoje finance, tvoje intimno življenje… Razmišljaj, kakšne bi bile stvari brez bolezni.
Izhod iz neurejenega hranjenja je redno hranjenje tekom celega dneva v 5-6 obrokih. Lahko so majhni, vsaj z začetka, vsebujejo pa naj vsi tudi ogljikove hidrate. Redno zmerno hranjenje ne pomeni višje teže – veliko ljudi je neverjetno presenečenih, ko to odkrijejo.
Če stvari trajajo predolgo, ti bo opora strokovnjaka lahko v veliko pomoč. Mogoče vsaj katera od skupin za samopomoč.
Z zdravljenjem motenj hranjenja se ukvarja nekaj psihiatrov: na KOMZ, na Zaloški 29, na polikliniki v psihiatričnem dispanzerju v Ljubljani, dr. Reljič na Nazorjevi 1, Lj.
Predvsem pa vedi, da se bulimijo da premagati,
z lepim pozdravom,
Marija Anderluh
Tudi meni so tvoje težave zelo blizu. Vendar sem jaz v tej bitki zmagala.
Bulimija me je napadla že proti koncu srednje šole. Začelo se je najprej s stradanjem, ko sem se zdela sama pri sebi predebela. Odzivi iz okolice so me nekako prepričali, da sicer nisem debela, vendar se nisem bila sposobna zrediti niti za kilogram. Hrane sem se dobesedno bala. Pri meni se je vse takrat vrtelo okrog hrane in telovadbe. Pol koščka kruha, nato telovadba do onemoglosti in podobno… Ponoči se mi je sanjalo, da se prenažiram in sem se v grozi in olajšanju zbudila.
Potem pa nenadoma velik preobrat – zares sem se začela nažirati – in rediti. Obupno sem se počutila in zato celo velikokrat špricala pouk. Začela sem stroge diete, zdržala nekaj dni, nato se prenažrla in tako nadaljevala kakšen teden, pa spet od začetka. Na srečo nisem znala bruhati, čeprav sem se zelo trudila. Sem pa našla drugo pot – odvajala. No, dostopen mi je pravzaprav bil samo zeliščni odvajalni čaj, ki pa sem si ga skuhala v grozni koncentraciji – tudi do 40 filter vrečk v eni skodelici vode. V tem času sem že študirala na faksu in moj študij je zaradi tega močno trpel. Kadar sem se prenajedla in popila čaj, zares nisem mogla na predavanje. Še več, trpel je tudi moj odnos s fantom. Prava mora. Okoli sem hodila kar nekako zapuščena, saj se nisem počutila zadosti dobro, da bi se lepo oblekla in uredila. Zanimalo me ni dobesedno nič in ven sem šla samo takrat, ko že nekaj časa nisem preveč jedla – in seveda pila čaja in sem bila polna novih obljub. Moje življenje je bilo depresivno in moreče, vse se je gibalo samo okrog hrane in kilogramov.
In kako sem se rešila? Prva moja rešilna bilka je bila, da sem nekoč nujno potrebovala denar. Šla sem na študentski servis in dobila delo hostese v Cankarjevem domu. Za silo sem se uredila in začela delati. Tam pa, glej si no, sem začela dobivati same komplimente, nekdo se je celo zagledal vame.
In počasi, počasi, sem ugotovila, da morda sploh nisem tako napačna. MOgoče sem rabila samozavest, samopotrditev. Zdi se mi, da je bila to prelomnica. Naenkrat nisem več čutila tako velike potrebe po hrani, vedno redkeje sem spila odvajalni čaj in počasi, zelo počasi sem pozabila nanj. Ugotovila sem, da potrebujem v življenju veliko dela, ki mi nadomešča hrano ( potrebujem zelo zanimivo, adrenalinsko delo), ogromno socialnih stikov in za začetek nisem smela biti doma. Tako sem si poleg faksa omislila zanimivo delo, pa še eno šolo zraven. Domov sem hodila samo še spat. In nikakor nisem smela načrtovati, kaj bom jedla, katero dieto bom držala, popolnoma nič v zvezi s hrano. Če sem bila lačna, sem kaj malega kupila v trgovini ali kje kaj naročila in to je bilo dovolj…
Seveda se mi je kasneje stvar še pojavljala, zlasti v obliki prenažiranja, vendar vedno le takrat, ko sem bila nesrečna ali zdolgočasena. Najhujši sovražnik je dolgčas in posedanje doma.
