Upam, da mi bo lahko bilo kdo izmed vas lahko vsaj malo pomagal ali me postavil na pravo pot.
Imam probleme s prehranjevanjem. Omenit moram da sem po OŠ pa do 22 leta imela prekomerno težo kljub temu, da sem bila vegetarijanec. Sedaj sem v enem letu izgubila 14 kg in moja teže je sedaj 53 kg (imam 163cm) vsi mi govorijo kako dobro izgledam a jaz sebe se vedno vidim kot neizmerno veliko kroglo maščobe. Imam tudi težave s srcem, in me je sedaj strah da se ne bi vse se poslabsalo vendar se mi obcutek hrane v ustih gnusi in vsakic ko moram nekaj spraviti v usta mi gre na bruhanje.
Edino kar lahko pojem ne da bi obcutila slabost je tu in tam kakšna cokolada, zgodi se, da pridejo dnevi ko ne dam nicesar v usta.
Drugace nimam problemov imam super druzino, super odnos s fantom, fax mi gre in se dobro sluzbo in ne vem kaj je izvor tega da se mojemu telesu sedaj hrana dejansko gabi.

Prosim za odgovore ker ne vem kaj bo ce bo to predolgo trajalo, ravno vceraj se mi je zgodilo, da mi je srce otrpnilo in da sem morala izstopiti iz vlaka ker nisem zdržala pritiska na srcu.
Hvala za pomoč
Lina

Draga Lina,
redno hranjenje je pogoj za uspešno delo in za zdravo počutje. Tega nikar ne pozabi. Tako nenadno hujšanje, kot ga opisuješ ti, je lahko nevarno, ker lahko pri ljudeh, ki so dovzetni za motnjo hranjenja privede do točke, ko ga je težko ustaviti, kljub resnim težavam in posledicam. Včasih gredo stvari tako iz rok, da je potrebno zdravljenje v bolnišnici, da se spet vzpostavi normalno hranjenje. Nekatere težave, ki jih opisuješ, so pogoste tudi pri osebah z motnjo hranjenja: npr. da sebe vidiš kot balon, čeprav kg pravijo in drugi tudi, da si presuha in da je ogroženo že tvoje zdravje.

Ne opisuješ natančno, ampak morda je prisotna tudi pretirana zaskrbljenost, ki lahko sama vodi v tako izgubo apetita: sama najbrž veš, da kadar smo napeti, ne moremo jesti. Vsekakor svetujem, da se o tem pogovoriš z nekom, ki mu lahko zaupaš, in predvsem, da vzameš stvari za res in poskušaš nazaj z rednim hranjenjem. Začetek bo verjetno težak, ampak korak za korakom bo lažje.

Če bodo stvari vztrajale, svetujem, da si poiščeš strokovno pomoč in se o tem pogovoriš.

Z lepim pozdravom,
Marija ANderluh