Pozdravljeni!
Pred časom sem se s problemom že obrnila na vas (prilagam link: ), ampak žal se stanje z mojo sestro še vedno samo slabša.
Čeprav ji vsi v družini skušamo dopovedati, da si dobesedno sama sebi koplje grob, nas nikakor noče poslušati. Njeni kg se počasi krčijo in bližajo številki 40 pri 169 cm telesne višine. Odpeljana je bila že tudi na urgenco, ker jo je en sam kozarec vina pripeljal do tega, da je padla v nezavest. Pred kratkim je bila pri svoji osebni zdravnici na pregledu zaradi viroze in ta ji je odredila nekaj preiskav, ker je videla, kakšna je. Sestra je bila zaradi tega zelo jezna, ker sama trdi, da je sama ena bolj zdravih ljudi, kar jih pozna. Preiskave so pokazale, da je njena krvna slika sicer dobra, vendar ima izredno nizek krvni tlak (“ta zgornji” 80) in nizek pulz (42 utripov na minuto). Cele dneve je utrujena, brez energije, zaspana, stalno dremlje, res trdno zaspati pa ne more.
Ne vemo več, kako naj ji dopovemo, da ima velik problem. Ne gre niti z lepim prigovarjanjem, niti z grožnjami. Če ji kdo kaj reče, ga dobesedno nadere nazaj, če pa z njo spregovorimo bolj “na trdo”, grozi, da bo naredila samomor, ker je v bistvu ne maramo in jo zato stalno morimo z našimi “prividi”. Počasi smo že vsi člani družine pri koncu z živci in najbolj nas je strah, da bo prepozno, preden jo bomo uspeli prepričati. Zdravljenje striktno odklanja, ker po njenem mnenju pač ni bolna in tudi napotnico za ambulanto za takšne motnje, ki ji jo je dal osebni zdravnik je pred nami zamolčala (izvedeli smo od zdravnika samega, čeprav tega ne bi smel povedati, ker je sestra že zdavnaj polnoletna).

Prosim vas, svetujte, kaj naj naredimo!!! Pod prisilo je niti ne moremo niti ne smemo nikamor peljati, prigovarjanje pa zaenkrat tudi ne kaže nobenega uspeha.

Se opravičujem, ker sem bila dolga in hvala za vaš čas!

Marija

Draga Marija,
to je eden velikih nerešenih problemov v zdravljenju motenj hranjenja v SLoveniji. Zaenkrat pri nas še ni možnosti zdravljenja anoreksje nervoze proti volji posameznika. ANoreksija nervoza je nekako izvzeta iz skupine duševnih bolezni, za katere pri nas velja, da se osebe lahko (kadar je zato razlog podan) lahko zdravijo tudi brez njihovega prostovoljnega pristanka. Strokovna javnost si je v svetu, kjer je to urejeno in možno že desetletje in več, namreč edina, da je anoreksija nervoza duševna motnja in da bolezen sama ključno prizadene posameznikovo zmožnost realne precenitve nevarnosti svojega stanja in ogroženosti svojega življenja.

Za zdaj pri nas ostaja le možnost zdravljenja na endokrinološkem oddelku. Če jo pripeljete na internistično prvo pomoč, jo bodo internisti pregledali in v kolikor bodo ogroženost potrdili, bodo odredili tudi ustrezno vsaj kratkotrajno zdravljenje na internističnem endokrinološkem oddelku. V tem času jo bo pregledal tudi psihiater, ki bo ocenil potrebo po nadaljevanju zdravljenja. Vse skupaj je pogosto dovolj močan pritisk, da oseba popusti in malo drugače pogleda na svoje stanje. Tudi telesna okrepitev včasih pomaga, da se oseba lažje odloči za nadaljne zdravljenje.

Pot ni lahka, še posebej za svojce ne, sama srčno upam, da se bo tudi pri nas v prihodnosti na tem področju naredilo nove prepotrebne korake in omogočilo pravico do zdravljenja tudi najbolj bolnim z anoreksjo nervozo.

M Anderluh