Zato ti svetujem, da pojdi ven, med ljudi, pa čeprav morda nisi razpoložena, ker si ravno bruhala, se prenajedla ali kaj podobnega. Meni je res pomagalo. POjdi ven zdaj in ne takrat, ko boš v redu!
Takrat, ko sem se s tem borila jaz, se o tej bolezni ni nikjer govorilo. Mama mi je rekla, da naj obiščem kakšnega psihiatra. Res sem šla na polikliniko, tam čakala eno uro, zagledala psihiatrinjo in zaključila, da bom zmogla sama.
Pa seveda takrat še nisem.
Naj ti še povem, da sem danes stara 36 let, trenutno na porodniški, sicer pa mama dveh otrok. V nosečnosti se nisem pretirano zredila. Imela sem občasno sicer manjše napade prenažiranja, a nič hujšega in seveda mi kakšno odvajalo še na misel ni prišlo. Tudi sedaj po porodu sem popolnoma normalna. Včasih resda še pojem malo več, vendar mislim, da ni človeka, ki se kdaj pa kdaj ne naje malo preveč. Vmes pa kakšen dan jem samo surovo hrano – le sadje, zelenjavo in oreščke. Sem se pa v vseh teh letih navadila na malo bolj zdravo prehrano. POjem ogromno solate, veliko sadje, tudi avokada, oreščkov in sploh ne štejem kalorij.
In še nekaj, marsikdo ti bo rekel: potrudi se, saj se lahko kontroliraš. Ne, to ne gre. In kdor tega ni doživljal, nima pojma.
Po moje ima tudi smisel, da se vključiš v kakšno skupino za samopomoč. Aha, še najpomembnejše: takoj vrži proč tehtnico. Resno mislim. Tehtanje odvisnost še stopnjuje! Najprej ti bo težko, mogoče boš celo hotela kupiti novo, vendar mi verjemi, da se boš navadila. Življenje brez tehtnice je svoboda!
Če te kaj še zanima, mi piši na mail ali povprašaj tu na forumu. Včasih si ne morem kaj, da ne bi odprla tudi tega foruma, čeprav na srečo raje prebiram tistega “starševski čvek”.
Ker vem, kako hud problem je to, ti zares iz srca želim, da bi tudi tebi uspelo!
Tudi jaz sem dala to skozi. Danes imam 42 let. Začelo se je pri kakih 17 – iz. Imela sem sestro, vitko in ful čedno. Fantje so kar plesali okoli nje, ker je nekaj izžarevala. Jaz sem bila bolj pusta. In za takratne pojme mnogo previsoka, imam 175 cm . Vedno sem imela kompleks zaradi tega, pa še na podeželju sem živela. Preklja sem bila. In tu in tam mi je kdo to tudi rekel. In začela sem bruhat, ne vem točno, kako in kdaj, ampak hotela sem postat tako suha (in sem tudi postala), da sem nosila sestrine hlače in bluze, ona pa je 10 cm manjša od mene in bolj drobcene postave. Groza. Takrat sem si bila všeč. Fantje pa se niso zanimali zame, saj sem bila kot ena lojtra. to je trajalo kar kakih 6 let. Nisem mogla nehati. Potem sem se pri 20-ih zaposlila, ker študija v Ljubljani nisem končala, saj mi je enostavno zmanjkalo denarja. Vse sem zažrla. Ko so šle punce na žur, sem se zlagala, da se bom učila in sem se basala. In bruhala. No, kot rečeno, potem sem šla v službo. In hvala bogu, da sem se zaljubila v fanta, ki se je tudi zaljubil vame. To je bilo to. Še sem bruhala, ampak v nosečnosti se nisem več upala. Postopoma sem nehala. In rodila zdravo deklico. Potem sva gradila. Delala sva oba, kot črnca. Bila sem zaposlena od jutra do noči, bruhanje je kar samo odšlo. Po porodu sem bila še presuha od vsega napora.
