Pozdravljeni!
Že več kot pol leta nazaj je moja skrivnost prišla na dan. Diagnoza je bila anoreksija. Sedaj 3 mesece hodim k psihiatru in vedno bolj spoznavam svoje notranje strahove, misli… Kar se tiče tega se mi zdi da kar napredujem.
Tudi refleks lakote se mi je povrnil, toda sedaj grem v drugo skrajnost. Tudi prej sem že bruhala, toda nikoli tako pogosto kot zdaj – sedaj vsaj 4x na teden. Komaj čakam da bom imela priložnost da se najem te prepovedane hrane in jo potem izbruham… Včasih nimam priložnosti da bruham, toda prenajedam se vseeno in tako se počutim še slabše. Po vsakem bruhanju in prenajedanju si rečem da od danes naprej pa samo še stradam in pazim kaj jem ali pa si obljubim, da bom prekinila ta začarani krog in se začela zdravo prehranjevati in NORMALNO jesti. Tega pa več ne znam in zato so obljube vedno prazne (to vem že ko si jih zadam).
Psihiater pravi da bodo težave s hrano izginile, ko bom ugotovila težave v sebi. To vem tudi sama, toda ali obstaja možnost da vsaj nekako zmanjšam pogostost bruhanja in prenajedanja in se tako izognem mnogim negativnim posledicam (kolikor se pač lahko)?
Pa še to – menstruacije nimam že več kot pol leta, ginekologinja je omenila zdravljenje s hormoni. Kaj vi mislite o tem?
Lepa hvala za vaš odgovor, z veseljem ga pričakujem.

Stradanje lahko pri ljudeh, ki ste nagnjeni k temu, sproži napade basanja s hrano. Zato bi moral biti jutranji sklep glede hranjenja, ki ga opisujete: od zdaj dalje redno jem, po 5-6 obrokov na dan: tri osnovni in dve manjši malici. O tem smo že veliko pisali, morda lahko malo preletite stara pisma in dogovore.

Redni obroki, ki vsi vsebujejo tudi ogljikove hidrate, najučinkoviteje preprečujejo napade volčje lakote in poslečino bruhanje. Poiščite pomoč pri hranjenju, mogoče je to lahko kdo od najbližjih, to je ponavadi najuspešnejše. Fino bi bilo tudi, če bi lahko svoj jedilnik predebatirala tudi z vašim zdravnikom.

M Anderluh