Danes imam pri 175 cm 75 kil. (takrat sem jih, mislim, imela 63.). Danes sem taprava, moški me radi pogledajo, komplimenti letijo. Dobro izgledam in tega se zavedam. Ponosna sem na svojo postavo, ker mi paše vse, kar dam gor. Skoraj. Pa ne po filmsko, ampak življenjsko. Pokaži mi fanta, ki ljubi okostnjaka? Mogoče kak mladinec in redki odrasli moški, večina ima raje kako oblinco. Meni so stokrat bolj všeč ženske, ki se znajo kljub kaki kili preveč naličiti, sfrizirati, smejati. Ne pa ti bedni okostnjaki, ki šklepetajo po naših cestah. Zapomni si tole, SKORAJ VSEM boš bolj všeč, če se boš MALO zredila, NAJPREJ PA BODI VŠEČ SEBI. RECI SI VSAKO JUTRO: JAZ SEM EDINSTVENA, TOČNO TAKE NI NA SVETU IN SVOJE ŽIVLJENJE HOČEM SPRAVITI V RED. Že danes zvečer pojdi na sprehod, četudi sama, imej odprte oči ZA ŽIVLJENJE, pozdravi prijatelja, nasmehni se fantu, ki gre mimo. Pokaži, da se veseliš življenja, takoj te bo opazil kak fant. Pojdi na fešte, v disko, na predstave, v kino, polno je tudi fantov, ki iščejo dekle. Jaz danes vem, da bi veliko bolj znala osvajati in pokazati, da si želim ljubezen, ker je to NAJBOLJ ČLOVEŠKO OD VSEGA. Takrat, 25 let nazaj, sem bila pa čisto nesamozavestna, mislila sem si, da je vsaka boljša od mene…. Danes si upam reči, da bi takoj dobila fanta, takrat sem si pa tako želela, da bi me kdo prijel za roko, a nisem upala pokazati.
Nakladam, ampak mogoče je poanta v tem: nisi srečna v ljubezni, nisi zadovoljna s sabo, ljudje pa to čutijo, ker sevaš negativno energijo. ZAČNI SE VESELITI VSAKEGA NOVEGA DNE – ZDAJLE.
pozdravljena!
sem mama dekleta, ki je premagalo bulimijo (oz. kombinacijo anoreksije in bulimije). resda je pri njej stvar trajala krajši čas kot pri vas (7 mesecev, preden sem stvar odkrila, in potem še približno 1 leto zdravljenja). Ko se kdaj pogovarjava o tem, pravi, da ji ni jasno kako je sploh mogla počet kaj takega. Pravi, da se je dobesedno nekega dne zbudila in vedela: zdaj je pa dovolj, to se mora nehat. Res se ni končalo čez noč, kar bi bilo tudi neumno pričakovati. Zdravljenje je bilo dolgo in mukotrpno za celo družino. Ampak bistvo je v tem, da je odločitev dozorela v njej sami – čeprav je tudi res, da sem ji jaz kot mama neprestano “težila” in jo pravzaprav pripravila do zdravljenja. Hočem povedat, da bi bil ves moj trud zaman, če se ne bi ona odločila, da se bo pozdravila.
Spomnim se, kako mi je enkrat sredi burnega pogovora o tem, da bi bilo dobro kaj naredit, rekla: “Brez veze se je trudit, a sploh veš, da se jih samo 20% reši tega sranja!”
In jaz sem ji rekla:
“In zakaj ti ne bi bila med temi dvajsetimi procenti?”
Zamislila se je in rekla: “Ampak res….”
Pri vsem skupaj je bil tudi močan motiv dejavnost, s katero se je že prej ukvarjala in pri kateri je zelo uspešna.
Ne vem, če sem ti s temle pisanjem kaj pomagala, vsekakor ti želim, da bi v sebi našla tisto iskrico motiva, da se pozdraviš. vredno je, verjemi.
srečno!
Pozdravljene vse tiste, ki se borite in vse tiste, ki ste ze zmagale!
Sele pred dnevi sem odkrila ta forum in zato malo pozno odgovarjam, mislim pa da vseeno ne prepozno.
Moja zgodba z bulimijo se je zacela, ko sem bila stara priblizno 11 let. Aktivno je trajala okoli 14 let, vse do mojega 25. leta starosti, ko sem prenehala bruhati, a takrat boj se ni bil povsem koncan. Takrat se je zacela trnova pot samospoznavanja, odpuscanja (sebi in drugim!), izgrajevanja samopodobe, samozavesti, samospostovanja itd. Danes lahko recem, da sem zdrava, ozdravljena in sem ponosna nase, da mi je to uspelo.
Aja, povedati moram, da sem v vseh teh 14 letih imela tudi obdobja anoreksije (silnih stradanj in diet…) in ko sem na primer shujsala do zeljene kilaze, sem seveda v strahu, da ne pridobim kil nazaj in da ne bo ves trud zaman, ponovno ob hranjenju tudi bruhala. Tako je moj izgled nihal od suhosti, do normale pa spet do barocne zaobljenosti. Sedaj, ko gledam nazaj, lahko mirno recem, da nisem bila nikoli debela.
Seveda sem se v letih moje bolezni mucila z raznimi obcutji in custvi, ki so bila vecina negativno obarvana in zato obremenjujoca. Se posebej tezko je bilo na zacetku, saj se takrat v javnosti te bolezni ni omenjalo, se manj o njej kaj vedelo, da pa bi koga kaj vprasala ni bilo poguma. Tako so me razjedali strah in negotovost za zdravje (ali bom umrla, ce nadaljujem s tem; ali bo okvara zdravja takoj vidna; ali sem normalna itd); obcutek sramu, ker pocnem vse to (bruham, lazem…); obcutek krivde, ker gre toliko hrane (in s tem denarja) ter truda (maminega, babicinega…pri kuhi) po straniscni skoljki v nic; jeza ker ne morem tega kontrolirati in podobne podskupine in nianse teh obcutkov. Da ne zanemarim v tem navajanju samodestruktivnih misli – tudi te so bile prisotne od casa do casa.
Povedati moram, da sem bila v zelo kratkih trenutkih tudi vesela, ker se nisem redila, ponosna, ker sem bila tako iznajdljiva in ‘prinesla okoli’ svet okoli mene in naravne posledice hranjenja, a to je bilo lazno.
Pocasi sem spoznavala in si priznavala, da to kar pocnem ni zdravo, da mi skoduje, da sem odvisna. Tudi vse znake odvisnosti sem pocasi dojela: jeza, nesramnost in razdrazenost, ce mi je kdo stopil na pot do straniscne skoljke; tresenje za novimi obroki in bruhanjem itd. S temi obcutki sem zivela iz dneva v dan bolj neudobno. Se posebej pa so me cedalje bolj obremeljevale lazi. Nisem se pocutila svodobna. Vse to so mi vzele lazi in bulimija. Nisem vec zelela lagati in ziveti v lazeh. Ta utesnejnost laznega sveta se je stopnjevala tako dolgo, dokler ni nekega vecera dokonco pocilo.
Moja prva resna razmisljanja o tem, da bi se zacela zdraviti oz. da bi s svojim pocetjem prenehala in zacela resevati ta svoj problem, je sprozilo razmisljanje o otroku, saj sem bila takrat v dolgoletni resni zvezi. Zdelo se mi je, da bi bilo povsem neodgovorno do sebe in do otrocka, ce bi to pocela se naprej. Predvsem si nisem predstavljala, kako bi to detece vzgajala, ce se sama sebe ne znam ‘poslihtati’ – bilo bi zelo dvolicno in tega nisem zelela.
Tako sem se se preden je dokoncno pocilo (kaksno leto prej) zaupala svoji najdrazji prijateljici, ki sicer tudi sama ni veliko vedela o bolezni, a je takoj uredila srecanje s psihiatrom, ki je bil specialist za motnje hranjenja. Seveda sem ze po prvem obisku ugotovila, da je to moj boj in ga bom morala sama bojevati. Takoj mi je ponudil zdravila, ker sem se zjokala na prvi seansi in se mu je zdelo, da sem se custveno obcutljiva. Tablete sem zavrnila, ker se mi je zdelo povsem normalno, da sem se zjokala, ce sem toliko let tiscala v sebi strahove itd. (pa tudi sicer ne maram jemati zdravil, ce ni nujno). Potem me je zelel vklopiti v skupinsko terapijo, kar pa se mi je v danem trenutku tudi zdelo neprimerno, saj sem se komaj zaupala prvi osebi (oz. drugi) in 10im novim ne bi zmogla. Danes lahko prosto govorim o tem in sem s svojo zgodbo pomagala ze marsikateremu dekletu, a takrat je bilo prezgodaj. Predvsem je pustilo grenak priokus v tistem zame zelo tezkem obdobju. Na seanso sem sla morda se dvakrat in potem opustila te obiske.
Povedala sem tudi fantu, ki je novico sprejel, jo premlel in izpljunil. Zelel mi je pomagati, a ni znal – na vse je gledal zelo povrsinsko, kot da bi bilo treba pomagati nekomu, ki ima zlomljeno nogo in ne nekomu, ki ima zlomljeno srce in duso. In seveda, povedala sem svoji sestrici, ki mi je stala ob strani kot kaksen angelcek.
V tem letu (po prvi izpovedi, obisku psihiatra in dokler ni zares pocilo) sem se trudila izogibati preobjedanju in bruhanju, a je bilo to bolj neuspesno. Sicer sem bruhala manj pogosto kot prej, a bruhala sem se vedno.
Kot receno se je obcutek ujetosti v lazi in zasicenosti z mojim zlaganim in nezdravim nacinom zivljenja siril in se tako razsiril, da mi je prekipelo. Vzvod za custveni zlom nekega vecera ni izviral iz tega ‘gnezda bulimije’ (slo je za razhajanje s dolgoletnim fantom, ki je trajalo takrat ze par mesecev), a je vzpodbudilo v meni goreco zeljo, da razcistim z vsem – s seboj, z njim, s starsi in sploh s ‘celim svetom’.
Ko sem sem tistega vecera soocila s starsi in jim izpovedala svojo zgodbo, sem vedela, da ne bom nikoli vec bruhala. No, dvakrat ali trikrat sem se bruhala po tem, a zaradi zastrupitve s hrano (in ne na silo). Nato se je zacela pot ciscenja custvenih navlak, samospoznavanja, izgrajevanja samospostovanja itd. To se ni zgodilo cez noc in tudi vsak dan nisem delala na sebi, je pa v obdobju priblizno treh let prislo do rezultata, do ozdravitve, v kateri uzivam dandanasnji dan.
Da ne bo pomote: se vedno se mi zdi kdaj, da nisem cesa storila dobro oz. me zaniha obcutek nesamozavesti, a se mi zdi, da je to normalno. Ljudje nismo popolni in ne moremo biti vsak dan 100%. Prav je tudi, da se znamo vprasati, ali smo dobri, ali smo nekaj naredili prav itd, saj se le tako izpopolnjujemo in boljsamo. Tudi v ogledalu se mi kdaj zazdi, da mi kaksno oblacilo ne ustreza, ker mi prevec poudari rit ali boke ipd. Pa kaj potem! Pac ni zame! Saj mi kaksno drugo oblacilo pristoji odlicno.
Torej: odlocitev, da se zelimo boriti z bulimijo in jo premagati, ne pride z danes na jutri, ampak pocasi zori. Prenagljene hipne odlocitve “da nehamo jutri” niso dobre. Vedeti pa morate prijateljice, da si s tem pocetjem najedate tudi fizicno zdravje: moja zobna sklenina se je precej poslabsala, dlesni so se poskodovale skozi vsa ta leta, da o svojem zelodcu sploh ne govorim – danes imam precej tezav z njim in pogosto moram po zdravnicinem nalogu na prisilne diete (nic pohanih zrezkov, prazenega krompirja, pic ipd. ‘sladic’ mojega zivljenja).
Zato vas prosim, poskusite pogledati vase in uvidite svojo lepoto preden si prevec ne poskodujete svojega zdravja. Obrabjen nasvet, da si vsak dan ko se zbudite in stopite pred ogledalo govorite in ponavljate, da ste lepi, dobri…deluje! Preverjeno!
Toliko bi vam se napisala, a je ze napisano prevec za namene tega forume.
Veliko soncka v oceh!